Pravljice, zgodbe, bajke in miti so stari toliko kot človeštvo. In če nas spremljajo že tako dolgo, morajo imeti prav poseben pomen. Tako odraslim kot otrokom namreč omogočajo pobeg v domišljijski svet, v katerem pozabimo na težave in skrbi. Otrokom pa ponujajo še več, saj vplivajo celo na njihov duševni in moralni razvoj. Poglejmo, kako!

Nikoli ni prezgodaj

Marsikateri starši se sprašujejo, kdaj začeti otrokom pripovedovati pravljice. Strokovnjaki so si edini, da je dobro brati pravljice že otročkom v trebuhu. Res pa je, da ima to povsem drugačen namen od branja oziroma pripovedovanja pravljic malčkom in starejšim otrokom.

Že otročki v maternici slišijo in zato tudi radi poslušajo ter celo prepoznajo sprva le materin, kasneje pa tudi očetov glas. Zato je pripovedovanje v tem obdobju namenjeno zgolj pomirjanju otročka in navajanju na materin (in očetov) glas.

Novorojenčki uživajo ob poslušanju glasu staršev, zato je takrat zelo priporočljivo, da jim starši pripovedujejo pravljice, še raje pa imajo, če jim pojejo pesmice, ki jih bodo pomirile in zazibale v spanec.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kdo je Justin Baldoni, ki ga obtožujejo spolnega nadlegovanja?

Blake Lively je v petek vložila tožbo proti svojemu soigralcu in režiserju filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. Razlog domnevno spolno nadlegovanje.

Kdaj je torej čas, da začnemo otroku prebirati ali pripovedovati pravljice? Nekje med drugim in tretjim letom, pravijo strokovnjaki. To pa je odvisno od otroka in njegove sposobnosti koncentracije oziroma pripravljenosti poslušati.   

Otrok doživlja pravljico po »obrokih«

Otrok pravljico vedno doživlja v več korakih, ti pa so odvisni od njegovega čustvenega in umskega razvoja, ljudi, ki pravljico pripovedujejo, okolja, v katerem otrok posluša pravljico, ter ne nazadnje od vsebine in sporočila pravljice.

Pri prvem poslušanju otrok še ugotavlja, ali ga pravljica sploh zanima ali ne. V drugi fazi si začne otrok ustvarjati svoje predstave o pravljici: slike o krajih, kjer se pravljica dogaja, in slike o junakih, ki v njej nastopajo. In da si ustvari popolno sliko pravljice, mora poznati čim več dejstev. Ker mu pri drugem prebiranju oziroma pripovedovanju pravljice še ne uspe zajeti vseh podrobnosti, ki so pomembne za celotno sliko v njegovi glavi, želi pravljico slišati večkrat. Prav zato otroci kar naprej navijajo, da jim preberemo oziroma povemo eno in isto pravljico večkrat zapored.  

Ko je slika izrisana, je čas za tretjo fazo, v kateri se lahko otrok nemoteno prepusti pravljici in njenim junakom. To pomeni, da se popolnoma vživi v izbrani lik in skupaj z njim doživlja vse strahove, konflikte in stiske. To je zelo pomembna faza, saj se otrok ob vseh težavah, s katerimi se spopada junak, tudi sam uči soočati in premagovati strahove, konflikte in frustracije, ki ga čakajo v realnem življenju.       

Izbirajte primerne pravljice

Preden začnete pripovedovati pravljico, se prepričajte, ali je ta sploh primerna za vašega otroka. Pri tem morate upoštevati:

• starost otroka (za malčke izbirajte preprostejše in krajše pravljice, starejšim otrokom pa lahko ponudite zahtevnejše pravljice),
• čas pripovedovanja (pravljice o prikaznih na primer ne berite otrokom pred spanjem, sicer morda ne bodo mogli spati),
• otrokovo razpoloženje (če je imel otrok slab dan, mu povejte pravljico, ki ga bo pomirila in razvedrila).

Ko pravljični junaki oživijo

Dejstvo je, da poslušanje pravljic omogoča otrokom urjenje domišljije, saj si tako ustvarijo svoje slike in podobe junakov. Pri tem otrok uri predvsem možgane in logično mišljenje.

Dejstvo je tudi, da je bolje pripovedovati kot brati pravljice. Če niste ravno vešči pripovedovanja, se raje prepustite branju, saj mora pravljica teči gladko, brez motečih premorov in razmišljanja. Ko pripovedujete oziroma berete, zato ne pozabite upoštevati dogajanja v pravljici in tega podati oziroma prikazati otrokom tudi z glasom oziroma tonom glasu, mimiko obraza ter s kretnjami. Če na primer junaku v pravljici preti nevarnost, stopnjujte jakost glasu, temu pa naj sledita tudi prestrašen izraz na vašem obrazu ter nekoliko sključena drža telesa. Ko nevarnost mine, pa naj vaš glas pojenja, govor naj bo sproščen, vesel in lahkoten, ne pozabite na nasmeh in sproščeno držo telesa.

Če v pravljici nastopa več junakov, za vsakega uporabite svoj glas oziroma ton glasu, tako bodo liki oživeli kar sami od sebe. Dobri liki naj imajo živahnejše in bolj vesele glasove, zlobni pa naj bodo nekoliko tišji in naj govorijo počasneje.        

Otrok naj sam doživi pravljico

Ko otroku preberete (ali poveste) pravljico, mu ne kažite slik v knjigi. Dovolite mu, da si sam ustvari svoj pravljični svet, v katerega se bo lahko zatekel. Naj posluša vaš glas, barvo in intonacijo glasu, naj opazuje vaš obraz in njegovo mimiko, kretnje, ter doživi vse, kar mu pravljica ponuja. Naj uživa v druženju z vami oziroma z nekom, ki ga ima rad – to je navsezadnje tudi bistvo. Po nekaj dneh ga vprašajte, ali vam lahko pove ali nariše isto pravljico. Morda boste presenečeni, na kakšen način jo je doživel in kako so junaki videti z njegovimi očmi.     

Česa se otrok nauči iz pravljic?

Dobre pravljice bodo otroka naučile soočanja in spopadanja s težavami, strahovi in frustracijami, slabe ga bodo naučile agresije, obtoževanja in neodgovornosti. Če je v pravljicah preveč nasilja, če liki uporabljajo skrajne metode, da bi dosegli svoj namen, to zagotovo ni dobra pravljica. Ne pozabite, da odrasli razumemo pretiravanje v črno-belih pravljicah, kjer je dobro vedno nagrajeno z dobrim in slabo kaznovano s slabim, otroci pa ne. Ker do vstopa v šolo še ne ločijo med realnostjo in domišljijo, pa to lahko nanje slabo vpliva.   

Otrok se skozi dogajanje v pravljici uči iskati rešitve za različne probleme, s katerimi se bo srečeval tudi v realnem življenju, junaki pa mu pri tem pomagajo in mu zagotavljajo, da trud, pridnost, vztrajnost in ne nazadnje pogum vedno pripeljejo do želenega cilja.