O tem, kako se izogniti najpogostejšim napakam, ki zarežejo v otrokovo srce, smo govorili z Jano Lavtižar, specialistko zakonske in družinske terapije.

Najpogostejše napake, ki jih starši naredijo ob ločitvah
Morda se ločujete … Morda se prav to dogaja vaši prijateljici, bratu, hčerki … Da otroci ne bodo še dodatno trpeli, je Jana Lavtižar naštela najpogostejše napake, ki jih ob ločitvah naredijo starši. Bodite pazljivi – ob bolečih trenutkih nemalokrat ne opazimo, da spodaj omenjene napake delamo tudi sami:
- otroku o spremembah, ki se dogajajo in zadevajo tudi njega, starši ne govorijo, ker se ga bojijo prizadeti;
- o ločitvi govorijo na napačen način;
- otroka ne razbremenijo občutka, da je on kriv za razhod staršev;

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

- z otrokom se pogovarjajo kot z odraslim zaupnikom (ga naredijo za svojega čustvenega partnerja);
- otroka delajo za zaveznika v bitki proti partnerju;
- ob svojih težavnih trenutkih starši ne poskrbijo, da bi se v teh turbulentnih okoliščinah otrok počutil vsaj sorazmerno varnega.

»Te napake starši najlaže in najučinkoviteje preprečijo tako, da aktivno gradijo na sebi in se oprejo na svojo podporno mrežo, poiščejo pomoč terapevta ali terapevtske skupine. Ob delu na sebi namreč lahko ugotovijo, zakaj delajo posamezno 'napako', spoznajo, da jim tega ni treba nadaljevati, katere produktivnejše oblike vedenja izbrati,« razlaga specialistka zakonske in družinske terapije. V času razveze vam je vsekakor hudo in ni vam vseeno za svoje otroke. Kot svetuje terapevtka, se v tem času ne zapirajte vase – bolj kot boste pomagali sebi (tako s pogovori s prijatelji, ljudmi, ki so že šli skozi ločitev, kot s strokovnjaki), bolj boste pomagali sebi. In ko potrebujete pomoč, naj vas ne bo sram – prosite zanjo. Četudi vam bodo na primer starši ali drugi sorodniki, ki jih je morebiti sram vaše odločitve in bi raje še naprej živeli v navideznem družinskem miru, odrekli pomoč ali obrnili hrbet, se obrnite na ljudi, ki so se že ločili. Ti natančno vedo, v kakšni koži ste, in ne bodo se obnašali sebično. Verjemite, z veseljem bodo popazili na vaše otroke, vam pomagali pri selitvi ali pospravljanju doma, vas poslušali, se z vami jokali … In vam tako pomagali, da boste lažje šli čez bolečino in tako posredno pripomogli, da bo lažje pri vsem skupaj tudi vašim otrokom.

Ti si kriv!

Po navadi zakonca s prstom kažeta drug na drugega zaradi vsega slabega, kar je peljalo v propad srečne zveze. Zdaj se vam lahko zatakne še drugje – da njega ali njo krivite za to, da je nesrečen otrok. Bodimo iskreni – za srečo ali nesrečo v dvoje sta vedno potrebna dva. Tudi takrat, ko pogledate žalostnega otroka in občutite zajedljivost krivde. Jana Lavtižar pravi, da jo boste zajezili z delom na sebi, s prepoznavanjem, zakaj to krivdo čutite in kaj vse se skriva za njo.

Sta sposobna le kričati ali molčati?
Le malo je parov, ki so se ob ločitvi sposobni normalno pogovarjati, celo pred otroki je v bolečini razpadajoče zveze težko upravljati s svojimi čustvi, zato Jana Lavtižar priporoča partnersko terapijo, v kateri se lahko vsaj za eno uro na teden umirita v varnem medosebnem prostoru. »Ta terapija ni namenjena temu, da bi ju skušala spet 'spraviti skupaj', temveč predelovanju zamer, da se bosta zmogla posloviti od razpadlega odnosa, usmeriti energijo v prihodnost in se kot starša skupaj potruditi za otrokovo dobro,« razlaga specialistka zakonske in družinske terapije. Vzemita torej nekaj ur, vsak naj prispeva polovico denarja in časa za svoje otroke, v mislih pa ob pogovorih imejta vedno le njih – vajine otroke, ki za vse skupaj niso prav nič krivi. Rada jih imata in želita jim najbolje. Torej izpljunita ego, vklopita srce in se dogovorita o skrbništvu, videvanjih, financiranju … v dobro otrok, in ne lastnega ega, strahu, nemoči in razočaranj.

Kdo bo prevzel skrbništvo in kaj je najbolje za mojega otroka?
»Vsako skrbništvo je v redu, če sta starša med seboj ohranila ali na novo vzpostavila korekten odnos,« pravi terapevtka in dodaja: »Pri vsaki obliki skrbništva mora biti njegov cilj predvsem otrokova blaginja, sem pa spada občutek varnosti, ki ga daje urejena struktura.« Torej je spet na vaju, da se pomenita, ne rušita dogovorov in delata za otroke, vedno samo za dobro vajinih otrok.

Otrok je domov prišel zbegan
Je otrok spet ves zbegan, ko se je vrnil od starša, pri katerem preživi manj časa? Pojdite vase, pomislite, kaj je ta trenutek najbolje za vašega otroka, in se vprašajte, kako se ob vsem skupaj počutite vi – morda tudi sami ne veste, kako se odzvati, ko vidite bivšega/bivšo, verjetno je hudo tudi vam, morda še vedno čutite zamere, otrok pa le odraža vaše razpoloženje, saj je kot spužva za naša čustva, ali, kot pravi specialistka zakonske in družinske terapije: »Vzemite si dovolj časa, da vam bo otrok v miru, ko bo zmogel, povedal svoje občutke. Vedeti pa je treba, da otrok pogosto zrcali tudi našo zmedenost. Skratka – umiriti se moramo tudi mi.«

Vas je strah, da je otrok spolno zlorabljen?
»Če se nam prebuja strah pred spolno zlorabo, je otroka treba vsekakor nagovoriti, vendar s strokovnim sogovornikom. Ob vse večji pozornosti, ki jo namenjamo spolni zlorabi ali samo sumu nanjo, kar je glede na nepregledno število utišanih in zamolčanih žrtev v preteklosti vsekakor hvalevredno, se zavedajmo tudi pojava, ki ga imenujemo 'zloraba zlorabe' – obtoževanja partnerja, da otroka (verjetno) spolno zlorablja. Ker gre za kaznivo dejanje (in enega najhujših zločinov nad otrokom), pristojne ustanove zelo hitro ukrepajo; če gre dejansko za zlorabo, je to dobro, če gre za zlonamerno podtikanje, pa so posledice za vse odnose v razpadli družini dolgotrajne in v večini primerov nepopravljive. Torej: obrnimo se na stroko, zato jo imamo,« opominja Jana Lavtižar.

Preberite
Pogovori z ljudmi, vrednimi zaupanja, in s strokovnjaki lahko ob ločitvi pomagajo vam in vašim otrokom, da boste iz ločitvenih postopkov prišli s čim manj brazgotinami. V pomoč naj vam bo tudi strokovna literatura, veliko knjig obstaja na to temo, Jana Lavtižar pa vam priporoča predvsem naslednje tri: Damijan Ganc: Izzivi očetovstva po ločitvi, Damjana Dodič: Bomo še kdaj živeli skupaj?, Debbie Ford: Razveza: začetek novega življenja.