A ne glede na to, kako zelo neotipljiv je strah, je zelo resnično čustvo, ki ga lahko premagamo le tako, da ga resnično spoznamo. In psihologi so prepričani, da moramo zares poznati samo pet temeljnih strahov.

Bolj kot kadar koli prej danes živimo v svetu, ki ga poganja strah. Zjutraj hitimo v službo, ker se bojimo, da bomo zamudili. V službi se pogosto ženemo prek svojih zmožnosti, ker nas je strah, da bomo sicer izgubili službo. Gibljemo se in zdravo jemo, ker nas je strah, da bomo sicer hudo zboleli. Kupujemo velike in neprebojne avtomobile, ker se bojimo, da bomo sicer umrli na cesti. Otroke imamo ves čas ob sebi in na očeh, ker se bojimo, da jih bomo sicer izgubili. Ali da se bodo poškodovali. Čeprav sploh še nismo omenili tistih najbolj tipičnih strahov, kot so strah pred višino, pajki ali zaprtimi prostori, je povsem jasno, da so naša življenja prežeta s strahovi.

A ne glede na to, ali gre za strah pred pasjim ugrizom, strah pred tem, da nas bo kdo zavrnil, ali strah pred tem, da so nas morda med zadnjo vožnjo ujeli na radar, je čustvo, ki ga občutimo, vedno enako. Prevzame nas tesnoben občutek, ki je posledica občutka ogroženosti. Ne glede na to, za kako banalen strah gre, njegova moč je vedno enaka. Zanimivo dejstvo, na katerega opozarjajo psihologi, pa je, da je večina naših strahov pravzaprav strahov pred strahom samim. Pogosto se namreč bojimo tega, da se bomo ustrašili ali da bi se lahko ustrašili. In s tem strahovi nadzirajo in omejujejo naša življenja. Navdajajo nas z občutkom ogroženosti, še preden smo pravzaprav ogroženi. Zato je prav, da strahove znamo premagati. Premagati pa jih zmoremo takrat, ko jih spoznamo. Čeprav izvora mnogih strahov ne znamo pojasniti, psihologi pravijo, da je večina naših strahov pravzaprav ustvarjenih oziroma 'sestavljenih'. Sestavljenih iz petih temeljnih strahov, ki so nam vsem skupni in so zibelka vsega, kar nas straši v življenju.

Strah pred končnostjo

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Verjetno poznate tisti močan občutek tesnobe, ki vas prevzame, kadar pomislite na to, da boste enkrat umrli, da vas preprosto ne bo več. Ta strah navadno poimenujemo kar strah pred smrtjo, a gre za veliko več kot to. Gre za strah pred tem, da bomo nehali obstajati, strah pred tem, da se bomo izničili, da nas ne bo več, da bo vsega, kar smo, kar zaznavamo in česar se zavedamo, konec. Ne gre torej za strah pred smrtjo, ampak strah, da se bomo enkrat enostavno končali. Ta ideja v nas spodbudi primarno eksistenčno bojazen, ki je skupna vsem. Iz strahu pred končnostjo izhajajo vsi tisti strahovi, ki so kakor koli povezani z življenjsko ogroženostjo. Strah pred višino, pred prometnimi nesrečami, strah pred globino …

Strah pred pohabljenjem

Strah pred pohabljenjem je pravzaprav strah pred izgubo pravice do telesne nedotakljivosti. Gre torej za strah, da bom izgubili celost svojega telesa, da bomo izgubili kateri koli njegov del, organ, telesno funkcijo … Skratka, da bo brez našega nadzora in privoljenja oskrunjena celost oziroma popolnost našega telesa. Sem seveda spadajo tudi vdori v telesno nedotakljivost, kot so fizično nasilje in posilstva. Ta strah je izvor vseh strahov, ki so kakor koli povezani z živalmi, pajki, žuželkami, plazilci, glodavci in podobnim. Kadar govorimo o strahu pred pajki, torej govorimo o strahu pred tem, da bi nekaj brez naše vednosti kršilo našo telesno nedotakljivost.

Strah pred izgubo avtonomije

Kadar psihologi govorijo o tem strahu, govorijo o vsem, kar se navezuje na nadzor in samoupravljanje z lastnim telesom. Da se torej ne bi bili več zmožni sami gibati zaradi okoliščin, ki jih sami ne moremo nadzorovati. Gre torej za strah pred nepokretnostjo, imobilizacijo, ohromitvijo, omejenim gibanjem, dušenjem, zaporom, ujetostjo, skratka strah pred vsem, ki nas prostorsko in gibalno ovira. Tudi strah pred izgubo svobode. Najbolj znani primer strahu, ki izhaja iz primarnega strahu pred izgubo avtonomije, je strah pred zaprtimi prostori oziroma klavstrofobija. Seveda pa lahko ta strah brez težav razširimo tudi na področje naših odnosov in interakcij z drugimi.

Strah pred odtujitvijo

Ta strah se nas poloti, kadar na primer nekdo po prepiru dalj časa noče govoriti z nami. Takrat se bojimo, da smo tega človeka izgubili oziroma da smo izgubili povezanost z njim. Strah pred odtujitvijo je eden temeljnih družbenih strahov. Gre za strah pred tem, da bi bili zapuščeni, zavrnjeni, izgubili povezanost z nekom, pripadnost neki skupini. Gre za strah, da z odtujitvijo postanemo neoseba, nezaželeni, necenjeni in nespoštovani. Ravno zaradi tega strahu si tako zelo želimo in prizadevamo pripadati določenim skupinam in nas nesprejemanje teh skupin lahko pahne v hudo psihološko krizo.

Strah pred izgubo jaza

O izgubi jaza govorimo, kadar določene okoliščine porušijo občutek priljubljenosti, zmožnosti in vrednosti, ki si ga zgradimo sami. Vsak od nas ima namreč neko vrednostno podobo samega sebe, ki pa je lahko v trenutkih ponižanja, osramotitve, javne izpostavitve in podobnih situacij načeta ali celo porušena. Tudi ta strah, da izgubili integriteto nad samim seboj, je eden temeljnih, vsem skupnih strahov, ki je v današnji družbi morda še bolj prisoten in pomemben kot sicer, saj smo dandanes veliko bolj izpostavljeni javnosti.

Vsi naši strahovi izhajajo iz petih

Omenjenih pet temeljnih strahov naj bi bilo po mnenju nekaterih psihologov edinih pet strahov, ki jih občutimo, vendar pa smo jim v praksi dali različna imena. Strah pred višino naj bi torej izhajal iz strahu pred dokončnostjo, strah pred neuspehom iz strahu pred izgubo jaza, strah pred intimnostjo in čustvenimi razmerji naj bi izhajal iz strahu pred izgubo avtonomije in tako naprej. Mnogi ustvarjeni strahovi so tudi kombinacije teh temeljnih strahov, pogosto pa so temeljni strahovi tudi povod za naša čustva. Jeza je, denimo, po mnenju psihologov posledica strahu pred izgubo avtonomije in posledica strahu pred izgubo ega. Verska nestrpnost naj bi bila posledica strahu pred izgubo ega in strahu pred dokončnostjo.

Zakaj govorimo o teh strahovih? Ker je po mnenju teh istih psihologov poznavanje izvora naših strahov tudi edini način, da te strahove premagamo. Da se ne izogibamo življenju samo zato, ker se bojimo, da bomo morda v nekaterih trenutkih izpostavljeni okoliščinam, ko se bomo morda ustrašili. Kot rečeno, večina naših strahov sploh ni posledica dejanskih strahov, ampak strahov pred strahovi ali pred spomini, iluzijami, če hočete. Zaradi morebitne slabe izkušnje pri zobozdravniku se vse življenje bojimo misli na zobozdravnika in zaradi nje ogrožamo svoje zdravje. Prestraši nas že samo strah, da nas bo strah, vse to pa lahko premagamo, če se zavemo, da gre pri strahu pred zobozdravnikom pravzaprav za strah pred pohabljenjem, kar pa je seveda povsem nesmiselno, če pomislimo, da je zobozdravnikov namen ravno nasproten.