Pravijo, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli, in večina temu pritrjuje. Vsi smo že kdaj doživeli bližnje srečanje z Amorjevo puščico, vendar se le nekateri spominjamo svojih čustev, ki smo jih takrat občutili. Prva ljubezen ni samo zaljubljenost z metuljčki v trebuhu, ampak prinaša tudi kopico negativnih čustev, ki zamajejo doslej brezskrben svet najstnika. Da bi se soočil z vsem, kar mu prinaša ta izkušnja, najstnik potrebuje pogum, predvsem pa razumevanje in podporo staršev.

Kako najstniki doživljajo prvo ljubezen?

Najstniki se veliko družijo s svojimi sošolci in prijatelji ter spoznavajo vedno nove obraze, zato je verjetnost, da v tem krogu ljudi najdejo simpatijo ali več njih, velika. Vaš najstnik ima lahko zelo burno »ljubezensko« življenje v smislu spogledovanja in zmenkov, ki se kar vrstijo. Ko pride tista »prava« ljubezen, zaradi katere začuti metuljčke v trebuhu, pa se njegov pogled na ljubezen popolnoma spremeni, poleg tega se pojavi tudi očitna razlika v njegovem doživljanju in vedenju.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Bodo od zdaj naprej počitnice cenejše?

Sanjske počitnice na dosegu roke. Kako novi zakon olajša iskanje najboljših ponudb?

Najstniki še nimajo izkušenj z ljubezenskimi zvezami in partnerji, zato najstniška ljubezen ni primerljiva z zrelo ljubeznijo. Kljub temu pa prva ni nič manj pomembna od druge, saj otrok ob tem doživlja intenzivna čustva, ki so za njegov svet nekaj popolnoma novega in so bila do tega trenutka zanj nekaj povsem nepoznanega.

Ko se najstnik zaljubi, razmišlja le o svoji simpatiji, lahko se zgodi, da zaradi občutkov, ki mu jih vzbuja ta oseba, ne more niti jesti niti spati, kaj šele učiti se ... Z njo si želi preživeti ves svoj prosti čas, če bi bilo mogoče, pa kar ves čas. Takrat lahko zapostavi svoje obveznosti (šola, zunajšolske dejavnosti ...) ter celo svoje prijatelje, zgolj zato, da bo lahko več časa s svojo »boljšo polovico«. Zaljubljena najstnika se pogosto počutita kot eno, saj oba hkrati doživljata intenzivne občutke, ki ju še bolj povežejo. Prav zato se tudi težje ločita, saj čutita, da drug brez drugega sploh ne moreta živeti. Zaradi intenzivnosti teh čustev sta zelo občutljiva in hitro se lahko zgodi, da drug drugega, namerno ali nenamerno, prizadeneta. Bolj ko se med seboj navežeta, večji je navadno njun strah, da bi drug drugega izgubila. Ob tem pa se začnejo pojavljati tudi nasprotna, negativna čustva in občutja, kot so ljubosumje, posesivnost, žalost in obup, s katerimi se težko soočata.

Kako starši doživljajo otrokovo prvo zaljubljenost?

Nekateri starši se svoje prve ljubezni spomnijo le bežno, pa tudi če je spomin nanjo še svež, se ob misli nanjo le nasmehnejo. Pozabljajo, kako so takrat čutili sami in kako so se spopadali s pozitivnimi in negativnimi čustvi in občutji. Prav zato svojega otroka včasih ne razumejo.

Ko jim otrok pove, da je zaljubljen (ali pa ko to izvejo iz druge roke), nekateri starši zgolj zamahnejo z roko in si mislijo, da je to le faza, ki bo minila. Menijo, da najstnik še ni zmožen gojiti tako globokih čustev do nekoga kot odrasel človek. Drugi to novico sprejmejo z dvomi in v njih se začnejo pojavljati vprašanja v smislu: ali bo trpela šola, ali bo sploh še hotel igrati kitaro, ali bo še treniral košarko? Morda zvezi celo nasprotujejo, ker jim sinova oziroma hčerina simpatija ni všeč. S tem pa največkrat stvari le še poslabšajo, saj bo najstnik še raje posegel po prepovedanem, zgolj zato, da bo v svojih uporniških namerah kljuboval staršem.
Večini staršev takrat postane jasno, da se je otrok spremenil. Morda je bolj tih, več razmišlja, morda več sprašuje o odnosih in spolnosti, zanima pa ga tudi vse v povezavi s prvo ljubeznijo staršev ter odnos med materjo in očetom. Nekateri starši tudi opažajo, da njihov nekdaj pridni in ubogljivi otrok kar naenkrat veliko manjka v šoli, da njegove ocene niso več tako visoke, kot so bile, stvari, ki so ga zanimale, ga naenkrat ne zanimajo več, njegovi prijatelji, brez katerih včasih ni preživel niti dneva, pa so zdaj le še znanci. Temu resda lahko botruje puberteta, vendar pa so te spremembe lahko tudi posledica najstniške zaljubljenosti, ki je obrnila svet na glavo tako vam kot njemu. Zavedati se je treba, da je tudi otrok samo človek s čustvi in je še posebej v teh letih zelo občutljiv, zato si od svojih staršev najbolj želi in potrebuje le razumevanje in podporo.  

Ko je ljubezni konec

Prve ljubezni običajno trajajo le kratek čas, na primer nekaj mesecev, vendar zato niso nič manj intenzivne od tistih, ki jih poznamo in doživljamo odrasli. Pravzaprav je prav doživljanje negativnih čustev (zaradi izdaje, zavrnitve, občutka zapuščenosti, nemoči ...), ki se pojavijo ob razpadu zveze, za mladostnika še posebej travmatično, saj se s tem srečuje prvič v življenju. Najstnik namreč nima izkušenj z razhodi in ne ve, da življenja zaradi konca zveze ne bo kar konec. Njegov svet je porušen in v tistih težkih trenutkih si težko predstavlja, da bo še kdaj živel normalno življenje in da bo sploh še lahko koga ljubil. Ta čustva in občutki so zelo podobni tistim pri žalovanju, še posebej če je bil on tisti, ki ga je simpatija zapustila.

Dekleta se z izgubo fanta soočijo nekoliko bolj odprto kot fantje, saj jim družba »dovoljuje«, da izrazijo svojo žalost z jokom. Mnoge se zaupajo svojim prijateljicam, pri katerih tudi najdejo potrebno tolažbo. Depresivni občutki so normalni do neke mere, torej dokler dekle ne preboli nesrečne ljubezni (kar lahko traja krajši ali daljši čas). V hujših primerih pa lahko vodijo tudi v hujšo depresijo in celo misli o samomoru, saj si dekle brez svoje ljubezni ne želi več živeti.

V primerjavi z dekleti se fantje z razhodom spopadajo nekoliko drugače. Ker so (vsaj večinoma) naučeni, da morajo žalost premagovati brez solza, so nekateri prisiljeni svoja čustva potlačiti. Žalost se tako preobrazi v jezo in agresijo, s katerima fant škodi sam sebi. Če se z njima ne zna spopasti na pravi način (na primer se s kom pogovoriti o tem, kaj ga teži), pa utegne agresijo v želji po maščevanju prenesti celo na svoje nekdanje dekle (če ga je zapustila ona).  

Kako lahko pomagajo starši?

Prvo vodilo za starše je zagotovo nasvet, da je treba prvo ljubezen in vse, kar spada zraven, vključno z negativnimi čustvi ob razhodu, vzeti zelo resno.
Najstnik bo svoje občutke in čustva morda zelo težko delil z vami in o zaljubljenosti (sprva) sploh ne bo hotel govoriti. V tem primeru ga ne silite k pogovoru, temveč ostanite potrpežljivi ter mu dajte vedeti, da vam lahko zaupa in se z vami pogovori, kadarkoli želi. Če pa vam je pripravljen zaupati, si vzemite čas zanj in mu resnično prisluhnite. Povejte mu, da so vsi občutki, ki jih doživlja, del odraščanja in so zato popolnoma normalni. Pripovedujte mu o svoji prvi ljubezni in mu dajte vedeti, da ste mu vedno na voljo, če bo imel kakršnakoli vprašanja v zvezi s tem.
Ob razhodu otroka s simpatijo je najpomembnejše, da njegovo stisko vzamete resno ter da se iz njegovih čustev ne norčujete, češ koliko fantov oziroma deklet bo še spoznal/a, preden bo spoznal/a pravo/pravega. S tem boste namreč otrokovo trpljenje le še poglobili, kar ga lahko pahne celo v depresijo. Stojte mu ob strani in ga spodbujajte k iskrenemu pogovoru o tem, kaj čuti in kako se počuti. Če ni pripravljen zaupati vam, pa mu predlagajte koga, za katerega mislite, da bi mu lahko pomagal. To je lahko prijatelj, sorodnik ali psihoterapevt. Ne nazadnje pa pustite otroku čas, saj sami veste, da ta zaceli vse rane.

Z najstnikom se pogovorite o varni spolnosti

Z zaljubljenostjo se pri najstnikih začnejo pojavljati tudi vprašanja o spolnosti. Starši si včasih nočejo ali pa ne zmorejo priznati, da je njihov otrok že spolno aktiven, vendar je to realnost, s katero se je pametno čim prej soočiti, ter otroka poučiti o odgovornosti in posledicah njegovih ravnanj. Če imate z otrokom odprt odnos, bo ta pogovor veliko lažji, čeprav morda nekoliko neprijeten za odraščajočega najstnika. Bodite potrpežljivi, razumevajoči, odprti, dajte otroku vedeti, da vam lahko zaupa, predvsem pa mu povejte, da je povsem normalno in zdravo govoriti o tako pomembnih stvareh, kot je spolnost.