Sotirov trdi, da je diagnoza pogosto prehitro postavljena in jo poskuša obrniti otrokom v prid. Je diplomirani zdravstvenik, njegova zanimiva predavanja poznajo številni osnovnošolci, srednješolci, starši in učitelji. Mladostniki se mu pogosto zaupajo in tudi starši upajo, da bo pomagal (brez zdravil) ukrotiti nemirne otroke in najti življenjski smisel, v katerem bodo lahko otroci uveljavili svoje sposobnosti.

Osebna izkušnja 

Dejan Sotirov v šoli ni imel težav, je pa šola imela težave z njim. Kljub temu je bil v glavnem prav dober in odličen, razen v osmem razredu , ko je imel same štirice, matematiko pa celo samo dvojko. Spričevalo je potrdilo, kar so mu poskušali dopovedati : da je naporen, poreden, da je komaj povprečen in da sploh ni za v gimnazijo. Pa si je tja tako želel, ker je hotel študirati psihologijo ali pa kriminalistiko, biologijo. Od nekdaj je imel »tisoč misli« hkrati in počel tisoč stvari in si tako »prislužil« diagnozo ADHD. Da bi se umiril, naj bi dobival določena zdravila. K sreči je njegov dedek posegel v vzgojo, saj je menil, da če ima fant preveč energije, jo je treba uporabiti, ne pa potlačiti – sledilo je intenzivnejše ukvarjanje s športom in različni konjički. »Pri ADHD je značilno, da se marsičesa lotiš in le malo tega tudi dokončaš. Zato potrebuješ spremljavo, nadzor in motivacijo, predvsem pa naklonjenost. Potrebuješ ljudi, ki jih imaš rad in ki jih spoštuješ, oni pa tebe.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Blaž Švab o prvem božiču z dvema otrokoma

Partnerica Blaža Švaba se je vrnila na delo, zato je december za glasbenika še toliko bolj pester. Kakšni pa bodo prazniki z dvema otrokoma?

Z vsem tem se je izvlekel, na gimnazijo sicer ni mogel, omejevalo ga je negativno mnenje šolske pedagoginje, je pa končal srednjo zdravstveno šolo in nato diplomiral na visoki zdravstveni šoli. Zaposlen je bil v novomeškem zdravstvenovzgojnem centru, po šolah je predaval o zdravem načinu življenja (po programu Nacionalnega inštituta za zdravje), odraščanju, samopodobi, nasilju, spolni vzgoji, internetu in podobno. Z osebno izkušnjo je razširil obseg in vsebino predavanj ter se mladim približal na svež, drugačen način. Otroci so mu marsikaj zaupali, tudi o drogi, nasilju v družini in drugih težavah. Vedno znova je tudi ugotavljal, da so diagnoze ADHD pogosto prehitro postavljene. »Če ima neki otrok to motnjo, se simptomi kažejo v vseh okoljih, med gledanjem televizije, pri pouku, v gozdu, na obisku pri babici, v slaščičarni in doma. Če je nemiren in nemogoč samo doma ali samo v šoli, je nekaj narobe na tej relaciji, ni pa to že ADHD.«

Energijo je treba usmeriti 

Zdaj dela predvsem v društvu Eternia, ki je pridobilo status društva v javnem interesu v zdravstvu. Z Eternio in Mavričnimi bojevniki se Dejan posveča otrokom s težavami ADHD, pa tudi avtizmom, disleksijo, Toretovim sindromom in podobno. Veliko se je dodatno izobraževal, se povezoval s strokovnjaki in dopolnjeval metode dela. Toda najdragocenejša je lastna izkušnja z ADHD. Pravi, da je blagoslov, če se rodiš s takšnim nabojem energije, toda pomembno je, da jo znaš obvladovati in uporabiti sebi in družbi v prid, sicer lahko postane zelo destruktivna kot stalno neprimerno vedenje. Zato se trudi, da ti otroci prepoznajo energijo kot uporabno in jo preusmerijo v nekaj dobrega.

Ko sva govorila o poklicih, je utopično dodal, da čaka na razpise prihodnosti, kjer bo pogoj, da ima oseba za opravljanje določenega poklica ADHD: »Pomislite na restavracijo ob morju sredi sezone, kjer vse mrgoli od gostov in vsi bi hoteli na enkrat dobiti lignje. Kakšen umirjen natakar bi znorel, človek z ADHD pa je v takih razmerah kot riba v vodi. Za vsakogar je prostor pod soncem in možnost za potrditev, le izbrskati je treba njegove potenciale in jih videti v pozitivni luči.« Pripoveduje o dečku s to motnjo, ki mu starši veliko zagotovijo, tudi drage inštrukcije za matematiko, ki je ne bo nikoli kaj prida obvladal. Dejan ga je povabil na ribiški konec tedna za hiperaktivne mladeniče, kjer so lovili in se mimogrede »usmerjeno« pogovarjali. Omenjeni fantu je raje zgrabil rogovilo in začel »brenkati na to kitaro. Prepustil se je petju in ves dan užival, pozna ogromno melodij, besedil in spremljav. Spodbujati ga je treba v glasbi, ne v matematiki, z inštrumentom – kitaro ali harmoniko se bo lahko izrazil in potrdil. Ne zdravila, inštrument bi bil zanj prava terapija.«

Njegove delavnice so zelo konkretne, na njih kuhajo, gradijo, klesajo, slikajo, pišejo, pletejo. Učijo se novih veščin, predvsem pa se pogovarjajo. Vse to je terapija, ki poteka mimogrede. Ta način dela, ki ga za zdaj še marsikdo gledal zviška, je Marko Juhant poimenoval »doživljajska pedagogika«. V skandinavskih državah že daje odlične rezultate. »Pri vsem tem sta pri obravnavi otrok z diagnozo ADHD (in otroci z drugimi težavami) izjemnega pomena brezpogojna ljubezen in razumevanje. Metoda iskrene empatije se uveljavlja tudi v ZDA, s programom Son rise se še zlasti pri otrocih z avtizmom potrjuje njena izjemna učinkovitost. Del te je tudi soba za igro, kjer ni ničesar, kar bi pritegnilo otrokovo pozornost – tako se lahko osredotoči le na odnos s terapevtom ali še bolje z roditeljem! Ko začne otrok z avtizmom, na primer, kričati, začne kričati tudi starš, kar pritegne otrokovo zanimanje. Tako se povečuje vez med njima in začne se proces zdravljenja.

Kaj svetovati staršem?

»Ko sem želel tako po ovinkih pripeljati v pogovor fanta z ADHD, mi je ta v knjižni slovenščini dejal, da to, kar ga uvodoma želim vprašati, nima smisla in je popolna izguba časa. Predlagal je, da se lahko takoj začneva pogovarjati o njegovi motnji, ki me očitno zanima in ki njega zelo bremeni.« Dejan poudari, da moraš biti do teh otrok zelo iskren, saj čutijo tvoje namene. In doda, da otroke z ADHD njihova impulzivna dejanja in reakcije močno bolijo, ker se zavedajo, da jih ne morejo nadzirati. Ob reakcijah okolice na njihovo negativno vedenje vedo, da so moteči, zato sami v sebi še poglabljajo negativno samopodobo, češ, slab sem, in tako se problemi še povečujejo. Zato bi ti otroci potrebovali spremljevalca, ki bi jim znal pomagati, ko se znajdejo v primežu groze, ki je sami ne morejo obvladati.

Pravi, da ga dobesedno zaboli, ko sliši, da so otroku z diagnozo ADHD predpisali terapijo z ritalinom že po prvem srečanju. »Starše opozorim, gre za psihostimulanse, ki ne odpravijo vzroka, lahko pa dobro vplivajo na simptome. Ne trdim, da zdravila nimajo učinka, a verjamem, da je treba združiti več pristopov hkrati, če želimo obvladati to kompleksno motnjo. Nekje sem prebral, da če je stranski učinek diagnoze ADHD nemir, je lahko stranski učinek zdravil epileptični napad ali celo smrt. Zato je nujno, da si vzamemo čas in premislimo.« S takimi opozorili prikliče tudi pozornost uradnih inštitucij. »Te se pogosto ne morejo strinjati tudi s tem, da svetovalnica za otroke ni nujno v kateri od ustanov, kjer na vratih piše Svetovalnica ali Psihoterapija, ampak da lahko učinkovito terapijo izvajamo na sprehodih, v gozdu ali pa v sklopu določenih delavnic.«

Pravi tudi, da je najdragocenejše, če so starši terapevti otroku, to pa bodo najlažje dosegli, če v naravi skupaj počnejo kaj koristnega. Čudi se, da se narave tako bojimo, češ, tam je vse nepredvidljivo, otrok se lahko poškoduje, se umaže. Pogosto se jim zdi, da so otroci varnejši v zavetju videoigric in računalnika, to pa seveda tudi otrokom bolj ustreza. Narobe, pravi Dejan in svetuje: »Vzemite si čas za otroka, se z njim igrajte, pogovarjajte, smejte, nabirajte zelišča, rože, da boste vsi skupaj čutili veselje ob druženju. Ti otroci so po naravi aktivni, torej omogočimo jim aktivnosti in bodimo z njimi! In seveda tudi poslušajmo jih.« Kar težko si je priznati, da morajo tako otroci kot starši premagati strah drug pred drugim, da bi se lahko zares zbližali, se spoznavali, si bolj zaupali. Šele nato lahko dobi odgovornost svoj pravi pomen in starševska avtoriteta trdne temelje.

Ni zanesljivih podatkov 

»Slovenska društva in zavodi s podobnimi vsebinami se med seboj premalo povezujejo. Zato je eden od ciljev društva Eternia v sodelovanju z uradnimi državnimi inštitucijami pridobiti sveže statistične podatke, saj ne vemo natančno, koliko otrok imamo z ADHD. Po eni strani naj bi bil na sto otrok eden z motnjo ADHD, mnogi učitelji ocenjujejo, da je v vsakem razredu od tri do pet otrok. Vemo pa, da številka strmo narašča!« Kot velik problem ocenjujejo v društvu Eternia to, da precej otrok s to motnjo pristane zaradi vedenjskih težav v posebnih vzgojnovarstvenih zavodih, ker jim jih v »navadni šoli« ne uspe obvladati. Starši pa so do te rešitve skeptični, saj zaznavajo veliko trpljenja in nezadovoljstva. »Otrok z ADHD potrebuje spremljevalca, ki ga sam izbere; človeka, ki mu lahko popolnoma zaupa, ker čuti, da ga razume. Le tako se lahko vzpostavi med njima prava vez, sicer je vse skupaj nesmiselno. Ker so otroci z ADHD izjemno senzibilni, sta bolj kot referenca in diploma potrebni empatija in karizma, ki ju pritegne. Po drugi strani pa krivdo ne smemo zgrniti na šole in učitelje, saj zagotovo ni preprosto imeti takšne otroke v razredu. Potrebujemo sodelovanje in nacionalni program, ki bi pomagal tako otroku, staršem in šoli pri »obvladovanju« otrok z ADHD.«

Skrb zbujajoče je tudi, da to motnjo diagnosticirajo tudi zelo majhnim otrokom, starim na primer komaj tri leta. Morda je marsikateri od teh otrok predvsem ustvarjalen, morda celo genialen, zato odstopa, pa ga želimo stlačiti v kalup, da ne bo moteč. Tako ubijamo tudi ustvarjalnost.