Drevesa so ljudem nekoč dajala vse potrebno za preživetje in s svojimi magičnimi silami, ki so jih naši predniki znali prepoznati in razumeti, vplivala na njihovo usodo. Ljudska medicina je poznala izjemno zdravilno moč posameznih dreves, a smo tudi to znanje v glavnem pozabili. S trilogijo Drevesa – miti, legende, zdravilnost Maria Ana Kolman obuja vedenje o izjemnem pomenu dreves za človekovo zdravje, psihično stabilnost in duhovno moč.

V prvem delu trilogije predstavlja lipo, brezo, vrbo, trepetliko, jerebiko, rakitovec, čremso, glog, kalino, dren, bezeg, murvo in hrast. Pravi, da je izbrala drevesa, ki so del našega okolja in kulture. Informacije je črpala iz znanj, ki jih je pridobila med študijem informacijske in fitomedicine, iz knjig o vedenju in izkustvu naših prednikov, etimološkem izvoru imen, bioloških značilnostih, farmakološki vsebnosti ter sporočilnosti mitov in legend.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kdo je Justin Baldoni, ki ga obtožujejo spolnega nadlegovanja?

Blake Lively je v petek vložila tožbo proti svojemu soigralcu in režiserju filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. Razlog domnevno spolno nadlegovanje.

Povezujejo zemljo in nebo 

»Ko sem se pred leti šolala pri ruskem doktorju informacijske medicine Viktorju Mihajloviču Ševcevu, je pri razlagi o zunanjih vplivih na človeka kot energijskega bitja opisal drevesa kot 'prejemnike' in 'oddajnike' energij. Kot izvrsten poznavalec fitomedicine je poznal tudi farmakološke vsebnosti dreves in njihovo zdravilno učinkovanje v ljudskem zdravilstvu in uradni medicini,« pripoveduje Maria Ana. »Precej neumno sem se počutila med njegovimi predavanji, saj večine dreves nisem niti prepoznala, kaj šele da bi vedela kaj o njihovi kemijski sestavi in zdravilnih učinkih. Moje neznanje o drevesih je bil povod, da sem jih začela spoznavati. Drugi vzgib pa so bili miti in legende, s katerimi sem se srečala na svojih potovanjih po Sibiriji. V teh zgodbah so drevesa živa bitja in kot taka jih še danes spoštujejo ljudstva, ki živijo v povezanosti in odvisnosti od narave. Vsako drevo ima določeno energijo in s tem tudi namen. Iz ljudskega izkustva izhaja, da so za posamezne življenjske potrebščine točno določena drevesa oziroma njihov les.«

V nadaljevanju razloži, da so bila drevesa do prihoda krščanstva izvorna povezava med človekom in bogom. Les je imel v starodavni tradiciji vlogo povezovalca človeka s svetom, od koder z rojstvom prihajamo in v katerega se ob smrti vračamo. Zato je bilo točno določeno, iz kakšnega lesa naj bo zibelka in iz kakšnega krsta, ker je imelo to odločilen pomen za človekovo življenje na tem in onem svetu. »Današnjemu človeku drevo pomeni predvsem material, biomaso, v kateri ne prepozna več živega bitja, ki ima svojo dušo. Znanja so se izgubila, kar ni prav, saj je naša ljudska medicina poznala izjemno zdravilno moč posameznih dreves. Močno zdravilno delovanje dreves, kot ga izpričujejo izkušnje ljudskega zdravilstva v starih pratikah, se zdi sodobnemu človeku malo verjetno, saj njegov um sprejema kot resnično le tisto, kar se mu zdi empirično dokazljivo. Objemanje dreves izzove kvečjemu posmeh mimoidočih, ki seveda ne morejo razumeti, da ima drevo močno energijo. Znanost verjetno ne bo nikoli dokazala možnosti ozdravitve z drevesno terapijo, ker to ni v interesu nobenega sistema. Pa vendar so tovrstne ozdravitve možne, sicer ne bi bile ohranjene v ljudskem zdravilstvu, ki izhaja iz izkušnje, ne pa iz zgodb o čudežih. Človek je imel v preteklosti zavest narave, bil z njo neposredno povezan in zato je drevo lahko prevzelo vlogo, ki jo jaz imenujem gozdni doktor,« pojasni avtorica.

Značilna in zdravilna slovenska drevesa 

Za narodno zavest so pomembni tudi miti in legende. Običajno so v njih drevesa domovanje bogov, vil in različnih duhov, s tem pa dobijo svoj globlji, energijski pomen. Slovenci smo posebej povezani z lipo, brezo, hrastom, jelko, borom. Kolmanova: »Ta drevesa so imela v preteklosti pri Slovencih značaj kulta, ki se še danes ohranja v mnogih običajih: božično drevo, jurjevanje, mlaj, borovo gostüvanje, velikonočne butare ... Marsikateri običaj se je sicer ohranil, njegov pomen in namen pa sta že davno pozabljena. Seveda pa mnoga drevesa ohranjajo svojo globoko sporočilnost tudi v slovenski poeziji in legendah. Tudi v uporabi določenega lesa se nekatera znanja prednikov prenašajo v naš čas. Ribniški rokodelci že stoletja izdelujejo gospodinjske pripomočke in pri tem upoštevajo starodavne zakonitosti o tem, kakšen les je primeren za določen izdelek. Tudi nekateri mizarji ohranjajo tradicijo: omara je bila od nekdaj iz kostanja, da se v oblačila niso naselili molji. Popačenka iz nemščine za omaro 'kostn' daje vedeti, da je omara lahko samo iz kostanja.«

Žal nekaterih dreves – trepetlike, rakitovca, čremse, gloga, kaline, drena in murve – številni danes ne poznajo več. Vedenje o izjemni zdravilnosti teh dreves oziroma njihovih plodov se izgublja, ker so jih na vrtovih izpodrinila modna okrasna drevesa iz tujih naravnih okolij, ugotavlja Maria Ana Kolman. »Večina ljudi pri nas slabo pozna drevesa, čeprav je Slovenija na tretjem mestu v Evropi po deležu gozda. Zagotovo vsak Slovenec pozna lipov čaj, šabeso, morda tudi glogov čaj, brezov sok, sirup iz smrekovih vršičkov in jerebikovo marmelado, kaj več pa le redko kdo. Na Goriškem so bile v preteklosti doma murve, danes jih najdemo le še redko kje. Znanstveno je dokazano, da so plodovi murve eno najbolj zdravih živil. V neki medicinski študiji so dokazali, da je dolgoživost posledica uživanja murvinih plodov: pokrajina Karabah na Kavkazu je na prvem mestu na svetu po številu stoletnikov, saj na sto tisoč prebivalcev živi kar sto stoletnikov. Ljudje v Karabahu poleti v izobilju uživajo plodove murve. Pri nas pa smo jih zaradi komercialnih interesov posekali.«

Kje posadimo katero drevo?

Kolmanova je v knjigi veliko pozornosti namenila tudi kulturi sajenja dreves ob domovih. Naši predniki so namreč vedeli, da določena drevesa odganjajo strelo, prinašajo zdravje, blaginjo, zaščito in podobno. Zato je bilo zelo pomembno, katera drevesa so sadili na katero stran od hiše. »Danes ta znanja izginjajo, s tem pa človek izgublja možnost, da bi imel najmočnejšega zaščitnika ali pa celo zdravnika kar pred svojo hišo. Drevesa, ki rodijo plodove, vsekakor sodijo k vsaki hiši: glog, bezeg, dren, rakitovec, leska ... Ob upoštevanju dejstva, da je človek energijsko in tudi kemijsko povezan z zemljo, na kateri živi, je skrajni čas, da se na naše vrtove vrnejo drevesa in grmovnice, ki so od nekdaj del našega okolja. Pogoj za zdravje je namreč prav nepretrgana vez med človekom in naravo,« odločno zatrdi avtorica.

Tudi na mestnih zelenicah in v parkih bi morala rasti prava drevesa: lipe, hrasti, breze in čremse. »V lipo nikoli ne udari strela, počitek pod lipo je zdravilen, hkrati lipa sprejema slabe energije, tudi bolezen, in je čistilec zraka. Hrast je drevo moči in že nekaj minut ob njem človeka napolni z energijo. Breze so slovanska kultna drevesa, ki veljajo za močne sprejemnike vseh negativnih energij – negativno energijo znajo izničiti in jo preobraziti v pozitivno. Čremsa je naravni repelent in čistilec zraka.«

Eden od najboljših »gozdnih doktorjev« pa je rakitovec. Bo besedah Marie Ane ga pozna le redko kdo, pogosto se pojavljajo celo navedbe, da so plodovi rakitovca strupeni. »Rakitovec je eden najmočnejših antioksidantov in je tudi naravni antibiotik. Znano je, da imajo plodovi rakitovca posebno, edinstveno sestavo biološko aktivnih snovi, zlasti vitaminov in mineralov – in to v koncentracijah, ki jih ni mogoče najti pri nobeni drugi rastlini. Sto gramov jagod rakitovca zadovolji dnevno potrebo po vitaminih. Znano je, da pripravki iz rakitovca nekajkrat izboljšajo toleranco telesa za določena zdravila proti raku in včasih celo povečajo njihov učinek, lubje in listje pa se uporablja tudi pri zdravljenju raka. Blagodejno vpliva na srčno-žilni sistem in izboljšuje sestavo krvi. Lubje rakitovca vsebuje veliko serotonina, ki ima zelo ugodne učinke na osrednji živčni sistem, zavira rast rakavih tvorb, pomaga obvladovati stres in depresijo, izboljšuje razpoloženje ter ima na splošno dober učinek na počutje.«