Sram izhaja iz sumničavih namigov okolice o vaši šibkosti, neuspešnosti, nesprejetosti. Saj poznate tisti skrajno boleči, neprijetni notranji glas, ko bi si najrajši zakrili obraz in se vdrli v zemljo. K sreči je ta nevarni čutni črv, zaradi katerega ste toliko bolj ranljivi, pa tudi lažje zlorabljeni v tujo korist, ozdravljiv, če ste se le pripravljeni z njim soočiti.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Poročila se je še ena Avsenikova vnukinja

Dobra dva meseca po sestri Moniki Avsenik se je poročila še njena sestra, še ena Avsenikova vnukinja, Nataša Avsenik.

Glede na vse višja pričakovanja družbe o lepem telesu, visoki izobrazbi, dobri službi, ugledni družbi in urejeni družini, so občutki sramu vse bolj skeleči in, žal, vse bolj povezani. Tako lahko sram zaradi nepopolnega telesa pripelje do sramu v partnerskem razmerju itd. Seveda o občutku sramu v veliki meri odločajo družbeni stereotipi. Včasih se je osramotilo dekle, ki je zanosilo pred sklenitvijo zakona. Danes pa je na tihem sram prej žensko, ki se je odločila s spolnostjo počakati do poroke.

Kako sram prepoznate?
Sram je vir nevarnih občutkov manjvrednosti, ki jih skrivate in o njih le težko spregovorite. Nevarnih zato, ker zaradi njih izgubljate zaupanje vase, samospoštovanje in človeku najbolj potreben občutek pripadnosti. Sram je mnogo bolj kompleksen kot zadrega, trema, tesnoba, strah ali celo krivda. Pri krivdi si namreč lahko privoščite zadovoljivo rešitev, ko z izpovedjo, opravičilom in povračilnimi ukrepi povsem poravnate storjeno škodo. Vsa dramatičnost doživljanja sramu pa je prav v njegovi neizbežnosti, v popolni nesposobnosti, da bi kakorkoli nadzorovali, obvladovali situacijo ali se vsaj umaknili. Krivda se nanaša na nekaj, kar ste storili, sram pa je povezan z vašo predstavo o lastni idealni podobi. Sram nas je denimo že, da smo pretežki.
 
Njena zgodba
Anamarija je bila kot najstnica občutno predebela, svojih kilogramov se je tako sramovala, da se je začela izogibati ljudi. »Manj ko sem srečala ljudi, manj je bilo možnosti, da me bo kdo zafrkaval, in manj boleči so bili občutki sramu,« pripoveduje. V svojih poznih dvajsetih se je imela za tako neprivlačno, nesamozavestno in zmedeno, da je domnevala, da ljudje že ob prvem srečanju vse to opazijo. Ker je vedno vnaprej predvidela, da ne bo sprejeta, nobenemu ni dopustila, da bi jo ljubil takšno, kot je bila. K sreči je na sestrino pobudo poiskala pomoč psihoterapevta in po letu in pol zdravljenja je danes zadovoljna, prijazna mlada ženska, ki verjame, da je nekaj posebnega. »Včasih me je bilo sram, da bi izrazila svojo jezo nad ljudmi, saj sem se potem še dolgo počutila krivo. Kot da nisem imela pravice verjeti svojim čustvom. Danes imam pogum in samozavest, da se postavim zase, če me skuša kdo prizadeti,« pravi Anamarija. 

Ne izpostavljajte se drugim
Ravno zaradi globokega občutka nemoči pa lahko vaše meje prestopijo tisti, ki pri občutku sramu sodelujejo. Ljudje vas prepoznajo kot ranljive in, če so proti vam, vaš občutek poraženosti še okrepijo. Tako nastane začarani krog, iz katerega lahko izstopite s prepoznavanjem lastne nemoči in posledično z zidanjem osebnostnih ograd, ki vas bodo varovale pred obsodbami okolja.

Korenine sramu
Občutek sramu nas pravzaprav spremlja od ranega otroštva. Je čustveni odziv, ki se pojavi pri približno devetih mesecih, ko se otrok zave, da je od mame ločen in vendar od nje popolnoma odvisen. Na eni strani se torej otrok sramuje pred mamo, na drugi strani pa ga je sram pred samim seboj, saj se doživlja kot slabotnega, pomanjkljivega, v poznejših letih tudi umazanega.
Že zelo zgodaj se otrok zave, kaj pričakujejo od njega starši in kaj sledi, če njihovih pričakovanj ne izpolni. »Sram naj te bo!« so, žal, vzgojne besede, ki vse bolj izpodrivajo primerno kaznovanje, po drugi strani pa tudi splošne pohvale, kot so »Dobra punca!« ali »Pameten fant!«, niso dobrodošle, saj povzročajo, da že ob delnem neuspehu otrok sebe podoživi kot popolnega poraženca.
Občutljivo za porajanje občutkov sramu je obdobje najstništva, ko začne poglavitno vlogo zasedati podoba o lastnem telesu. Po Freudu je ravno telesni ego vaš prvi ego. Usodne pri oblikovanju samopodobe so še izkušnje z vrstniki, učitelji, širšo družbo in, spet, vaši ponotranjeni ideali o tem, kakšni bi morali biti.

Kako prepoznate občutek sramu?
Če boste sramu preprečili, da bi se naselil v kotičke vaše ranjene identitete, boste ob njem lahko ohranili »trezno glavo« in plodno razmišljali. To, da se v vas naseljuje glodajoči črv in morate ukrepati, nakazujejo naslednji znaki:
- Depresija nastopi hkrati s sramom, če ste razočarali koga, ki vam izjemno veliko pomeni. Skrušeni se umaknete vase, spremeni se vaš apetit, spalne navade, vsiljuje se vam občutek brezizhodnosti in brezupnosti.
- Morda skušate spraviti sram iz zavesti z nadomestnimi čustvi, kot so bes, prezir, zavist. Ta, tako imenovani narcistični bes, ki ga pogosto spremlja tudi nasilniško vedenje (predvsem pri moških), ustvarja kratkotrajen občutek moči in varuje pred spoznanjem o lastni nesprejetosti.
- Si nenehno zastavljate nove in težje naloge in se ob uspehu niste sposobni ustaviti in poveseliti?
- Občutek sramu se rad skriva tudi v obsesivnem vedenju, pri moških na primer v pretirani telovadbi, ko skušajo s pridobivanjem mišic zabrisati komplekse šibkosti iz otroštva. Pri ženskah se to lahko kaže v pretiranem hujšanju oziroma z motnjami hranjenja.
- Ali se o čustvih težko pogovarjate in nikomur ne dovolite, da bi vas pobližje spoznal? Tudi tako imenovani »obrambni« odnos ima navadno korenine v občutku sramu.
- Na to, da doživljate stisko, vas lahko opozarja tudi telo - s prebavnimi težavami, z vnemanjem kože zaradi potenja, z obilnejšim izcedkom iz nožnice, z bolečino in neprijetnim vonjem ob uriniranju. Posvetujte se s svojim zdravnikom.

Popravljanje škode
Poskušajte sprejeti sram kot vsa druga manj prijetna čustva: užaljenost, jezo, razočaranje, ki uravnavajo vaše socialno vedenje. Razmislite dobro, česa se pravzaprav sramujete. V pomoč naj vam bo pisanje ali pogovor s prijateljico, partnerjem. Če imate globlje težave s svojo celotno osebnostjo, pogumno sprejmite pomoč psihoterapevta. Pomagal vam bo do boljše samopodobe; saj ste vendar dobra, nepogrešljiva oseba, vredna vse ljubezni tega stvarstva.
Če se vaš občutek sramu tiče le kakšne posebne priložnosti, razmislite, ali se niste namenili malce preveč uživati oziroma ali niste hiteli k cilju po bližnjici. Po potrebi se opravičite in popravite storjeno škodo. A nikar ne pozabite oprostiti sebi! Tudi grešiti je človeško. Pol vašega ugleda se bo povrnilo že s priznanjem napake, pol pa z modrim ravnanjem v prihodnje. Od tod še ena velika priložnost v sramu - motivira vas, da ste naslednjič boljši, bodisi bolj premišljeni v službi, bolj iskreni v prijateljstvu ali pozornejši do bližnjih.

Da vam bo lažje:
- Pomembno je vedeti, da v stiski niste sami. Občutek sramu prav nikomur ni tuj, nasprotno, z njim se soočamo vsi - vsakodnevno. Vsi delamo napake in vsi se jih sramujemo.
- Poskusite čustvo sramu vsaj nekoliko spremeniti v jezo. Vam je prijateljica kaj žaljivega zabrusila? Mirno opravite z njo, češ: »Le kdo jo je sploh vprašal za mnenje?« ali pa bodite jezni nase, ker niste pametno ravnali. Z jezo je vedno lažje opraviti kot s sramom.
- Ne dovolite, da bi ljudje z vami manipulirali. Če doživljate občutek sramu vedno ob enih in istih osebah, se jim raje izognite. Ljudje, ki vas resnično cenijo in vas imajo radi, vam ne morejo neprestano nalagati tako neprijetnih občutkov.
- Bodite pozorni na pozitivna sporočila okolice in se naučite uživati v poklonih. Samozavestno si čestitajte za dobro opravljeno delo ali za lepo urejeno pričesko. Ne obremenjujte se s pomanjkljivostmi, saj jih imamo vsi, in bodite raje ponosni na tiste posebnosti, ki so samo vaše.