»Zdravo samospoštovanje je objektiven (da lahko nase pogledaš iz daljave), niansiran (ne samo dobro in slabo oziroma 1 in 0) in sprejemljiv (jaz sem ok) odnos do samega sebe,« je na lanskem Temeljnem Familylabovem usposabljanju povedala Dušanka Kosanović, psihologinja in psihoterapevtka družinske terapije, predavateljica ter vodja strokovnih seminarjev in delavnic za starše, sicer pa tudi vodja hrvaškega Familylaba. »Če ima človek zdravo samospoštovanje, se lahko sprejme takšnega, kakršen je. To pomeni, da si lahko reče »Jaz sem ok.« tudi takrat, ko mu ne gre, ko si ni všeč ali ga kakšen drug človek ne mara,« dodaja sogovornica. Človek z zdravim samospoštovanjem lažje prenaša stresne in težke življenjske situacije predvsem zato, ker dogodkom, besedam in ljudem zunaj sebe ne dopušča, da ga definirajo, temveč jih najprej predela, nato pa si do njih zgradi svoj oseben odnos.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Gašper Rifelj ljubi 9 let starejšo

Gašper Rifelj in Maja Geršak sta srečna že več kot pet let.

Na primer: Recimo, da je Maša ugotovila, da v odnosih težko postavlja meje in vse prevečkrat dopušča, da jo ljudje prizadenejo. Mašo z nizkim samospoštovanjem in nagnjenostjo k samokritiki bodo začeli razžirati občutki krivde, kako je lahko tako slepa, da ne vidi, kdaj drugi prestopijo njeno mejo, kako je lahko tako šibka, da se ne zna zaščititi in kako je lahko tako neumna, da tega ne spremeni, če pa ji povzroča toliko bolečine. Maša z nizkim samospoštovanjem in nagnjenostjo k poveličevanju same sebe (ki je prav tako znak nizkega samospoštovanja kot pretiran kriticizem!) se bo slepila s prepričanjem, da je z njo vse v redu, da je super takšna, kakršna je, in da bo itak vse ok. Toda Maša z zdravim samospoštovanjem bo ugotovila: »Rada bi se naučila bolje (za)ščititi samo sebe v odnosih, saj sem vse prevečkrat prizadeta in mi to ni všeč.« Ta Maša ima globoko v sebi še vedno trden občutek, da je ok, čeprav ima težave v odnosih. Namesto, da bi zaradi težav obupala nad sabo ali se slepila, da jih nima, raje odgovorno stopi v akcijo in jih poskuša rešiti.

Otroci verjamejo staršem

Zakaj pa pride do tega, da se globoko v sebi ne počutimo ok – pa ni važno ali balonček samospoštovanja premalo ali preveč napihnemo? »Otroci avtomatsko zaupajo staršem, zato je tako zelo pomembno, kaj otroku govorimo oziroma sporočamo (z besedami ali brez besed),« opozarja Kosanovićeva. Če torej otroka vzgajamo z besedami »Pa kaj si tako neroden!« ali »Ali moraš res vedno vse popackati?«, bo otrok verjel staršem, da je nerodnež in pacek ter bo takšen tudi postal – vse bolj neroden in popackan. Še bolj nevarne so besede, kot so: »Pa kaj je s tabo narobe?!«, »Porednež!« ali »Neumnež, kaj pa delaš?!«, saj otroku še bolj direktno sporočajo, da kot oseba ni ok. Da ga mami in očka takšnega, kakršen je, nimata rada. Zato se seveda tudi otrok nima rad, saj otroci v izbiri med samimi sabo in starši vedno izberejo starše. Takšen otrok se seveda nima rad tudi, ko odraste, saj v sebi še vedno nosi sporočila svojih staršev, da takšen, kakršen je, ni ok.

Otroku pokažimo svoje meje

Kako naj torej starši svojim otrokom sporočimo, da nam neko njihovo vedenje ni všeč, ne da bi poškodovali njihovo samospoštovanje? »Namesto, da izrekamo sodbe (prav in narobe), otrokom raje dajajmo osebne povratne informacije. To pomeni, da otrokovo dejanje, ki nam ni všeč, opišemo in pospremimo z osebno govorico,« svetuje sogovornica. Primer: »Vidim, da rad skačeš po kavču in da ti je to zelo zabavno, toda jaz tega ne maram in nočem, da to počneš, ker se kavč uničuje.« Na ta način ne postavljamo meja otroku, temveč otroku pokažemo, kje so naše starševske meje. Otrok namreč še ne zna učinkovito braniti svojih meja, zato je še toliko bolj pomembno, da starši uporabljamo osebno govorico – to mi je všeč in tega ne maram, to hočem in tega nočem, to si želim in s tem se ne strinjam. S tem, ko postavljamo lastne meje, otroka v resnici učimo, da bo tudi sam znal postavljati svoje meje. In morda nekoč prodajalcu droge, vsiljivi trgovki ali nasilnemu moškemu reči NE. Ker za to v resnici pri postavljanju meja gre – da druge okrog sebe opozorimo, kdaj gredo predaleč oziroma so nas prizadeli. Maša z nezdravim samospoštovanjem je torej od svojih staršev vse prevečkrat slišala, da ni ok (tako kot so se starši pogovarjali z nami, ko smo bili otroci, tako se kot odrasli pogovarjamo sami s sabo!), vse premalokrat pa od staršev dobila avtentičen NE, ki bi ji danes pomagal, da bi tudi sama v odnosu zmogla reči NE.

Lahko ga začnemo graditi kadarkoli

In kaj lahko stori Maša z nezdravim samospoštovanjem? »Vsi se rodimo s semenom samospoštovanja, zato lahko zdravo samospoštovanje začnemo graditi kadarkoli v življenju,« je spodbudna Kosanovićeva. Začnemo lahko tudi s tem, da si končno priznamo, da v resnici ne vemo, kdo smo – kaj si želimo in kaj nas navdaja s strastjo, kaj hočemo in česa ne maramo, v kaj verjamemo in po čem hrepenimo, česa nas je strah in kaj nas boli. Če ne vemo, kdo zares smo, lahko začnemo z najosnovnejšimi telesnimi potrebami – da jemo takrat in toliko, kot čutimo v želodcu, da gremo počivat, ko začutimo, da smo utrujeni, in da gremo lulat, ko nas tišči lulat, pa četudi sredi predavanja. Da najprej prisluhnemo potrebam lastnega telesa, ki jih veliko odraslih ljudi več ne posluša, saj so jih starši kot otroke prepričali, da lastnim občutkom pač ni zaupati: »Zagotovo še nisi sit, če si pa pojedel tako malo.«, »Ubogaj me in obleci jopico, saj te gotovo zebe.« ali »Ne jokaj, saj ni bilo nič hudega.«. Zato brez slabe vesti na krožniku pustite tista dva grižljaja, pojdite počivat namesto pospravljat in v službi pojdite na stranišče sredi sestanka. In ne pozabite: zdravo samospoštovanje je osnova za duševno zdravje, harmonične odnose, psihosocialni imunski sistem (sposobnost negovanja lastne integritete) in učenje ter je odličen preprečevalec travme (ob selitvi, ločitvi, izgubi službe, bolezni, mobingu ali pritisku množice), zato se ga vsekakor splača (z)graditi.