Zato seveda ni lepšega, kot če bodoča mamica ob pogojih, da je zdrava in da je nosečnost potekala brez zapletov, rodi v skladu s svojimi potrebami in željami ter seveda tam, kjer se počuti najvarneje. V sosednji Avstriji tako ženske lahko izbirajo med porodi v porodnišnici, porodnem centru ali doma in zavarovalnica večinoma krije stroške katerega koli načina, pri nas pa se na tem področju šele dobro prebujamo. Medtem ko porodnih centrov še nimamo, se je kar nekaj žensk že odločilo roditi doma. Dobre izkušnje odpirajo vrata novim možnostim, zato vam predstavljamo porodni zgodbi mamic, ki sta rodili doma.

Nataša Bivic:

Izkušnja nas je povezala

Potem ko je dvojčka rodila v porodnišnici, se je Nataša Bivic iz idiličnega zaselka na Kureščku tretjega otroka odločila roditi doma. Navdušili sta jo žareči pripovedi dveh kolegic iz soseščine, ki sta rodili doma. Zgodbi sta se ji zdeli tako lepi, da se je spraševala, ali je kaj takega sploh mogoče. Do zadnjega ni bila prepričana, ali se ji bo želja sploh uresničila, na koncu pa je doživela izkušnjo, ki je ne bo nikoli pozabila in je družino še močneje povezala.

»Približno v petem mesecu druge nosečnosti sem začela razmišljati, kako si želim roditi,« je začela svojo pripoved. »Čim bolj sem si skušala predstavljati, kakšen naj bi bil porod, tem bolj sem ugotavljala, da ne bi rodila v porodnišnici, predvsem ne zaradi izkušnje prvega poroda, ki se je sicer začel povsem običajno. Takrat sem v porodnišnico prišla že osem centimetrov odprta, ko pa sem morala leči, je porod zastal. Želela sem se gibati, kajti imela sem občutek, da bi tako veliko lažje rodila, pa mi niso dovolili. Na koncu se je prvi fantek rodil s pomočjo vakuuma, bila sem močno prerezana, moje želje niso bile upoštevane in dobila sem občutek, kot da sama nisem sposobna roditi.« Pod vtisom porodnih zgodb dveh deklet iz soseske, ki sta rodili doma, si je zaželela podobno izkušnjo. »Čutila sem, da bi naju s partnerjem takšen porod še bolj povezal, kajti pri prvem porodu so ga poslali ven.« Poklicala je babico, a ta je žal prav tedaj, ko naj bi rodila, načrtovala dopust. Skoraj si je premislila, ko jo je čez čas srečala na nekem dogodku. »Močno sem začutila, da bi ji lahko zaupala.« Poletje je minilo in naključje je hotelo, da je bila že nekaj dni čez rok, takrat pa jo je ena od deklet, ki je rodila doma, spomnila, da so dopusti mimo in bi morda veljalo poklicati babico Nino.

Čudežni trenutki

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

»Trenutki od takrat dalje so bili čudežni. Z babico sva se dobili, pregledala me je, preverila, kako je otroček vstavljen, in preučila vse izvide, ki so bili v redu.« Potrdila ji je, da bi lahko rodila doma. Za takšen porod morajo namreč biti izpolnjeni pogoji, predvsem mora nosečnost potekati brez zapletov in nosečnica mora biti zdrava. »S partnerjem sva se pogovorila, naslednji dan sva poklicala babico in začeli smo se pripravljati na porod doma. Ob Nini sem se počutila varno, vedela sem, da mi bo prisluhnila, me spodbujala in da se bom ob njej res lahko posvetila porodu in rojstvu otročka. Vsak dan smo se dobivali, jaz pa sem hodila še na redne preglede v porodnišnico, da smo bili prepričani, da je vse v redu. V tistih dneh pred porodom mi je ogromno pomenila tudi podpora žensk – babice in deklet, ki sta rodili doma, zdelo se mi je, kot da se razumemo na neki povsem drugi ravni.« Že kakšen teden pred porodom je večkrat imela občutek, da se bo začelo, pa se je potem ustavilo. Za nazaj razmišlja, da se verjetno ni mogla povsem sprostiti zaradi izkušnje prvega poroda. »Ampak v prisotnosti deklet in Nine sem o tem veliko govorila in se tako 'očistila', da sem bila na koncu pripravljena na porod. Tisto jutro sem si dejala »danes bom rodila« in res se je začelo. Ob desetih je prišla Nina, malo sva se še pogovarjali, potem pa sem začutila vse močnejše popadke.« Hitro so se zgostili na pet minut. »Nina mi je predlagala, naj samo sprejmem vsak popadek, naj ga pozdravim, bolečine so dobrodošle in z vsakim popadkom sem bila bliže rojstvu. To, da rodiš doma, seveda ne pomeni, da je lažje, nič manj ne boli, samo drugače je, ker si v svojem varnem okolju, obkrožen z ljudmi, ki jim zaupaš!«

V svojem svetu

Medtem ko sta partner in babica pripravljala prostor, je bila Nataša v svojem svetu. »Posvečala sem se popadkom in rojevanju. Nina je od časa do časa nevsiljivo pomerila utrip in me usmerjala, ko je začutila, da to potrebujem. Predlagala mi je, kako naj se postavim, da mi bo laže. Točno je vedela, kdaj mora kaj reči ali narediti, da me je pomaknila na naslednjo stopnjo poroda. Ta spodbuda na nevsiljiv način je res neverjetna. Ne samo da je babica zelo strokovna, tudi neverjetno sočutna je. Zelo sva se povezali. Vmes je prišla še babica Špela, ki običajno dela z Nino v paru. Povsem nevsiljivo se je vključila v porodno dogajanje in zdela se mi je povsem samoumevna. Ker je bil otrok velik in težak, se je Nina spomnila, da sem si želela roditi stoje. Čez ograjo naših stopnic sta zavezali trak, ki sem se ga oprijela in začutila olajšanje – to je bilo to. Naslednjih dvajset minut poroda sem tako visela s tistega traku, od zadaj me je podpiral partner in vse se je zelo hitro odvilo. Nina je prestregla otročka, ki se je rodil v srajčki, se pravi v ovoju – to je nekaj čudovitega in se zgodi redko. Partner ga je potem dal meni v naročje, kjer je najprej malo zajokal, potem pa se je povsem umiril. Zatem sem porodila še posteljico. Ko sem legla, sem imela dečka na trebuhu. Pustili smo ga, da je sam prilezel do dojke in se podojil, popkovino pa smo prerezali šele po treh urah in pol. Najlepše pri vsem je bilo, da se ni nikamor mudilo, vse je potekalo v lepem naravnem ritmu, tako kot mora biti.«

Bom sposobna roditi sama? 

Že pred porodom sta se s partnerjem odločila, da bosta o svoji nameri povedala samo tistim, za katere sta vedela, da ju bodo podprli. »Staršem in sorodnikom sva zamolčala, da ne bi s sicer dobronamernim strahom vplivali na naju. V trenutkih poroda je namreč pomembno verjeti, da zmoreš, in Nina in partner sta mi to dala. Po štirih urah sta prišla malega bratca pogledat tudi dvojčka, ki sta bila medtem pri starih starših. Tudi to je bil zelo pomemben trenutek za našo družino.« Otroček se je rodil dvajset minut do četrte ure popoldne, babica pa je ostala še vse do večera, dokler ni bila prepričana, da je z Natašo in novorojenčkom vse v redu. Nato je prihajala še tri dni. Edini Natašin strah, kar se poroda doma tiče, je bil, ali bo sposobna sama roditi, sicer pa je vedela, da bo imela varnost in vso podporo prisotnih. »Če bi prišlo do kakršnih koli morebitnih zapletov, bi izkušeni babici, kakršni sta Nina in Špela, pravočasno ukrepali.« Ko je bil Matija star tri dni, so ga peljali na pregled k pediatru v porodnišnico. »Tam sem bila pozitivno presenečena. Pričakovala sem, da me bodo ošteli, namesto tega pa je zdravnica rekla: 'O, saj takih imamo pa več!' Otročka je pohvalila, da je zdrav in krepak.« Medtem ko sta dvojčka kot dojenčka veliko jokala, Nataša ugotavlja, da mali Matija tako rekoč ne joka. »V prvih mesecih je več spal, sicer pa je zadovoljen, umirjen in zvedav otrok. Že od začetka je z zanimanjem opazoval svet okoli sebe. Z njim je bilo vse tako preprosto.«

Roditi s tako babico je darilo

»Roditi s tako babico, kot je Nina, je pravo darilo,« končuje svojo pripoved s solzami v očeh, saj sva skupaj še enkrat podoživeli vso njeno izkušnjo. »Srečna sem, da se je vse skupaj ujelo in da sem zmogla. Matija je pozdravil vse rane mojega prvega poroda. Dal mi je vedeti, da sem sposobna, da lahko rodim sama, kar je za žensko zelo pomembno.«

Špela Urbanc:

Bila sem v svojem svetu

Že prvič si je Kranjčanka Špela Urbanc želela roditi doma, a za to pred štirimi leti, ko je rodila sina, žal ni imela možnosti. Porod v porodnišnici je potekal brez zapletov, a Špela pravi, da jo je veliko stvari motilo, zato se je drugič oborožila z vsemi potrebnimi informacijami in bila odločena roditi doma, seveda ob zdravi nosečnosti.

Že na prvem pregledu je svojo namero zaupala ginekologinji, ki je bila na začetku precej zaskrbljena, ko pa je videla, da je Špela dovolj poučena in da je za vse poskrbela, jo je opozorila, na kaj mora biti pazljiva. Z babico, ki naj bi jo spremljala pri porodu, sta se prvič srečali, ko je bila noseča 25 tednov. »Takoj sem začutila, da ji lahko povsem zaupam, in še zdaj se dobro razumeva.« Pri porodu je želela imeti tudi fotografinjo. »Zdi se mi, da imamo v Sloveniji premalo informacij o porodih doma. Večina fotografij, filmčkov, je tujih, predvsem ameriških, kjer so drugačne razmere. Če pa ženske vidijo slovenski filmček, rečejo, aha, tudi pri nas se to dogaja. Zato sem se odločila posneti svoj porod, posnetek je dosegljiv tudi na spletu.« Seveda je imel pri tem pomembno vlogo Špelin partner, ki jo je podprl. »Jasno mu je bilo, da bom zmogla, in vedel je, da bom v dobrih rokah. Dogovorila sva se, da bo varoval sina, skuhal kavo, nam pripravil hrano, skratka da bo na voljo, če bi kaj potrebovali.«

Kot da srfam na velikem valu

Ob prvem srečanju z babico ji je ta razložila, kako dela. »Kar se je povsem ujemalo z mojo predstavo poroda doma,« pravi Špela. V tednih zatem sta se pogosto srečevali, babica je spremljala nosečnost, pregledovala njene izvide, prepričana je želela biti, da vse poteka brez zapletov. Špela ni veliko spraševala, uživala je v svojem stanju in z izjemnim veseljem pričakovala porod. Mala Evita je svoj prihod napovedala nekega jutra, ko se je Špelin starejši sin Amadej dojil. »Takrat sem začutila prvi popadek.« A dnevno rutino je vseeno nadaljevala, dokler ni bila prepričana, da gre zares. Potem je poklicala v službo moža, pa babico in fotografinjo. Postavili so bazen (otroka si je namreč želela roditi v vodi), prvi pa ga je z največjim veseljem preskusil mali Amadej. »Razpoloženje bilo zelo sproščeno, pogovarjali smo se, se hecali, počutila sem se povsem varno in v dobrih rokah. Veliko sem se gibala. Med popadkom sem si predstavljala, da srfam na zelo visokem, sicer bolečem valu, ki sem ga spustila skozi sebe. Tako je lažje šlo. Okoli ene ure smo vsi postali malce zaspani. Babica mi je predlagala, naj grem pod tuš, kjer mi je voda omilila popadke. Ker mi je to zelo prijalo, sem v tem položaju nekaj časa ostala. Čez mene se je v kadi natekla voda in bilo mi je prijetno, počivala sem. Ko sem se vrnila v dnevni prostor, je babica ugotovila, da porod lepo napreduje, kajti otrok se je začel pomikati navzdol, kar sem začutila tudi v medenici.« Še naprej je hodila po stanovanju, popadke je namreč veliko lažje prenašala, če se je gibala. Še v večje olajšanje pa ji je bilo, ko sta ji babica in njena asistentka pomagali, da se je naslonila na žogo. »Ta položaj je bil zlata vreden,« se smeji. »Ležala sem na žogi, skozi okno opazovala dežne kapljice, bila sem v zamaknjenem stanju. V nekem trenutku sem začutila, da bi šla rada v vodo, zato so v bazen dotočili toplo vodo. Vmes pa so mi potisnili v usta žlico medu za energijo, porod je namreč trajal dvanajst ur.«

Prihod male Evite

V vodi ji je počil mehur, odtekla ji je voda, kmalu nato je že začutila glavico. Na kolenih se je naslanjala na rob bazena in ob ljubeči podpori prisotnih je mlade starše presenetila deklica, ki sta jo imenovala Evita. »Čeprav nisva vedela, katerega spola je otroček, sem čutila, da nosim deklico.« Babica ji je dojenčico položila na prsi. »Bratec je takoj prišel zraven in se sestrici predstavil,« se smeji Špela, ki ga je že mesece pred tem pripravljala na prihod novega družinskega člana. Ko je videla, da sin vse, kar mu je pokazala in povedala, povsem naravno sprejema, sta se s partnerjem odločila, da bo med porodom doma. »Z Evito sva še nekaj časa ostali v bazenu, potem pa sva se, še vedno povezani s popkovino, prestavili na kavč, kjer se je porodila še posteljica.« Po porodu so trenutki hitro minevali. »Deklica se je podojila, obenem pa je bila tako budna in pozorna.« Babica in njena asistentka sta z družinico preživeli še tri ure, dokler nista bili prepričani, da je vse v redu. Videvali pa so se še nekaj naslednjih dni.

Poslanstvo

Nato so veselo novico sporočili vsem bližnjim, ki so sicer vedeli, da bo Špela, če bo vse v redu, rodila doma. Vmes je nad njeno željo namreč že legla senca dvoma, ker je bil otroček kar dolgo v medenični vstavi. Ko so ji ga v postojnski porodnišnici uspešno obrnili, pa je bila olajšana. »Vsi so imeli pomisleke, prestrašeni so bili, da bo kaj narobe. Jaz pa sem vse naštudirala, poleg tega pa me je opogumljalo tudi dejstvo, da sem, če bi se kaj zalomilo, od kranjske porodnišnice oddaljena le nekaj minut – ponoči tri minute, podnevi pa, če je prometno, največ deset minut.« Naslednji dan so otročička peljali na pregled h pediatrinji, ki je potrdila, da je otroček krepak in zdrav, k svoji ginekologinji pa je odšla po potrdilo, da je rodila, s katerim je lahko zaprosila za Evitin rojstni list. »Še nekaj tednov potem sem živela kot v oblakih, opita od tako lepe izkušnje. Nič mi ni bilo težko, vsa stanja sem z lahkoto sprejemala. Že med prvo nosečnostjo so me fascinirale porodne zgodbe, knjige o nosečnosti in porodu sem kar požirala, hčerkin porod pa je bil zame potrditev želje, da želim pomagati ženskam doseči tako pozitivno izkušnjo poroda, kot sem jo imela sama,« je končala svojo pripoved.