''Kot dekle iz srednjega razreda nisem nikoli poznala osebe, ki bi živela v revščini. Nikoli nisem poznala osebe, ki bi se soočala z nepredstavljivimi okoliščinami. Nikoli se nisem srečala z ekstremnim rasizmom, niti proti sebi niti proti drugim osebam, vse spolne usmerjenosti pa so bile vedno sprejemljive s strani ljudi, ki jih poznam. Seveda je to zgolj moja izkušnja z življenjem in morda sem tu na deželi odraščala v drugačnih okoliščinah, ampak vseeno to je moja zgodba.''

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Praznični sejmi po Evropi: vabljeni med stojnice in lučke!

Številna evropska mesta so že praznično okrašena, skupaj z lučkami, ki bodo zasijale, pa središča mest preplavijo tudi mamljivi vonji po kuhanem vinu, cimetu in pečenem kostanju.

Ko je bila Jasmine stara 17 let je zbolela, le da takrat ni vedela, kaj ji je. Začela je izpuščati predavanja, hitro se je vsega naveličala in ni se mogla sprijazniti z načinom, na katerega so jo obravnavali. Stvari preprosto ni mogla razumeti. 

Postala je razdražljiva, njena potrpežljivost pa zelo slaba. Bila je zelo jezna in edino rešitev je videla v tem, da neha obiskovati dva predmeta na višji ravni in se osredotoči zgolj na matematiko. Kmalu pa je izgubila še zanimanje za njo, ni pa niti našla inspiracije za druge aktivnosti. Dejstvo, da je ostala doma in v pižami gledala serije na televiziji je bila najlažja izbira in to je bila tista izbira za katero se je brez odlašanja odločila.

Izgubila je občutek zase. Šola je bila prej njen najljubši kraj, kamor se je z veseljem zatekala. Tam so bili njeni prijatelji, trud je bil poplačan, v šoli se je počutila varno in sproščeno. Za njo je bila kot drugi dom. Številni najstniki pravijo, da sovražijo šolo, da komaj čakajo, da jo je konec, a ona je bila pred boleznijo ravno nasprotje temu. Zato je bilo še toliko bolj čudno, ko je večkrat ostala doma in je le ostajala v svoji sobi ter gledala televizijo. ''Začela sem se spopadati s tesnobo, ki je prevzela nadzor nad mojim življenjem.'' Šele po devetih mesecih slabega počutja so ji zdravniki postavili diagnozo depresije, ki je v tistem trenutku predstavljala veliko olajšanje.

''Počutila sem se, kot da imam na enem ramenu angela, ki želi uspeti in se dokazati, na drugem ramenu pa hudiča, zdolgočasenega in praznega, ki predstavlja osebo, ki uživa v tem, da ničesar ne počne.'' Večino svojega življenja se je soočala z dvojnim nadzorom in različnimi čustvi. Ko je bila torej stara 17 let, pa je ''hudič'' prevzel nadzor in ji spremenil življenje. Jasmine priznava, da se je počutila slabše, a da ji ti občutki niso predstavljali ničesar, s čimer ni mogla živeti. Bilo ji je preprosto lažje. Zato je prepričana, da bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo imeli nagnjenja k depresiji. Njeno življenje pa dokazuje, da za njo ni vedno kriva stiska, saj je ona ni poznala.
Velikokrat poslušamo zgodbe o tem, da imajo ljudje z depresijo globlje probleme. Ljudje razmišljamo na način, ki nam govori o tem, da so ljudje z depresijo žrtve napadov, ljudje s finančnimi težavami, ljudje, ki se soočajo z življenjskimi travmami, ampak to ni bila zgodba Jasmine. Nikoli ni bila nikakršna žrtev. Za seboj je imela močno družino, na katero se je lahko vedno zanesla. Prijatelji so bili takšni, kakršnih si vsi želijo. Kljub vsemu pa se je njeno življenje kar naenkrat brez razloga spremenilo.

Zakaj meni, da je za njeno depresijo kriva narava, oziroma njeno telo? Ker ji nikoli ni bilo potrebno hoditi k terapevtu. Po diagnozi so ji predpisali zdravila, ki dvigujejo raven serotina v njenih možganih, kar posledično dvigne njeno razpoloženje. To primerja z boleznimi, kot je sladkorna bolezen, ki se jo da uravnavati. Ob tem se zaveda, da je pri številnih ljudeh za depresijo kriva življenjska izkušnja, a hkrati želi, da ljudje razumemo in se zavedamo, da lahko do depresije pride tudi brez očitnega sprožilca. 

Zato Jasmine svojo zgodbo zaključuje z besedami ''Nekateri ljudje preprosto imajo depresijo - sprijaznite se!''