Mary je bila srečno poročena. Njen Bob je bil moški, kot si ga je vedno želela. Njun zakon je bil kot iz pravljice. Zaljubljena sta bila, dopolnjevala sta drug drugega in si oba želela otroka. Meseci so tekli, tega pa ni bilo. Vsak mesec znova je bila Mary razočarana, ko je dobila mesečno perilo.
Odločila sta se, da poiščeta pomoč. Najprej je na pregled odšla ona, vse je bilo v redu. Nato je bil na vrsti Bob. Neploden.

Oba sta bila šokirana nad diagnozo. Ostala sta brez besed. Držala sta se za roke, si gledala v oči in jokala. Bova lahko premagala to?

Po prvem šoku sta se pričela pogovarjati. Tehtala sta odločitve, možnosti. Lahko bi posvojila, lahko bi kupila psa, lahko bi se podala v rejništvo, lahko bi potovala po svetu. Možnosti je bilo veliko, a globoko v sebi sta vedela, da nobena ne bo mogla zapolniti tistega, kar sta najbolj želela. Otroka. Njunega otroka. Sad njune ljubezni.

Življenje se je počasi vrnilo v ustaljene tire. Na otroka sta nekako pozabila, se nehala pogovarjati. Živela sta iz dneva v dan. Vsaj Bob. Ona pa ni mogla. Ljubila ga je in sovražila hkrati. On je bil neploden, on je bil kriv, da ne bo nikoli mati!

»Še sama ne vem, kdaj se je začelo. Ko sem se dobro zavedela, kaj počnem, je bilo že prepozno. Seksala sem z dvema. Oba sta bila moja bivša in ni ju bilo težko zvabiti v posteljo. S Tomom sva se videvala vsak petek, takrat, ko naj bi imela pilates,« pripoveduje Mary. S Tomom sta se srečala povsem po naključju, a takoj je preskočila iskrica.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

»Nič nisva zavlačevala, poznala sva se že od prej. Nobene predigre nisva potrebovala,« pojasnjuje Mary. In nobene slabe vesti ni imela. Svoj skok čez plot je jemala kot kazen za njenega moža. Ker je neploden.

A ni bilo dovolj. Še vedno je občutila praznino. Poklicala je Marka. Ko sta se videvala pred leti, je bil poročen. Že takrat je z njo varal svojo ženo. Zakaj je ne bi še sedaj? Šla sta na kavo, dovolj je bila ena, da sta bila oba za.

Mark se ni spremenil, še vedno je imel rad grobo. Še vedno je rad vodil igro in še vedno je bil nenasiten. Pa tudi poročen. A je ni motilo. Zakaj le?

Mary se je videvala z obema. Zapolnila sta njeno praznino, pregnala njeno žalost in ji pomagala, da se maščuje svojemu možu.

Večkrat se je spraševala, kako to, da njen mož ničesar ne posumi. Ves čas je bil tako ljubeč. Podpiral jo je, ko je rekla, da mora na pilates, pa na jogo, na kavo s prijateljico in v kino. Nikoli ni rekel ničesar. Le kimal je. Bil je tako slep. Tako naiven!

»Pridi, presenečenje imam zate,« je nežno dejal, jo prijel za roko in odvedel do vrta, ki sta ga imela za hišo. Tam je stala velika škatla. Na njej še večja rdeča pentlja.

»Zate je,« je dejal.

Mary je s tresočo roko odpirala darilo in se zagledala v par prestrašenih in radovednih črnih oči. Psiček. Mali ljubek psiček.

»Da ne boš več žalostna, da ne boš več tako osamljena,« je tiho prišepnil Bob.

Zlomilo jo je. Objemala je malega črnega psička in jokala, jokala.

Objel jo je okrog ramen, ona pa je hlipala. »Oh, Bob, ko bi vedel …«

»Vem,« je tiho zašepetal in jo pogledal v oči.

Zmedeno ga je gledala. Nič ji ni bilo jasno. Kako …

Sedela sta na trati za hišo, Mary je govorila, on pa je poslušal. Vse mu je povedala, vse podrobnosti, ničesar ni izpustila. Jokala je in govorila. On pa je poslušal. Kimal, si brisal solze in prenašal ženine besede.

Šele proti jutru sta zaspala. Objeta, kot že dolgo ne. In kljub veliko žalosti spet prepričana, da jima bo uspelo. Pred njima je bila dolga pot odpuščanja, a nista se vdala. Še vedno je bila ljubezen tista, ki jima je kazala pot …