Ko sem spoznala Gorazda, mi je bilo petindvajset let. Jaz sem bila samska, on ne. Že tri leta je bil poročen, otrok ni imel. Čeprav mi je bil všeč, sprva niti pomislila nisem, da bi se z njim spustila v razmerje. Preprosto mi je prijalo, da imam odkritega oboževalca, ki mi vsako jutro pošlje elektronsko sporočilo za dobro jutro. In mi vsak večer zaželi lahko noč in lepe sanje. Oboževalca, ki me ob ponedeljkih zjutraj poišče v službi ter mi na humoren način pove, da me je lepo spet videti. Z Gorazdom sva namreč oba delala v velikem nakupovalnem središču. Jaz sem ljudem svetovala pri nakupih telefonov in sklepala telefonske naročnine. On pa je bil lastnik frizerskega salona, v katerem je tudi sam delal. Ko se je ponudil, da me na novo ostriže, sem bila takoj za. Z novo pričesko sem bila več kot zadovoljna, on pa ni želel sprejeti plačila.

»Moje plačilo bo to, da me v odmoru za malico kdaj povabiš na kavo,« je povedal na tak način, da sem sklepala, da je o vsem že prej dobro premislil.

Ni me motilo in z veseljem sem sprejela. Na prvih dveh »zmenkih« mi je bolj ali manj laskal, ko pa sva se tretjič dobila v odmoru za malico, mi je dal vedeti, da si želi več od najinega znanstva.

»Pa saj si poročen!« sem šinila pokonci.

»Res je, vendar ne bom več dolgo,« je spravljivo dejal.

Potem mi je povedal zgodbo. Da mu je žal, da se je poročil z Martino. Da se nista dovolj dobro poznala in da sta se zares spoznala šele v prvem letu zakona. Različna kot sta si bila, sta si začela iti na živce.

»Zadnje leto živiva skupaj le še kot znanca po sili razmer. Ne spiva več skupaj, zato pa tudi otrok nimava. Martina dela v vrtcu kot pomočnica vzgojiteljice in študira ob delu, da bo 'prava' vzgojiteljica. Zdaj je ne morem zapustiti, saj sem ji kot nekakšna moralna opora pri študiju. Še tri izpite naredi in napiše magistrsko nalogo, potem ji bom brez slabe vesti rekel zbogom,« je povedal.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Motni kozarci - pomagajte si s preprostimi triki

So tudi vaši kozarci postali motni in na steklu ni več sijaja?

Ker je tudi moja prijateljica Vanja vzgojiteljica, sem ga vprašala, kje dela njegova Martina. Ko je povedal ime vrtca, sem se komaj zadržala, da sem ostala tiho. Martina in Vanja sta bili namreč sodelavki. Tako sem sklenila Vanjo malo povprašati o tej »skrivnostni« osebi. Ugotovila sem, da vse, kar mi je Gorazd povedal o ženi, drži.

»Kaj več o Martininem osebnem življenju ne vemo, ker noče ničesar povedati. Naj jo o otrocih ne sprašujemo, je rekla. In da tudi sicer nerada govori o sebi. Da je služba nekaj, družba drugo, je bila jasna. Pa ji ni nihče zameril, ker je prijetna, delovna, tiha in nekonfliktna oseba,« jo je Vanja pohvalila.

Čeprav se mi je Martina malce zasmilila, sem se z Gorazdom spustila v razmerje.

»Klavdija, zdaj pa uživaj v skriti zvezi, ker najpozneje čez eno leto to ne bo več mogoče,« sem si glasno dopovedovala pred ogledalom.

Ja, zato ne bo več mogoče, ker bo po njegovi ločitvi med nama »le še« povsem običajna zveza. Več kot krasno!

In res sem uživala in se šla skrivalnice celih deset mesecev. Potem pa me je nekega večera poklicala Vanja.

»Pripravi se na šok, Klavdija. Martina je noseča. Baje je bila danes pri zdravniku, ki je potrdil nosečnost. Nihče v kolektivu ni niti slutil, da se pripravlja na umetno oploditev. Šele danes je šefici zaupala po telefonu, da sta se z možem trudila že dolgo časa za naraščaj. Zdaj nosi dvojčka in mora strogo ležati. Da če bo vse po sreči, je vsaj dve leti ne bo v službo,« je Vanja, slišno pretresena, poročala.

Seveda, res sem ga doživela. Šok, namreč. Kar nekaj dni je trajalo, da sem vse prefiltrirala in v glavi za silo pospravila. Tako zelo sem bila jezna in razočarana nad seboj, da so vsa lepa čustva do Gorazda izpuhtela bog vedi kam. Ja, jezna sem bila nase, ker sem bila čisto »navaden bedak«, ki nasede primitivnim razlagam poročenih lažnivcev.

»Ne bom srečna, dokler mu vsaj malo ne vrnem,« sem sklenila čez dober teden dni.

Zato sem mu čez vikend napisala sporočilo, da ga v ponedeljek, ko se vrne z dopusta, povabim na kavo z ekstra presenečenjem. Takoj je bil za.

»Kako pa to, da si tako na hitro vzel dopust za štiri dni?« sem ga takoj v ponedeljek vprašala. Njemu se ni niti sanjalo, kaj vse že vem. Nikoli namreč nisem razkrila poznanstva med menoj in Vanjo ter med Vanjo in Martino. Kot bi vedela, da mi bo to prišlo prav.

»Ah, slabo sem se počutil, pa sem rajši ostal doma, kot da bi okužil polovico strank,« je rekel.

»To je pa res lepo od tebe, da takole bolj kot nase misliš na druge. No, jaz pa imam eno zares veliko novico zate. Poglej me in se nasmej. Noseča sem, očka boš!« sem narejeno vzkliknila.

Popolnoma vsa barva je izginila z njegovega obraza. Kot bi bil živa maskota iz onstranstva, tako je deloval.

»Pa saj to ni mogoče,« je slabotno javknil, »saj si bila vedno zaščitena!«

»Ja, seveda sem bila. Ampak le nekaj časa. Ker je tvoja že skoraj nekdanja žena tik pred tem, da zagovarja magistrsko nalogo, in ker si mi še pred kratkim zagotavljal, da se boš ob tej priložnosti ločil, sem zaščito že pred dvema mesecema ukinila. Priznam, da sem tudi jaz presenečena, da nama je tako hitro uspelo. Predlagam, da zdajle primeš telefon v roke, pokličeš ženo in ji pojasniš položaj,« sem uživala, ko sem ga gledala vse bolj nemočnega. Sklepala sem, da si bo nekaj izmislil in da se telefona niti dotakniti ne bo hotel, pa je kot uročen bolščal vame, zgrabil telefon tako močno, da so bili njegovi členki v trenutku čisto beli, in zaječal: »Koga naj pokličem?«

Ko sem videla, da se je prehitro vdal in vse verjel ter da se sumljivo čudno obnaša, sem hitro izustila: »Daj, nehaj noreti, Gorazd. Saj ni res, le malo sem ti hotela vrniti.«

A bilo je prepozno. Tip se je onesvestil. Takoj je bilo ob najini mizi kup ljudi. Pritekel je natakar s kozarcem vode in mokro krpo. Gorazda smo uspeli spraviti k zavesti.

»Kaj pa se je sploh zgodilo?« je bil natakar radoveden. Oba naju je poznal, saj sva hodila med malico z Gorazdom pogosto tja na pijačo. Gorazd je še premleval v svoji glavi, kar je pravkar slišal od mene, in kazalo je, da se utegne spet onesvestiti, zato sem pohitela z odgovorom.

»Ah, nič posebnega. Jaz sem samska in sem bila celih deset mesecev ljubica temu poročenemu lažnivcu. Zatajil je svojo ženo in dva še nerojena otroka, meni pa lagal, da je tik pred ločitvijo. Razkrinkala sem ga in mu hotela prejle z lažjo malce vrniti. No, pa ti gre in se podela v hlače. Pha, pa tak heroj in super junaški lažnivec,« sem glasno izustila.

Potem sem se obrnila še h Gorazdu in mu povedala: »Ne, nisem noseča s teboj. Saj nisem z lune padla! Recimo, da sem se hotela malce za slovo pošaliti in se ponorčevati iz tebe. Adijo, pa pozdravi Martino in ji povej, da se mi iskreno smili.«

Z dvignjeno glavo, bogatejša za še eno izkušnjo, sem odšla novemu življenju naproti.

Še enkrat takole na led – nikoli več!