Pogovarjali smo se z zakonsko družinsko terapevtko Katjo Knez Steinbuch.

V teh dneh poteka inovativna online šola za starše, Šola pod srcem (podsrcem.si). Kot zakonska družinska terapevtka ste vodili webinar, o spremembah v partnerstvu. Kaj se zgodi, ko pride dojenček, a je ključen problem preutrujenost?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Prihod dojenčka je za vse starše nekaj lepega, vedno pa močno zaznamuje naše partnerske odnose. Gre za obdobje, ko se matere spremenijo v več pogledih. Mamino telo je po porodu ves čas instinktivno usmerjeno v odzivnost na otroka, vse od prvega joka naprej. Otroški jok je prvi znak, prvi priklic matere in želja po navezanosti. Jok pa naj bi valoval na določeni frekvenci, ki nam je tako zelo neprijetna, da se organsko moramo odzvati. Za ta del je torej genialno poskrbela narava sama.

V tem obdobju se srečamo še z neprespanostjo, ki močno vpliva na naše celostno delovanje. Če bi pogledali samo v možgane, ki sporočajo ostalemu telesu, npr. koliko hormonov se sproži, bi ugotovili, da v prvi fazi telo nadpovprečno proizvaja oksitocin (ki mu laično rečejo tudi hormon sreče), hkrati pa se zaradi zmanjšanega spanca zmanjšajo vrednosti serotonina, ki je odgovoren za pozitivna, vesela občutja. Naše telo sicer poskrbi, da so hormoni nekako v ravnovesju, a vseeno neprespanost tako močno zaznamuje človeka, da se že samo to hormonsko neravnovesje močno pozna v vseh naših odnosih. Že ena neprespana noč lahko na posameznika vpliva in se pokaže kot začasna izguba spomina, slabša koncentracija, glavoboli in razdražljivost. Slednja je za odnose precej nevarna in prav v partnerstvu pripelje k prepirom.

Mamice se poleg fizioloških sprememb srečujejo z novim občutkom osamljenosti, včasih pa so tudi dejansko same, ker partnerji ne zmorejo ali najti svojega mesta, ali pa se ne povezati s partnerko več na enak način (kot se tudi ona ne zmore z njim). Poleg omenjenega vzgajamo precej drugače kot včasih: če so prej živeli skupaj, v nekakšnih skupnostih, je zdaj mama po prihodu iz porodnišnice sama, v povprečju vsaj okoli 9 ur. Pojavi se dodaten čas, ampak ga ne morejo niti vnovčiti zase, saj je vse usmerjeno v skrb za dojenčka, čustva pa ostajajo na stranskem tiru. V resnici pa v tem obdobju mame izjemno pogrešajo svoje partnerje.

Kaj narediti, ko ugotoviš, da se je partnerski odnos poslabšal in prepiri povečali?

Izguba partnerske povezanosti je v tem času malo pričakovana in »normalna« in zato je prvi korak, da nehamo pred njo bežati, ampak to bolečino sprejmemo kot del odnosa. Vse to je namreč »normalno«, čeprav o tem še ne govorimo veliko in se čas starševstva prikazuje enostransko, celo kot lepo pravljico. Pomembno pa je, da to spremembo sprejmemo, se ne obsojamo (ali partnerja) in o tem tudi spregovorimo, večkrat znova. Šele ko se začnemo počasi pogovarjati in ubesediti vse občutke, lahko slednji izgubijo na svoji intenzivnosti.

Kaj so po vašem glavni vzroki za prepire?
Raziskave ameriškega partnerskega terapevta Gottmana so pokazale, da kar 2/3 parom rapidno upade občutek zadovoljstva, kar močno poveča možnosti za ločitev. Osamljenost in stres sta dva faktorja, ki lahko zaznamujeta to prvo obdobje. Skrb za preživetje, zahtevne službe, večji obseg gospodinjskih del, finančne obremenitve… Največji problem pa so nepredelane pretekle rane – več kot jih je, bolj se odpirajo ob partnerju, še bolj pa ob otroku. Otrok v nas prebudi vse nezavedne vsebine in terapevti dejansko verjamemo tudi v transgeneracijske prenose občutij. Varne prepire pa načeloma onemogočajo naše skrite obrambne drže, mehanizmi kot so kritiziranje, napadanje, umik, tišina, sarkazem, ipd.

Z materinstvom se mami odpre somatski spomin tudi za lastno otroštvo, najbrž podobno očetu, drži?
Drži, tiste najtežje vsebine, ki jih starši niso zmogli »prečutiti«, jih lahko v svojem telesu nosi otrok. Vse to lahko poteka preko 3-7 generacij, načeloma pa se vzdušja pri otroku ponovijo v istem obdobju, kot je neka travma nastala (pri starših). Tako v terapijah srečamo neverjetne primere, ko je npr. hčerka močila posteljo še pri 7ih letih, naknadno pa so ugotovili, da je točno to bilo leto, ko je bila mama spolno zlorabljena, a je ta spomin potlačila. Poleg teh težkih travm se prenašajo tudi osnovni vzorci in vsa občutja, ki so jih doživljali že naši starši ob nas. Tako lahko ob prvem otroku mame pogosto začutijo občutek nemoči nevrednosti, da niso dovolj dobre mame – še posebej, če so vse to čutile že njihove mame. Očetje pa npr. težko zdržijo otrokov jok, ker so tudi sami velikokrat v otroštvu poslušali, da fantki ne smejo jokati.

Kaj narediti, ko ugotoviš, da se je partnerski odnos poslabšal in prepiri povečali?
Izguba partnerske povezanosti je v tem času malo pričakovana in »normalna« in zato je prvi korak, da nehamo pred njo bežati, ampak to bolečino sprejmemo kot del odnosa. Vse to je namreč »normalno«, čeprav o tem še ne govorimo veliko in se čas starševstva prikazuje enostransko, celo kot lepo pravljico. Pomembno pa je, da to spremembo sprejmemo, se ne obsojamo (ali partnerja) in o tem tudi spregovorimo, večkrat znova. Šele ko se začnemo počasi pogovarjati in ubesediti vse občutke, lahko slednji izgubijo na svoji intenzivnosti.

Katere metode se da uporabiti, kaj lahko naredi par ki se prepira? 

Kljub temu, da bolj verjamem v počasno, procesno predelavo globokih občutkov, ki povzročajo prepire, vseeno obstaja nekaj zanimivih metod:
1. Kot prva je ta, da vsakič, ko čutimo da bomo izgubili živce, ob predhodni najavi zapustimo prostor in si vzamemo – pa čeprav samo za minuto – čas zase in samo dihamo, predihavamo. Dihanje postopno pomiri naš organizem, čisto na fiziološki ravni.
2. Če imamo še kakšno minutko, spodbujam vse, da dajo občutke iz telesa, da jih izrazijo, bodisi s športom (tek ali boks delujeta zelo efektivno, pa čeprav je to samo en krog okoli hiše), bodisi na kak umetniški način (prek glasbe, pisanja, plesa,…).
3. Pomembno je le, da občutja ne zadržimo v sebi, se kdaj tudi pogledamo v ogledalo in zajokamo. Da ne bežimo od občutkov.
4. Ko zmoremo to, se lahko vrnemo v prostor in rečemo » Mož, besna sem nate do fundamenta, ampak vem, da je to moja ranjenost. In bom govorila o tem, tako ko ugotovim, kaj se skriva za tem«. Temu rečemo prevzemanje odgovornosti za svoja občutja. Navadno v fazi besa tega res še ne zmoremo in potrebujemo ugotoviti, na katero slepo pego (skrito rano) nam je pritisnil naš partner. Navadno so namreč čisto vsi prepiri le odslikava naših primarnih odnosov in starih nepredelanih bolečin.
5. Ko vemo, da partner zgolj pritiska na naše osebne rane, lahko začnemo iskati svojega notranjega otroka in ga tolažiti. Ko smo lahko tako iskreni s sabo, s tem naredimo tudi prostor partnerju, da nas lahko začuti in sočustvuje z našo preteklostjo. Ko pridemo tako daleč, pa lahko odnose le še gradimo, pa čeprav se prepiri seveda še vedno dogajajo.

Kako se ustaviti tik pred prepirom?
Če prihaja do burnih prepirov, je res dobro, če se zmoreta partnerja zaustaviti, predihati, se morda tudi ločiti za tisti čas, dokler ne odkrijeta, kaj ju je zabolelo. V terapiji rečemo, da je napredek takrat, ko sprejmemo, da so drugi samo naša ogledala. Ko vidimo, da prebujajo drugi samo naše rane – ko to razumemo vsaj racionalno, lahko delamo premike tudi na čustvenem nivoju, ki pa je bistven. To pomeni, da se vrnemo k svojemu notranjemu otroku, v preteklost in si dovolimo čutiti vse to, kar je čutil on in ga končno potolažimo.

Na terapijah ponavadi ugotavljamo še kaj so naše obrambe, kot npr.: napadi, kritiziranja, poniževanja, sramotenja in pa po drugi strani umiki, minimaliziranja, flegmatičnost ipd. Ko se odrečemo redni uporabi omenjenih obramb, lahko sploh spregovorimo o tem, kaj nas zares prizadene in zaboli.

Kaj dela psihoterapevt, kako najti dobrega in zakaj bi par sploh šel tja? 
Terapevt pomaga videti objektivno, vidi obrambne mehanizme pri obeh partnerjih in jih skuša umakniti. S svojo ranljivostjo in ubesedenim občutkom partnerjema pokaže, kako lažje direktno spregovoriti o svojih skritih občutkih, kako se jih zavedati, ubesediti… Npr. presenetljivo je, koliko veliko moških nosi v sebi potlačeno jezo in se samo umikajo, ali pa napadajo, ne zmorejo pa sploh varno izraziti sebe. In ženske, ki zelo pogosto kritizirajo, ker je to edini način, s katerim znajo pridobiti posluh partnerja, ampak v resnici isto ne zmorejo spregovoriti o svojih najglobljih občutkih in prizadetostih. Najtežje je na terapijah razbiti vezi preteklosti, priti do notranjega otroka – ko naredimo to in ga potolažimo, se ob partnerju začnemo obnašati drugače. In to je bistvo terapije: da vsak sprejme odgovornost za svojo preteklost in sedanjost, terapevt pa mu pri tem pomaga.

Vprašanja sta pripravili: Marina P. Frangež in Urška Repnik (podsrcem.si)

Celoten intervju je dostopen tukaj.  
***
Katja Knez Steinbuch je zakonska družinska terapevtka, ustanoviteljica Inštituta Vita bona. Več o njej si lahko preberete na spletnih straneh inštituta www.druzinska-terapija.com, za vas pa je dosegljiva tudi na telefonu 041 609 888.