Leta 1962 je nemško-ameriški razvojni psiholog Erik Erikson postavil teorijo o duševnem razvoju človeka, ki se deli na osem stopenj, skozi katere gre vsak človek. Posodobiti je želel Freudovo teorijo osebnosti, ki se zaključi v fazi pubertete, in jo povezati s svojimi spoznanji. V center vsake faze je postavil krizo, od tega, kako jo bomo rešili, pa je odvisen naš nadaljnji psihosocialni razvoj.

Možnosti za izhod iz krize sta dve: pozitivna in negativna. Najboljši je pretežno pozitiven izhod z elementi negativnega, vendar pa na naslednjo stopnjo napredujemo tudi, če je izhod iz krize v celoti negativen, ker mora vsak človek skozi vseh osem stopenj.

1. Zaupanje/nezaupanje

Otrok v prvem letu življenja pridobi občutek o tem, ali je svet vir prijetnosti ali neprijetnosti. Občutje temeljnega zaupanja razvije, če starši skrbijo, da ne doživlja prehudih frustracij, in zadovoljujejo njegove potrebe po telesnem stiku, ljubezni in udobju. Tu ne smejo iti v skrajnost, saj lahko otrok, če ga preveč zavijajo v vato, postane preveč zaupljiv in naiven. Temeljno nezaupanje pa se pojavi ob zanemarjanju fizičnih potreb in neugodnih izkušnjah v odnosih, kar se pozneje lahko razvije v odklonilen odnos do ljudi ter tesnobnost.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Potrjeno: To je nova služba Jane Morelj

Konec avgusta je Jana Morelj potrdila, da se poslavlja od jutranjega programa Radia 1 in se posveča podcastom. Zdaj pa je uradno znano, kaj bo v resnici delala.

2. Samostojnost/dvom

V drugem letu življenja se otrok zave, da ima nadzor nad svojimi aktivnostmi; uči se telesnih spretnosti in začne delovati avtonomno. Na tej točki mu je treba zagotoviti pravo količino nadzora, da se nauči samokontrole ter ustreznega uveljavljanja svojih potreb in želja. Preveč omejevanja lahko pri otroku vodi v sram in dvom, prevelike zahteve pa mu vzamejo voljo do novih izzivov. Ob premajhnih omejitvah po drugi strani lahko podivja, ni zmožen sramu ali dvoma, postane zahteven in nedojemljiv za kritiko.

3. Pobuda/občutki krivde

Otrok med tretjim in petim letom raziskuje in vzbuja pozornost sveta okoli sebe. Postavlja si prve načrte in jih poskuša uresničiti. Takrat se pojavi vest: notranji glas, ki ga usmerja in razdvaja. Glavna kriza v tej fazi nastane med željo po pobudi za neko aktivnost in neželenimi posledicami, ki se lahko zaradi te aktivnosti pojavijo. Starši lahko otroku pomagajo tako, da se pozitivno odzovejo na njegove težnje po neodvisnosti, a hkrati pazijo, da so usklajene z družbenimi pravili. Otroci se tako naučijo postavljati cilje brez strahu pred občutkom krivde. Če se, nasprotno, pobude zavrača in kritizira, se pri otroku razvije močan občutek krivde, ki ga pozneje ovira pri uresničevanju zamisli.

4. Marljivost/manjvrednost

Otrokom, ki so stari med 6 in 12 let, postane igra premalo, da bi bili zadovoljni – potrebujejo občutek, da so sposobni dobro opravljati dela iz sveta odraslih. Pojavi se občutek za delitev dela, sodelovanje z vrstniki, delovne navade. Če so otroci zadovoljni s svojimi dosežki in uspejo, se počutijo kompetentni in so naslednjič še bolj podjetni ter marljivi. Po neuspehih in pomanjkanju ljudi, ki bi jim pomagali odkriti, za kaj so sposobni, pa doživljajo občutke manjvrednosti, pozneje pa se izogibajo delu, ker mislijo, da ničesar ne znajo dobro, ali ob dosežkih ne občutijo ponosa.

5. Jasna/nejasna identiteta

Obdobje adolescence med 12. in 18. letom je eno najtežjih, saj zahteva razjasnitev, kaj bo mladostnik počel v življenju, hkrati pa se pojavljajo telesne spremembe. Najstniku se omaja samozaupanje, razmišljati začne o tem, kakšna je njegova vloga v družbi in kakšna bo prihodnost, sooča se s pričakovanji družbe in prevzema spolne vloge. Vse te spremembe in izkušnje mora povezati v trden občutek identitete, kar je temeljna kriza na tej stopnji. Če mu uspe, razume sebe in lastno vlogo v okolju, se lažje sooča z odraščanjem. Če ne, pa se pojavi identitetna zmeda: ne ve, kdo je in kakšno je njegovo mesto v skupnosti. Pride lahko celo do negativne identitete, kar pomeni, da se upira in obnaša popolnoma nasprotno, kot se od njega pričakuje.

6. Intimnost/izolacija

Kriza intimnosti se pojavi v zgodnji odrasli dobi, med dvajsetim in tridesetim letom. Šele z oblikovano identiteto se namreč lahko vzpostavijo pravi intimni odnosi (na telesni, čustveni, duhovni, intelektualni ravni); od identitete pa je odvisno, kako pristni bodo. Če imamo z intimnostjo težave, se to odraža v osamljenosti: oseba ne želi tesnih, pristnih odnosov z drugimi ali spolne združitve, ker bi lahko izgubila svoj jaz, to pa vodi v občutek izoliranosti. Ta intimna kriza je uspešno rešena, če nam uspe oblikovati intimne, ljubeče odnose in tesna prijateljstva.

7. Ustvarjalnost/stagnacija

To je zrela doba življenja, ki traja do približno 60. leta. V tem času želimo največ prispevati k družini in skupnosti, pomembno pa je tudi to, kako se skupnost na nas odziva. Kriza je uspešno rešena, če skupnost oceni, da so naša prizadevanja nekaj vredna; to vodi v zadovoljstvo in pozitivno nadaljevanje življenja, osredotočenost na prihodnje generacije. Če pa ni odziva družbe, oseba občuti nepomembnost lastne dejavnosti in pomanjkanje potrebe po nadaljnjem razvoju. Išče potrditev zase, ne da bi bila pretirano usmerjena v prihodnost.

8. Integriteta ega/obup

V zadnjih letih življenja nastopi kriza soočanja s koncem, človek se zave lastne minljivosti, se ozira nazaj in vrednoti preteklost. Vedeti želi, ali je bilo njegovo življenje smiselno: če je bilo dobro in pravilno, se počuti izpolnjen, dovršen, sicer pa obžaluje vse stvari, ki bi jih lahko naredil, pa jih ni, razočara je nad svetom in čedalje bolj se boji smrti.