S pravo  opičjo  ljubeznijo  se  mladič orangutana Gito privije k Elii, medicinska sestra pa ga medtem čoha po  štrenastem kožuščku. »April rastejo zobje in je slabo spala,« razloži Elia, »zdaj išče tolažbo in me enostavno ne bo več spustila ...«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Na  oddelku  za  najmlajše  opičje   mladičke  v  rehabilitacijskem  centru    za orangutane v rezervatu Bukit   Merah na Borneu (Malezija) je sprožen  »alarm«  za  ljubkovanje  in  stiskanje. Dvanajst malih pacientov se   hrani z vso možno ljubeznijo in pozornostjo,  da  bi  tako  tudi  lažje  pozabili travmatično izkušnjo. Njihove   starše so namreč brutalno ubili divji   lovci - ali pa so bili odpeljani na silo,   da bi jih kasneje prodali za domače   živali  ali  za  nastopanje  v  različnih    predstavah. Na tej kliniki za opice oskrbijo tudi  nedonošenčke,  ki  v  normalnih  razmerah ne bi imeli nobene možnosti   za  preživetje.  Tako  kot  na  primer    June.  Ta  le  nekaj  dni  stari  mladič    mirno leži v toplem inkubatorju,   ki  ima  33  stopinj  Celzija.  Na  levem    delu  prsi  poseben  senzor  zaznava    vsak  utrip  srca.  V  rokici  tiči  igla  z    infuzijo,  prilepljena  z  obližem.  Ob    rojstvu  je  tehtal  1100  gramov  -  veliko  premalo,  saj  običajno  mladiči    orangutanov tehtajo 1700 gramov.

»Mama  je  v  naravi  ne  bi  zmogla   ohraniti  pri  življenju,  toda  na  naši   kliniki  ji  bo  uspelo,«  ponosno  pove    veterinar, ki skupaj s petimi medicinskimi sestrami že od leta 2004 vodi   to kliniko. Bolnišnica ima enako visoke standarde kot otroška bolnišnica.   Mali pacienti v njej pogosto ostanejo   kar nekaj mesecev. Če so zdravi, jih  preselijo v sosednji rezervat k starejšim  vrstnikom. 

»Tam  se  naučijo  odrasti,  saj  so  na  kliniki  le  kot  majhni   otroci,« se muza sestra Elia. Le z eno  razliko: plezanje jim je položeno že v   zibelko. Male opice se tako že kmalu   po rojstvu vzpenjajo po posteljicah z   mrežo in jih je treba s posebno palico   dobesedno »obrati« s polic in omar. In  tako  kot  otroci  se  tudi  male   opice  z  ljubkimi  rdečimi  čopki  z    vsemi štirimi upirajo odvzemu   krvi in s preplašenim obrazom   spremljajo polaganje stetoskopa   na  njihove  prsi.  »Jaz  sem  najbolj    nepriljubljen človek na tej kliniki,«   se  navihano  posmeji  dr.  Dharmalingam,  »toda  zato  imam  najlepši poklic na svetu!«