Pogovor z Vido Drame Orožim je pravo doživetje in obenem učna ura o okolju, v katerem živimo. Jasna stališča in odločnost, obenem pa življenjska energija, toplina in zadovoljstvo – vse to so lastnosti sogovornice. V hipu je mogoče začutiti predanost in žar, s katerim opisuje svoja srečanja z bolniki, ter navdušenje nad sodelavci. »Težko si je predstavljati, v kakšni stiski je človek, ki pride v našo ambulanto. Pogosto se tudi mi, sodelavci z izkušnjami, vprašamo, kako se kaj takega sploh lahko zgodi,« pove zdravnica, ki v ambulanti Pro bono, ki deluje v okviru Slovenske filantropije, dela dvakrat ali trikrat na teden, za posvet s kolegi pa je dosegljiva ves čas.

»Mi smo za mnoge tisti prag, preko katerega bi pristali na ulici.«

Večina ljudi tudi nima prave predstave, kdo vse pride v ambulanto Pro bono. »Treba je ločiti med kronično marginalnostjo, kot so brezdomci ali psihiatrični bolniki brez svojcev, ki jih usmerijo k nam, in tistimi, ki se pri nas znajdejo po spletu naključij. Tem pomagamo najti izhod iz stanja, v katerem so, težave se rešijo in sčasoma lahko spet zaživijo normalno,« opiše Vida Drame Orožim.

Glas za svojo kandidatko za Slovenko leta lahko še vse do konca meseca januarja oddate TUKAJ >>KLIKNITE<<. 

Prag ulice

Bolniki, ki prihajajo v ambulanto Pro bono, so popoln odraz sveta, v katerem živimo. Bogataši so še bogatejši in revni še revnejši. Ob tem pa postajamo brezčutni ob veliki revščini okoli nas, pravi Vida Drame Orožim. »V ordinaciji pogosto ugotovim, da tudi v našem okolju živi veliko revnih ljudi, ki so potisnjeni na rob, brez prihodkov in socialne pomoči. K nam pridejo tudi ljudje brez vsakega dokumenta, čeprav se to zdi nerazumljivo, tudi sama sem bila presenečena. A nekoga življenjska pot pelje v to smer, da si ne uspe urediti osnovne varnosti. Po drugi strani pa je to treba razumeti. Danes se ogromno zahteva in pričakuje od ljudi. Na primer to, da bodo digitalno izobraženi in opremljeni. Kako naj takšne bolnike usmerim na spletne strani, kjer si bodo poiskali zdravstveni dom, v katerem splošni zdravnik še sprejema bolnike? Takšnih ljudi je v Sloveniji 130 tisoč. Mnogi pridejo k nam, ko zbolijo in so v hudi stiski. Veliko je starejših, ki ne znajo komunicirati po elektronski pošti in po telefonu ne dobijo odgovora iz ordinacije. Zmanjka jim zdravil, ki jih nujno potrebujejo, in prosijo za recept. Mi smo za mnoge tisti prag, preko katerega bi pristali na ulici.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Dr. Vida Drame Orožim poudari, da ji zelo pomaga specialistično znanje s področja psihiatrije: »Lahko vam povem, da tri četrtine naših bolnikov potrebuje tudi psihično podporo. Pogosto zadostuje že pogovor, pri nekaterih pa je potrebna daljša obravnava, ki jo prevzamejo moji kolegi.«

Včasih jo vprašajo, ali ni morda ambulanta Pro bono kazenska kolonija za zdravnike. »Prosim lepo?« jih začudeno vpraša nazaj. »Pri nas delajo najboljši specialisti in izjemno srčni ljudje, vsi skupaj smo mala poliklinika,« jim pojasni. Delo vseh strokovnjakov, specialistov in drugih sodelavcev temelji na prostovoljstvu in je multidisciplinarno. Poteka v prostorih ambulante pet dni v tednu, tri dni je prisoten zdravnik. Po potrebi tudi zunaj svoje ambulante poiščejo specialiste za preglede ali operacije.

Užitek poklica

Kaj je razlog, da se izkušena zdravnica, ki bi lahko uživala v pokoju, še vedno razdaja bolnikom? »Z bolniki se skušam tudi povezati, jih razumeti. To jih precej razbremeni. Če so to osebe iz drugačnega kulturnega okolja, ki govorijo tuji jezik, se težko znajdejo že zdravi, kaj šele bolni. Ko ugotovim, da se po zdravljenju lahko vrnejo v normalno samostojno življenje, je to zame izjemno dober občutek. Lepo je doživeti, da nekomu pomagaš stopiti čez oviro, ki je sam ni zmogel. Pogosto me vprašajo, zakaj delam kot zdravnica prostovoljka, brez plačila. Najprej povem, da sem rada zdravnica. Če nekaj delamo s srcem, je to zadovoljstvo, nagrada. Potem ni več običajno delo, temveč izpolnitev, vračilo. Kot zdravnica sem se vedno počutila privilegirana, da sem lahko študirala in pozneje delala v cenjenem poklicu. Te priložnosti nima vsak. Zato se mi zdi pomembno tudi vrniti nekaj, kar sem dobila. Zadovoljna sem s svojim življenjem in sama s sabo! Zdi se mi, da je prav to temelj za delo z drugimi ljudmi,« pravi Vida Drame Orožim in ob tem omeni, da bi se moralo v prostovoljstvo vključiti še več ljudi, predvsem tistih, ki jim gre dobro, ter pomagati manj srečnim od njih, saj se tudi to lahko hitro spremeni.

Ob tem opiše primer iz prakse. »Dolgoletnemu bolniku sem napisala mnenje kot pomoč za pridobitev solidarnostnega stanovanja. Ob tem sem mu, tako kot tudi drugim ob takšni priložnosti, postavila pogoj, ki je prvi hip slišati nekoliko nenavaden, a ima tudi svojevrstno psihološko noto. Rekla sem mu: 'Vi boste morda kmalu dobili stanovanje in na ta način rešili svojo veliko stisko in težavo. Vendar pomislite: tudi meni se lahko zgodi, da bom ostala brez stanovanja. Mi obljubite, da mi boste takrat ponudili posteljo v svojem domu?' Vsak lahko pristane na dnu, in to zelo hitro. Pomislimo le na vojne razmere ali naravne katastrofe. Brez vsega lahko čez noč ostanejo ljudje, ki so imeli tovarne in nepremičnine.«

Zdravilne frekvence

Če bi kdo mislil, da je delo zdravnice Vide Drame Orožim končano, ko odide iz ambulante, se moti. »Sem tudi članica upravnega in nadzornega odbora v društvu Spominčica, zanje občasno predavam in jim po potrebi strokovno pomagam glede vprašanj, povezanih z demenco. Sem tudi predsednica nadzornega odbora Društva vojnih invalidov Ljubljana (vsi sodijo v starejšo generacijo in med njimi sem prava mladenka, pove nasmejano), tudi njim lahko po potrebi osebno pomagam. Obe funkciji zahtevata precej dela, usklajevanj in komunikacije; nista zgolj formalni.«

Ena od strasti prijazne in zanimive sogovornice, ki hitro pokaže svojo življenjsko energijo, je glasba. »Sem ljubiteljica klasične glasbe in prijateljujem s številnimi priznanimi umetniki. V tej družbi izredno uživam. Veste, glasba je posebna terapija, v njej so frekvence, ki so zdravilne, in toni, ki pomirjajo delovanje možganov. Ko se to zgodi, je marsikaj lažje predelati, razčistiti, razmisliti o stvareh in težavah. Stvari potekajo lažje. Razburjeni možgani tega ne zmorejo. In ravno zdaj je čas, ko je veliko ljudi razburjenih. Možgani potrebujejo svoj čas za predelavo informacij, namesto tega pa so hiperaktivni in marsikdaj zavijejo na stranpoti.«

Kako sem postala zdravnica prostovoljka?

Z mojim predhodnikom dr. Aleksandrom Dopliharjem sva bila dolgoletna sodelavca. Že preden sem začela delati v ambulanti, me je za svoje bolnike občasno prosil za strokovna mnenja z mojih specialističnih področij. Kakih šest let nazaj pa me je pritegnil, da sem začela v ambulanti delati aktivno. Takrat sem bila že v pokoju. Ko je dr. Doplihar iskal naslednika, še pomislila nisem na to mesto, a je vztrajal, da ga prevzamem. Tako zdaj delam kot vodja in sodelujem s številnimi kolegi, od zdravnikov specialistov do drugih sodelavcev. Kot prostovoljci z nami sodelujejo ugledni strokovnjaki, na primer psihiatrinja dr. Zdenka Čebašek Travnik, nevrolog Zvezdan Pirtovšek in še številni drugi. Če nimamo prostovoljca za katero od področij, se povežemo s klinikami in z njimi zelo dobro sodelujemo. Ambulanta Pro bono ima tudi široko mrežo zbiranja zdravil, ki so še uporabna, a jih ljudje ne potrebujejo več. Tako so brezplačno dostopna našim bolnikom. Tudi glede plačila storitev nas zelo podpira ministrstvo za zdravje. Na osnovi našega strokovnega mnenja plačajo storitev, na primer operacijo, tudi osebam brez zdravstvenega zavarovanja. Na ta način se lahko mnogi spet vrnejo v normalno življenje!«