Pisava govori o človekovi samopodobi, včasih lahko iz nje razberemo celo bolezni, kot je recimo Parkinsonova. Z njo je mogoče manipulirati in usmerjati ljudi, s spreminjanjem pisave lahko celo spreminjamo sebe, pravi psihoterapevt in eden naših najbolj znanih psihologov pisave Borut S. Pogačnik, od leta 1985 pa tudi stalni sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav. Sodeloval je v zelo odmevnih slovenskih in tujih kazenskih procesih. Zadnja leta pa ga celo bolj kot grafologija zaposluje delo predsednika v Združenju invalidov – Forumu Slovenije, kjer od marca 2020 vsak dan vodi Dežurno psihosocialno službo za pomoč in oporo vsem ranljivim skupinam.

Najprej bolj za šalo kot zares – glede na to, da zaradi sodobne tehnologije vedno manj ljudi piše z roko, boste grafologi izgubili delo?

Da, že božičnih in novoletnih čestitk je veliko manj kot nekoč. Na pošti pravijo, da je le še desetina tega, kar je bilo pred desetimi leti. Vse drugo so SMS-ji in elektronska sporočila. Je pa zanimivo nekaj. Ta osebni vidik, ko pišeš nekomu, ker se mu hočeš osebno približati, pa je ostal pri anonimkah. Tisti, ki pišejo anonimke, so tako butasti – oprostite izrazu –, da še vedno pišejo na roke. Svojo čustvenost, četudi je negativna in zlonamerna, hočejo približati tistemu, ki mu pišejo, s tem pa se poveča možnost, da jih odkrijemo. Tu potem ne gre toliko za grafologijo, bolj za forenzično preiskovanje pisav.

Kar tudi vi počnete ...

Da, seveda. To je delo sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, ko mora odgovoriti na vprašanje, kaj dokazuje, da je nekdo pisec nečesa ali da ni. Če je na to vprašanje odgovorjeno pozitivno ali negativno, je izvedenec opravil svoje delo. Velikokrat se pa ne da odgovoriti, je nedoločljivo – ali si imel premalo primerjalnega gradiva ali sploh nič, mogoče je oseba, ki je pisala, kot recimo pri oporokah, že pokojna … Oporoke se seveda še vedno pišejo, ali so lastnoročne ali pred pričami. Če so pred pričami, mora na njih biti podpis pokojnika in dveh prič, če so lastnoročne, mora biti pa ves tekst in podpis. To bo še kar nekaj časa pisano na roko.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Kaj vse lahko razberemo iz pisave?

Značaj človeka, temperament, pa tudi zdravstvene težave, če so že vidne. Včasih se v pisavi ti znaki oslabelosti pojavijo prej kot organski simptomi. Pisava osebe s Parkinsonovo boleznijo se vidi, ker so roke trepetave. Druga značilnost pa je še mikrografija, ko začnejo ljudje uporabljati vedno manjšo pisavo – ta se pomanjša, ker niso več sposobni delati gibov, ki jih zahteva večja pisava, ali pa se poskušajo izraziti v okviru manjše pisave. Iz pisave se vidijo tudi taki odkloni, kot so depresivnost, potrtost, težave zaradi nevroloških bolezni in pa včasih tudi kardiovaskularnih bolezni.

Kako se kažejo?

Za depresivnost je značilno, da gre pisava bolj navzdol. Vrstice pa začnejo padati navzdol tudi, če je človek slabše razpoložen, če je slabo spal in mu primanjkuje energije. Pri napovedani samomorilnosti imamo nenavadno velike razmike med besedami, vrstice padajo navzdol in podpis, ki je bil prej na desni, se pomakne v levo. Zakaj? Pri vseh naših pisavah veljajo zakonitosti, ki veljajo tudi za teatrski in filmski prostor. Levo so preteklost, pasivnost, jaz, na desni strani pa prihodnost, aktivnost in ti. Samomorilec se želi iz sedanjosti pomakniti v preteklost, hoče nazaj k materi zemlji, želi se vrniti k sebi. Ti trije znaki v pisavi kažejo na presuicidalni sindrom.

Kaj pa kaže na veselo, prešerno razpoloženje?

Ravno obratno od vsega tega. Te pisave so desno poševne, velike, s podpisom na desni strani in z na desno ter navzgor stremečimi vrsticami.

Ali recimo lepa pisava kaže na urejenost človeka?

Natanko to. Kaže pa tudi na spoštljiv odnos do tistega, ki mu pišemo.

Ali se naša pisava v življenju spreminja?

Se spreminja, ker je to odraz našega psihofizičnega stanja. Funkcije počasi popuščajo in te stvari vodijo tudi k spremembam pisave. Obstaja tudi fasadna pisava, to je pisava, ki se jo naučimo kot šolarji in se z leti ne oddaljujemo od te šolske predloge. To pisavo potem ohranimo do smrti, tu pa skoraj ni sprememb.

Kje vse si lahko pomagamo s psihologijo pisave?

Zelo dobro je, če človeka, ki ga analiziraš, ne poznaš oziroma o njem ne veš ničesar. Pred osmimi leti mi je dr. Boris Golec, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti, dal v analizo rokopise neznanega človeka. Niti nisem vedel, s katerim obdobjem zgodovine se Golec ukvarja. Izkazalo se je, da gre za rokopis Janeza Vajkarda Valvasorja in da je on naletel na podobne lastnosti, kot sem jih jaz ugotovil, tudi v zgodovinskih virih. Iz pisave Karla Tretjega je mogoče razbrati veliko lastnosti, ki pa so zdaj že obče znane. 

Ali lahko s pisavo vplivamo na druge ljudi?

Seveda, podzavestno. Pri marketingu je pisava posebno področje. Beseda Coca Cola je recimo napisana v desno poševni pisavi z zavihki, črke so dokaj polne, s tem vplivajo na všečnost, pisava je usmerjena k drugemu, želi biti usmerjena v veselje, užitek. Za močne stvari, tanke, posodo, ki bo zdržala 50 let, morajo biti črke debele in pokončne, da poudarjajo moč. Pri prodaji ženske kozmetike pa mora biti pisava čimbolj desno poševna, tanka in nežna.

Torej s pisavo lahko manipuliramo?

Seveda lahko. Pisava je lahko »nasmejana«, kot prikupna ženska na ekranu, ki vabi na poletne počitnice …

  Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023