Pismo bralke

'Gospa Saša! Soočam se z boleznijo. Diagnoza rak na dojki. Ko sem izvedela, da nosim v sebi to seme zla, se mi je zdelo, kot da sanjam. Res me je sesulo, saj sem bila prepričana, da je to nekaj, kar se mi ne bo nikoli zgodilo. Sem dala skozi že kar nekaj stvari v življenju, vse sem nekako prebrodila, diagnoza me je pa čisto podrla. Najprej sploh nisem nobenemu povedala, niti svojim otrokom. Imam jih pet, tako kot vi, Saša. So že odrasli, doma sta samo še dva sinova. Z možem se ne pogovarjava veliko, saj sva precej odtujena, prijateljic nimam. Starejša hčerka ima svojo družino, druga pa je pred kratkim rodila in je tudi nisem želela obremenjevati s svojo boleznijo. Ko sem začela z zdravljenjem, pa sem jim vseeno povedala in doživela sem še eno grenko razočaranje. Mož sploh ni rekel ničesar, samo televizor je prižgal in se delal, kot da ni nič. Samo hčeri sta me objeli, vendar me zdaj vseeno zelo redko pokličeta in vprašata, kako sem. Ne vem, ali bom zdržala vse to, počutim se tako samo in včasih pomislim, da bi bilo bolje, če raka sploh ne bi odkrili in bi se kar poslovila s tega sveta. Po drugi strani pa imam dva vnučka, ki sta moja sončka in ju imam neskončno rada in onadva me držita pokonci. Napišite mi, prosim, kakšno spodbudno besedo, saj ste vi tudi šli skozi to in veste, kako težko je. Hvala vam!'

Dušica

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kmetija: Nekateri tekmovalci imajo privilegije – zakaj?

Pogoji sodelovanja v resničnostnem šovu Kmetija niso za vse enaki. Nekateri imajo lahko s seboj svoje razvade …

Odgovor Saše Einsiedler

Gospa Dušica,

vi ste verjetno res ena dušica … A veste, da so nekoč naredili raziskavo med bolnicami z rakom dojke in ugotovili, da ima velika večina med njimi težave s postavljanjem meja, da mnogo preveč skrbijo za druge in skoraj nič zase, da so preveč uslužne in prijazne. Bi to lahko rekli tudi zase?

Vsaka bolezen, ki nastane v našem telesu, govori neko zgodbo. Zgodbo o tem, da smo nekoč, nekje pozabili nase, da nismo upoštevali svojih čustev, da smo »šli čez sebe«. Prepričana sem, da je tako tudi pri vas. In zakaj to počnemo? Zato, ker mislimo, da je treba, da moramo. Ker mislimo, da si bomo samo na tak način, da se popolnoma žrtvujemo, zaslužili ljubezen. Kako se motimo!

Dušica, rada bi vam napisala par izjemno pomembnih stvari. Najprej to, kar sem že večkrat napisala in povedala – ne govorite raku, bolezni, da je VAŠ, VAŠA. Ko um to sliši, da je bolezen vaša, je ne bo hotel izgubiti ali pa jo bo želel kmalu povrniti. Kot če izgubimo denarnico ali telefon, ju hočemo nazaj.

Pred kratkim sem bila na konferenci društva Europa Donna, ki združuje gospe, ki so se soočile z diagnozo raka na prsih. Predlagam vam, da jih poiščete na spletu in se jim pridružite. To so neverjetne ženske, polne energije, ki pomagajo druga drugi, se spodbujajo in sodelujejo. Ker, veste, niste edini, katere mož se vede tako brezbrižno. Več je takšnih, ki se ne znajo soočiti s svojimi čustvi in jih potlačijo, pretvarjajo se, kot da je vse v redu. To še ne pomeni, da mu je zares vseeno, deluje pa tako in vam njegovo obnašanje res ni v pomoč.

Stanje, v katerem ste, je za vas priložnost. Ja, prav ste prebrali, Dušica, priložnost, da zaživite drugače. Kot bi vas nekdo želel prebuditi in potisniti v razmislek, vase, v svoja čustva, v svoje želje, sanje. Zdaj imate priložnost, da si končno vzamete čas zase. Da skrbite zase tako, kot bi za svojega otroka, če bi zbolel.

Pobožajte svoje telo in se mu zahvalite za to, da še deluje. Opravičite se mu za vse zanemarjanje, ko niste dovolj počivali, ko ste delali tudi takrat, ko ste zboleli, ko niste skrbeli zanj z dobro hrano, ko ga niste razgibavali. Kolikokrat ste šli do svojih meja ali še čez? Objemite, pobožajte vsak delec svojega telesa in se mu globoko opravičite. Si želite zdaj bolje skrbeti zanj? Privoščite mu oziroma sebi počitek, dobro hrano, sprehod.

Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023