Najbrž marsikdo misli, da so največje zamere povezane z velikimi, usodnimi napakami, ki jih je nekdo zagrešil. Recimo, da se je žena z nekom zapletla ali je mož skočil k drugi v posteljo. Ko pride tak par k meni, je obravnava jasna in precej preprosta.

»Veva, kje je najin problem, in odločila sva se, da ga rešiva,« pravita.

Odločita se bodisi za partnersko terapijo bodisi ločeno obiskujeta terapevta. Po navadi delam z obema, kar mi omogoča, da med njima berem »podnapise«, kajti vsak pripoveduje svojo plat. Partnerja imata velike možnosti, da ostaneta skupaj. Drznem si celo zagovarjati, da so pari, ki se jim to zgodi in so sposobni takšen izziv predelati, močnejši in stabilnejši od tistih, ki te izkušnje nimajo.

»Gremo v vojno«

Glavna težava je slaba komunikacija. V vsakem primeru je treba izreči, kar je nujno, se izpovedati, saj se celjenje le tako lahko začne. Če zmorem iskreno povedati, da sem prizadet, ker mi je druga oseba z nekim dejanjem ali besedami povzročila bolečino, me ponižala, užalila, če znam opredeliti svojo težavo in jo nagovoriti, se je reševanje že začelo. Pri terapiji se izrazim takole: »Gremo v vojno.« S številnimi ljudmi smo se podali tako daleč, da besede niso zadoščale. Nekateri so jokali, dvakrat sta partnerici mahali proti partnerjema in ju začeli celo tepsti, ker z besedami nista mogli izraziti globine bolečine. Spregovorilo je telo.

Včasih šele dotik, četudi se zunanjemu opazovalcu – v tem primeru meni – zdi grob, iztrga jedro bolečine, zato je takrat pomembnejši od besede. Ko izdana oseba v vsej svoji ranljivosti partnerju zada udarec, je to nekaj močnega in iskrenega, intimnega, kar razumeta samo dva, ki sta dosegla dno. In prav dno je točka, na kateri se partnerja lahko odrineta nazaj na površje po kisik, ki jima bo pomagal ponovno zadihati.

Prevara ni (nujno) konec zgodbe

Če je partner zrel, da obvlada reakcijo partnerice in jo tako pomiri ter zna pozneje zadovoljivo razložiti svoj vidik, tudi prevara ni konec zgodbe. Pogosto se izkaže, da sta se zamera in z njo prevara začeli čisto drugje ter sčasoma dosegli vrhunec, en sam dogodek pa je na koncu izbil sodu dno.

Zamera lahko požene svoje korenine v odnosu tudi, kadar se mož v odnosu do njenih bližnjih odzove po njenem neprimerno.

Marija je stara 68 let. Pred tridesetimi leti se je njen mož na tragedijo, ki je zaznamovala njeno primarno družino, ko je dedek umoril babico, odzval preveč ravnodušno. Čeprav se rodimo sami in umremo sami, nosimo v sebi veliko število prednikov, saj kar od pet do sedem generacij odigrava vloge skozi nas. Spoštovanje prednikov je temelj vsakega odnosa.

Več kot 30 let sta Marija in njen mož spala v ločenih spalnicah, brez intimnosti. Njuna edina skupna točka je bilo usklajevanje družinskih financ in organizacija dela. Janko je tragični dogodek komentiral ob nekem skupinskem druženju. Povedal je samo svoje mnenje, Marija pa se je na to odzvala z več desetletij trajajočo zamero, ki je zaznamovala življenje celotne družine. Šele po dobrih desetih terapijah sva z Marijo odkrila, da je prav v tem trenutku v svojem srcu zasovražila moža, saj mu je zamerila, da je tako neosebno in s pomanjkanjem občutka spregovoril o dogodku, ki ga sama sploh ni bila sposobna dojeti, sprejeti in ozavestiti.

Zamero povzročijo neprimerne izjave, ki partnerja ali partnerko zarežejo v dušo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kultna hrvaška skupina ima novo pevko

Junija je v javnost prišla vest, da skupino Magazin po 14 letih zapušča Andrea Šušnjara. Zdaj je znano, katera pevka jo bo nadomestila.

Anita, mlada mamica, je po tretjem porodu opazila, da se je njeno telo, kakršnega je bila vajena, spremenilo. V ogledalu je videla neprivlačno in nezanimivo žensko. Spomnim se prvega srečanja z njo, njenega utrujenega, odsotnega pogleda. Na mizi se je zazrla v šopek nežno rožnatih vrtnic, svežih in dišečih. Kdaj pa kdaj mi tak dar prinesejo klienti kot simbol njihovega okrevanja in hvaležnost za to, da znova vidijo barve.

Iz njenih oči sem razbral hrepenenje po izgubljeni lepoti. Zunaj je bil siv deževen dan, a za trenutek nama je uspelo uzreti lepoto rož. Zaupala mi je, kako se je počutila, ko je njen mož Marjan pred enim letom na podobno siv večer po tretjem kozarčku zabaval svoje občinstvo, nekaj kolegov, ki so šli ob četrtkih po tekmi malega nogometa na kozarec: »Ho, pri naši se pa tako vse trese, ko jo pritiskam ... Ho ho ho ...«

To je izvedela od partnerice enega od moževih prijateljev, ki jo prav tako moti prostaškost. Najprej ni dojela, kako težko je njegova »lahka zabava« legla na njeno dušo, po nekaj neprespanih nočeh, ko nikakor ni mogla umiriti notranje jeze, pa se je začela nad tem čuditi in se spraševati, ali do njega res čuti tako močno zamero. »O tem z njim ne morem govoriti, kajti to se mu ne zdi nič takega.«

Njenemu partnerju nisem mogel pomagati, ker je bil, glede na neprimernost izjav, odkrito rečeno predaleč od razumevanja, ki ga je njegova partnerica in mati njunih treh otrok nemudoma potrebovala. Zdravljenje se je moralo začeti z njo, ker je njegova neotesanost (in ne sproščenost!) v njej izzvala bolečino, ki bi nerazrešena začela škodovati njunemu odnosu.

Že na prvi terapiji se je pokazal izvor. Iz Anite je prišel ključen stavek: »Spomnila sem se podobne situacije. Ko sem bila stara sedem let, je moj oče v bifeju svojim prijateljem razlagal, da je moja mama debela. Mame ni bilo zraven, ji je pa to nekdo pozneje povedal.«

Bolečina njene mame se je prenesla nanjo in shranjena v njej čakala trideset let, da bo začela kljuvati, ko bo prišlo do sorodnih okoliščin. Mama je ni predelala, zdaj je priložnost, da jo predela Anita.

Manca je zaradi zamere, ki je njen mož sploh ni razumel, Petra kaznovala z enoletno prekinitvijo spolnih odnosov. Manca je izredno inteligentna ženska. Peter se ni upal vtikati v to njeno zamero, ker je čutil, da ji ni kos. Tako je samo pasivno čakal, kdaj mu bo spet naklonila »milost«. Težava se je še povečala, ko je tudi Manca izgubila niti odnosa in se tako zapletla v lastno zamero, da je ta prevzela vajeti. Vez odnosa, ki se je čvrstila več kot deset let, je izgubljala moč in po enem letu se je Manca odločila zadevo »rešiti« mentalno. Ker vezi ni več znala vzpostaviti čustveno, se mu je pridružila v postelji z odločitvijo, da je čas, da spočneta otroka. Leto zatem je imela v naročju hčerko. Toda njen odnos je ostal takšen, kot je bil noč pred odločitvijo, da ga bo izrabila za seme.

Kaj se zgodi v teh žal ne osamljenih primerih? Obstajajo tisoči in tisoči frustriranih partnerskih odnosov, ki porodijo generacije otrok, ki jih mati veže nase, namesto da bi nase vezala svojega partnerja.

Če se v taki situaciji rodi deček, ga bo mati ugrabila v svoje partnerstvo. Sámo sebe prepriča, da v partnerskem odnosu intime ne potrebuje, in ji tako ostane samo partnerski odnos s sinom. Ko ta sin odraste, si težko ustvari kakovosten bližnji odnos. Njegovo partnerstvo z materjo ima izredno močan vpliv na odnos z njegovo partnerico, na njegovo partnerico sámo in na njuno družino.

Če se rodi deklica, bo mati skoznjo izživela svoje frustracije. »Jaz bi bila idealna baletka, ti boš tudi baletka.« Ali pa: »Kako nisi znala zamahniti, jaz bi bila odlična teniška igralka.« To se dogaja v premnogih nezdravih odnosih med materjo in otrokom.

Zamera je popolnoma intimna zadeva. Vezati jo na drugega človeka, pripisovati vzrok zanjo njemu ali mu celo naprtiti krivdo je kot kopati jamo samemu sebi. Vsakršna pričakovanja, da bo nekdo nekaj naredil namesto nas, da bo nekdo nekaj vedel, ne da bi mu to povedali, in da bo nekdo slišal točno tisto, kar smo mu hoteli povedati med vrsticami, so nerealna pričakovanja.

Ali si v nekem trenutku podprl mojo mater, ko je komentirala mojo govejo juho? Ali si podprl svojo mater, ko je komentirala, da ne znam pravilno obleči kape in šala najinemu otroku?

Ne zavedamo se, da imajo vse te malenkosti odmev. Ko se nekdo neumno odzove na neko neumno situacijo, ustvari novo plast in z njo omeče zid, ki prav s takimi »nepomembnimi« izjavami raste med partnerjema. Čez nekaj časa nastane vrzel, ki je človek sam ne more več zapolniti. Povezave med govejo juho in zdajšnjim trenutkom ni več.

Človeški um je tako prefrigan, da simptome izzove na telesni ravni. Janja je zaradi umišljenih več let trajajočih zamer dobila alergijo na svojega partnerja Domna. Izvid ginekologa je potrdil, da njegova semenska tekočina v njej povzroča vnetja. Dobila je uradno dokazilo, da se je Domen ne sme več dotikati.

»Lahko ostaneva skupaj, a dejstvo je, da moram svoje telo zaščititi pred tabo.«

Kaj naj bi Domen naredil? Se boril proti njenih zameram ali sprejel njeno diagnozo in jo pustil pri miru?

Osebne zamere niso partnerska težava, ampak so osebna, globoko intimna težava, ki lahko izhaja in večinoma tudi izhaja iz prejšnjih generacij. Treba jo je razrešiti, prepoznati vzrok svojih frustracij in te ozdraviti, da ne zagrenijo nadaljnjega življenja.

Če sem neposreden: šele potem lahko svojega partnerja spet povabiš v spalnico. Ko iščem zamero, ki se je ne zavedajo niti klienti sami, mi signale pošilja telo. Vsi skupaj moramo biti potrpežljivi, vzpostaviti moramo močno medsebojno zaupanje, da lahko kot terapevt iščem in najdem to iglo v senu.

Razreševanje globljih zamer je dolgotrajno, a ko najdemo pravi trenutek v njihovi zgodovini, ob katerem se je oseba zaprla, se s tem odpre pot do očiščenja, odstranitve težave. Klient takrat postane zmagovalec, saj bo podzavest prenehala hraniti bolečino in bo poiskala oprijemljivi vzrok svoje nesreče. Solze, ki pritečejo, ko je odkrit izvorni trenutek nastanka zamere, povedo, da se je čiščenje začelo.

Slišal sem in vtisnilo se mi je globoko v spomin, da je zamera človeška, odpuščanje pa božje. Ko je vse izrečeno in zamera v srcu ne popusti, se mora človek sam pri sebi odločiti, da je ne bo več gojil. Odločitev ne glede na vse, in to brez kompromisa. Pri tem mora vztrajati in čakati na blagoslov z neba.

Reševanje zamer v partnerskem odnosu zahteva odprtost, razumevanje in komunikacijo. Tu je nekaj korakov, kako si partnerja lahko medsebojno pomagata pri odstranjevanju zamer.

• Iskreno se pogovorita: prvi korak je, da si vzameta čas za iskren in odprt pogovor. Bodita pripravljena prisluhniti drug drugemu brez prekinjanja.

• Izrazita svoje občutke: vsak od vaju naj izrazi, kaj ga je prizadelo, kako se počuti in zakaj občuti zamero. Uporabljajta »jaz« izjave, na primer: »Jaz sem se počutil/-a osamljenega/-o, ko si naredil/-a to.«

• Poslušajta drug drugega: pomembno je, da se aktivno poslušata. Poskusita razumeti, kako se počuti partner in zakaj je prišlo do zamere.

• Bodita odprta za odgovornost: vsak od vaju mora prevzeti odgovornost za svojo vlogo v konfliktu. Ni vedno samo ena stran kriva. Priznajta svoje napake in se opravičita, če je to potrebno.

• Iščita rešitev: skupaj razmislita o možni rešitvi. Kako se lahko stanje izboljša? Kakšni koraki so potrebni, da se zamere razrešijo?

• Dogovorita se o spremembah: ko najdeta rešitev, se dogovorita o tem, kaj bosta storila, da preprečita ponavljanje konflikta. To
vključuje spreminjanje vzorcev vedenja in komunikacije.

• Bodita potrpežljiva: reševanje zamere lahko terja čas. Pomembno
je, da ostaneta potrpežljiva in ne pričakujeta takojšnjih rezultatov.

• Poiščita terapevta: ker je komunikacija ključna, se lahko obrneta
tudi na terapevta ali svetovalca za pomoč pri reševanju zamere.
Pomembno je, da se zavedamo, da imajo pari svoje konflikte in zamere. To ni nič nenavadnega. Ključno je, kako se partnerja z njimi spoprimeta in kako se iz tega učita graditi boljši in trdnejši odnos.

Še več lepotnih, modnih, zdravstvenih in prehranskih nasvetov najdete v priljubljeni ženski reviji BZ (Bodi zdrava), ki jo lahko kupite tudi v prodajalnah dm po vsej Sloveniji.