Sledil je svojim sanjam, zato je eden izmed srečnežev, ki lahko svoje zamisli tudi udejanja. V tem, kar dela, uživa, a Slovenija je zanj že zdavnaj postala premajhna, zato zanimive ideje širi izven njenih meja, in to več kot uspešno. Konkurenca je huda, a če si dober, s tem nimaš težav, je prepričan arhitekt, ki načrtuje vse, od same zasnove objekta do kozarcev, vzorcev na tkaninah in preprogah ter vseh drobnih detajlov, ki nam polepšajo dom, poslovni prostor, hotel ...

Že ko vstopim v njegov biro, vem, da je to človek, ki mu estetika veliko pomeni, pa čeprav je to le prostor, kjer dela. Zanimivo razporejene police po stenah, umetniški kipci, slike in nešteto drobnih predmetov, vključno s svetili, so nekaj posebnega, nekaj, kar daje prostoru svoj čar, in verjamem, da je ta prostor kot ustvarjen za to, da se v njem rojevajo nove ideje. Navdušena sem tudi nad kozarci in skodelicami, saj je vsak predmet zase nekaj posebnega, unikatnega. In prav tako unikaten je tudi Jani Vozelj sam. Človek, s katerim ti ni nikoli dolgčas. Svojo kreativnost in umetniško žilico preprosto prenese v lahkoten pogovor, ki se lahko razpotegne v ure.

Od nekdaj si je želel širine

Prav zato Jani Vozelj ni čisto običajen arhitekt in ni podoben na stotine svojim kolegom, ki se specializirajo za določena področja. Njemu je uspelo sam pojem arhitekture razširiti oziroma ga povezati z grafičnim oblikovanjem in dizajniranjem in tako združiti tri pomembne elemente v kulturi bivanja. »Že od nekdaj me je zanimala kompleksna obdelava projekta, ki sestoji iz več področij. Je pa res, da mora arhitekt ustvariti objekt, ki je hkrati funkcionalen in estetsko zanimiv, in kar je najpomembnejše, da se vklaplja v okolje, kar pa ni vedno preprosto. Danosti prostora so omejene, zato ga je treba večkrat prilagoditi in s pravo mero občutka nadgraditi in mu dati dodano vrednost.«

Pomemben je življenjski stil uporabnika

»Vsak v svojem bivalnem, včasih pa tudi v delovnem prostoru išče sebe in slog, ki mu najbolj ustreza. Dobro počutje v prostoru, kjer živimo ali delamo, ni zanemarljivo. V teh okoljih se velikokrat odraža tudi slog in način življenja uporabnika, čemur na srečo namenjamo vse več pozornosti, In prav ta tema je bila tudi rdeča nit mojega podiplomskega študija. Sicer pa sem že na fakulteti vseskozi izbiral predmete, ki so obsegali vse segmente oblikovanja. Veliko pa mi je dal profesor Niko Kralj. Pri njem sem tri leta delal kot mladi raziskovalec. V nadaljevanju študija sem svoja razmišljanja o dovršenem skladju v širšem ali ožjem prostoru strnil v sedem prvin, ki me spremljajo pri delu in življenju nasploh. Vse moje kreacije se začnejo in končajo pri spoštovanju naravnega reda. Spoštujem praprincipe, temeljne proporce in geometrijo. Ti na neki način omejujejo in obenem osvobajajo ob ustvarjanju soodvisnega, soodgovornega, sorazmernega. Trdno in nekompromisno se zaobljubljam naravi, ki spodbudi najlepše čute in te povabi do usklajenega sožitja z njo,« pripoveduje.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Je vaš partner vaša sorodna duša ali duša dvojčica?

Kdaj bom spoznala svojo sorodno dušo? Vprašanje, ki ga neštetokrat slišimo in znova in znova spoznavamo, da v resnici ljudje danes ne vedo, kaj to sploh pomeni. Iščejo nekoga, ki naj bi jim bil enak. Nekoga, ki naj bi jih dopolnjeval, osrečeval in podobno. Je res, da iščejo sorodno dušo?

»Moje stvaritve so poklon preteklosti. Na razumevajoč način pri svojem delu povezujem vse tri čase: preteklost, sedanjost in prihodnost. V iskanju kubizma razgrajujem ali sestavljam v novo formo od vsega osvobojen, originalen koncept. Ves čas se zavedam, da je končna forma usklajena samo, če so osnovni elementi v konstruktivnem dialogu. Pomembno se mi zdi elementarno sožitje, ki poveže naštete misli v celoto in je prvi pogoj za lepoto.«

Umetnost mu je pri srcu

Gospoda Vozlja umetnost in umetniško izražanje spremljata skozi vse življenje. Obiskoval je glasbeno šolo, blizu sta mu bila ples in literarno izražanje in seveda njegova velika ljubezen, slikanje, ki jo goji še danes. »Takrat sem bil, čeprav sem obiskoval srednjo gradbeno šolo, v dilemi, kje nadaljevati študij, saj me je poleg arhitekture zanimala tudi likovna akademija. A prevladalo je logično razmišljanje, da arhitektura kljub vsemu le prinaša širšo kreativnost, saj ustvarjeni prostor poda medij, kjer se ujamejo zvoki, lahko ga napolnimo s plesom ali krasimo z umetniškimi deli. Arhitektura omogoča, da svoje izražanje vdahneš prostoru in s tem nekomu omogočiš, da se v njem počuti srečnega.«

Prijetno je vstopiti v prostor, ki si ga zasnoval

Začetki so bili podobni kot pri večini arhitektov. Najprej manjši projekti in z izkušnjami so prihajali večji in pomembnejši. »Kljub temu so vsi ti še tako majhni projekti za vsakega arhitekta pomembni, saj vsaka uspešna zgodba sestoji iz mozaika neštetih zamisli in različnih obravnavanj prostora. Lepo je, ko projekt spraviš na papir, ko ga naročnik sprejme z navdušenjem, še lepše pa je, ko je ta realiziran in ko vidiš, kako so ljudje zadovoljni.«

Objekt mora komunicirati z okoljem

Jani Vozelj se v svoji bogati karieri ponaša s številnimi projekti, med katerimi je denimo tudi eden najlepših centrov dobrega počutja, ljubljanski Sunny studio, ki ga tako z zunanjim videzom kot z oblikovno dovršeno notranjostjo lahko uvrščamo med presežnike. »Pri arhitekturnem snovanju je zelo pomembno, da se arhitekt in naročnik ujameta. Naročnik pove svoje želje, vsekakor pa je koristno, če se prepusti strokovnim pogledom in z arhitektom najdeta skupno pot.«

Ko se srečata tradicija in sodoben dizajn

Projekti, ki jih je zasnoval, imajo svoj podpis, prepoznaven stil. Odlikujejo ga ravne stroge linije, prepoznavno načelo »več je manj« jim daje prefinjen okus, piko na i pa podajo drobni detajli, predmeti, ki spadajo v okvir visokega in modnega dizajna. Prepoznavna je tudi barvna paleta, od vseh odtenkov umirjenih barv, peščene, bež do bele. Arhitekt je domiselno združil starinski videz zunanje podobe hotela Aleksander v Rogaški Slatini, ki ga obiskujejo povečini petični ruski gostje, s sodobno oblikovano notranjo podobo.

Art hotel Kalelarga mu je bil poseben izziv

Hotelu, ki stoji v starem mestnem jedru Zadra, je Vozelj dodal pridih tradicije in si prizadeval, da ga glede na občutljivo okolje pravilno umesti v prostor. »Art smo k imenu hotela dodali zato, ker smo ga tudi avtorsko likovno opremili. Hotelu sem želel z dizajnom in umetniškim izrazom dodati nekaj tradicionalnega, mističnega, želel sem mu dati zgodbo, ki jo je skozi zgodovino pisalo mesto Zadar. Spet, kot že tolikokrat doslej, sem se zavedal, da mora objekt komunicirati z okoljem, zato sem se večkrat sprehajal po teh slikovitih starih uličicah, opazoval arhitekturo, ljudi, njihove navade. Takoj se mi je porodila ideja, da moram značaj ulice vnesti v prostor, tlak, drobne predmete, ki pomembno prispevajo k celotni zgodbi. V tak objekt je nujno vnesti tudi materiale, ki so značilni za tisto območje, to sta gotovo kamen in les. Zanemarljiva pa ni niti svetloba. Svetila so pika na i v vsakem prostoru, lahko mu pričarajo nežno in naravnost mistično vzdušje. Čar hotela je, da ima karakter, in prav to v današnjem času išče sodoben gost.

Ko se zgodovina ponavlja

Gotovo bi bilo vsakemu arhitektu v ponos, če bi mu ponudili prenovo tako prestižnega objekta, prežetega z izročilom in zgodovino, kot je grad Otočec, in prav Jani Vozelj je bil tisti, ki so mu to zaupali. »Vsak projekt je drugačen in vsakemu posebej se moraš posvetiti, si vzeti čas in se veliko pogovarjati z naročnikom. Grad Otočec se je skozi zgodovino spreminjal, zato je treba biti še posebej pozoren, da ohraniš ta zgodovinsko-kulturni spomenik v prvotni obliki. Poskušaš ustvariti zgodbo, a ta mora biti povezana s preteklostjo, kljub temu pa je treba poskrbeti, da bodo ustvarjeni pogoji, da se bo gost v sicer starinskem gradu, prirejenem za sodoben način življenja, dobro počutil.«

Težko je, če človek ne zna povedati, kaj želi

»Ljudje, s katerimi sodelujem, so sila različni in morda je tudi to eden izmed čarov, ki zaznamuje delo arhitekta. Je pa res, da je težko, če človek ne ve, kaj želi, če nima izoblikovanih želja. Včasih moraš povedati tudi kaj, kar ne slišijo prav radi, saj ima arhitektura svoje zakonitosti. Seveda svoje predloge lahko podkrepiš z izkušnjami in znanjem, nikakor pa arhitekt ne sme vsiljevati svojih idej.«

Oblikovanje malih predmetov je pravi izziv

»Pri majhnih predmetih, kot so kozarci, skodelice, svetila, vzorčki na tkaninah, preprogah in še kaj, moraš najprej upoštevati njihovo funkcijo in predvideti, kako se bodo vklapljali v okolje in funkcionirali z drugimi predmeti v prostoru. Veliko razmišljam in se poglabljam v način življenja sodobnega človeka. Želim poiskati pravi odgovor na čas, v katerem živimo. Prav ti majhni predmeti lahko človeka neizmerno razveselijo. Denimo sam izjemno uživam, če spijem takšno ali drugačno pijačo iz lepo oblikovanega kozarca ali skodelice, ki je nekaj posebnega. Nekateri pa to enostavno spregledajo in jim ni mar, če je kozarec plastičen,« pove z zanosom.

Slovenija je premajhna

To je arhitekt Jani Vozelj spoznal že davno in ugotovil, da njegova strast do dela in projektov, ki mu spodbujajo kreativnost in nove izzive, presega meje Slovenije. Zato se je podal na tuje trge. Sodeloval je že v več projektih na Hrvaškem, projektiral je poslovni objekt v Skopju v Makedoniji, njegove stole in zofe so v svojih projektih uporabljali ameriški arhitekti, uveljavlja se tudi v Rusiji. Prizna, da je konkurenca močna in ni lahko, a če si vztrajen in verjameš vase, je pot do uspeha lažja. »Tujina je po svoje izziv, še posebej v časih, ko se gradi vedno manj. Je pa tujina privlačna tudi zaradi tega, ker se tam srečaš z novimi ljudmi, z drugačno kulturo in običaji. Vse vpliva na tvoje delo in zamisli, ki jih moraš udejanjiti. Vsak projekt je namreč odraz človeka, ki bo v njem živel ali delal, zato ga moraš dobro poznati.«

Zanimivo arhitekturo vedno opazim

»Nisem tako obremenjen s svojo profesijo, da bi neprestano opazoval stavbe in objekte, jih hvalil ali kritiziral. Cenim delo vsakega arhitekta, saj vem, da je vanj vložil veliko truda. Je pa res, da dobro zasnovana arhitektura ne uide mojim očem in si jo z veseljem ogledam, če me kaj ne pritegne ali mi ni všeč, pa raje spregledam. Še vedno pa se mi vedno znova oči ustavijo na Plečnikovih stvaritvah, ki jih krasita red in harmonija,« pove človek, ki je v svoji bogati karieri pustil številne sledi, ki se bodo gotovo zapisale v zgodovino. A kljub temu ostaja tak, kot je, ljubitelj vsega lepega, umetnik z dušo in srcem, ki še vedno rad vzame čopič in svoja občutja zlije na platno.