Zabavnega Gorenjca smo obiskali v Mostah pri Žirovnici, od koder se je pred leti podal na pot slave in prepoznavnosti. Čeprav že nekaj časa živi v Ljubljani, se na Gorenjsko rad in pogosto vrača, saj ima na otroška leta in dom lepe spomine.

»Čeprav sem se v življenju veliko selil, kar dvanajstkrat, mi je vsakič uspelo domu vdihniti občutek zatočišča, kraja, ki lepo diši, nudi toplino in varnost,« pripoveduje 31-letni mladenič in dodaja, da ima lepe spomine na otroštvo, ki ga je preživel v Mostah v Žirovnici. S starši so prvih šest let njegovega življenja živeli v bloku. V stanovanju je imel veliko prostora. V dnevni sobi je delal gradove iz sedežne garniture, za velik kavč pa se je skril, kadar so na televiziji predvajali Neco Falk, ki se je je zaradi njenih dolgih rdečih las na smrt bal, čeprav je pela o otrokom zelo ljubem Mačku Muriju. V tistem stanovanju je imel velike škatle igrač, s katerimi se je potopil v otroški fantazijski svet. Izvrstna pa je bila tudi velikanska, vsaj takrat se mu je zdela, kopalna kad v kopalnici, v kateri se je potapljal.

V istem prostoru so imeli tudi zanimiv pralni stroj, na katerem je začel kazati navdušenje nad gumbi in stvarmi, ki se premikajo. Stal je pred njim, pritiskal gumbe in gledal, kako se svet vrti. Mama pa se je potem čudila, kako je stroj hitro opral perilo. Seveda je bil potem kregan, prepovedali so mu dotikati se stroja, vendar ga to ni ustavilo. Raziskovalno žilico nad gumbi je preusmeril v dnevno sobo, kjer je bil televizor. Starši so ga pred njegovimi radovednimi prsti zaščitili tako, da so ga postavili za velik kos pleksi stekla. Slabše pa jo je odnesel v kuhinji, ko je pri dveh ali treh letih vrtel gumbe na električnem štedilniku. Nehote je prižgal ploščo in si hudo opekel roke. »Še danes se spomnim, kako peklensko je bolelo in kako mehurjaste so v hipu postale,« razlaga Klemen, ki je že pri treh letih znal snemati kasete in jih vrteti na kasetniku.

Lepi spomini

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

»V tistem stanovanju sem preživljal lepe trenutke. Bilo je blizu železnice in mamine službe. Takrat je bilo še vse obkroženo z zelenjem, v bližini je bila idilična dolina Završnice, zdaj pa je kar precej okolice pozidane. Pred blokom je bilo veliko prostora, oče je imel poleg hiško s kletkami, saj je redil tudi po sto zajcev. Imel sem muco, ki je ves čas hodila za mano, oče pa mi je čisto sam naredil gugalnico,« pripoveduje.

Pri šestih letih so se preselili v drug blok, v katerem sta živela tudi njegova stara starša. Veliko časa je preživel pri babici in dedku, ki sta se z veseljem posvečala vnuku. Babica mu je pripovedovala ljudske zgodbe, skupaj sta pela pesmi in že zelo zgodaj je znal na pamet celo pesmarico. Dedek pa je bil praktičen človek, ki je vnuku rad izrezljal kakšno orodje in tudi orožje za otroško igro. Denimo kakšno sabljo ali lok.

»Dva dni manj kot devet let sem bil edinec in sem bil zadovoljen s svojim življenjem. Nato pa sem dobil brata Matica, s katerim sva potrebovala kar nekaj časa, da sva vzpostavila lep odnos. Mene je počasi že začela grabiti puberteta, pa mi je bilo odveč skrbeti za malo tečnobo, ki se mi je ves čas motala pod nogami. Takrat res nisva imela nič skupnega,« se spominja Klemen. Brat je bil nekaj časa v spalnici pri starših, nato sta si delila njegovo sobo. Za najboljšo pa se je izkazala rešitev, da se preseli k starim staršem, ki so živeli pod njimi. »V tistem času se tudi nisem najbolje razumel z očetom. Bil sem upornik. Čez hlače sem nosil krila in si lakiral nohte. Nisem hodil ven in počel lumparije. Bil sem zaprt vase, rad sem imel temo in bil kar v malo temačnem depresivnem hormonskem obdobju. Oče tega ni bil ravno zmožen razumeti in sprejeti, zato je bilo veliko olajšanje za vse, ko sem se odselil nadstropje niže, k starim staršem,« se spominja in dodaja, da je s starima staršema laže komuniciral kot z očetom. Pustila sta mu več svobode in ga podpirala pri odločitvah.

Dobil je svojo sobo, ki si jo je lahko opremil in uredil po svoje. Ko sta prenavljala kopalnico, sta mu pustila, da je sam narisal načrt ter predlagal ploščice in omare. »Izbral sem črne fuge med ploščicami, s katerimi nisem ravno požel navdušenja. Vendar se je s časom izkazala moja odločitev za modro, saj še zdaj kljubujejo zobu časa in niso videti prav nič potemnele in plesnive, kot se to rado zgodi s svetlimi,« pravi Klemen.

Prvič na svojem

S takratno punco sta šla na svoje, ko je bil star 22 let. Četudi sta bila brez vsega, sta bila ponosna na svojo osamosvojitev. Mama in oče sta jima pomagala pri selitvi njunih stvari v veliko stanovanje v Radovljico. »96 kvadratnih metrov veliko stanovanje skoraj v središču Radovljice sva najela za tak drobiž, za katerega danes v Sloveniji ne dobiš nič. Zdaj je Radovljica postala malomeščansko draga. Po pol leta sva ugotovila, da sva si preveč različna, in sva se razšla. Vrnil sem se domov. Oče je pošteno klel, ko je spet pomagal nositi moje stvari nazaj, jaz pa tudi, saj se je bilo težko spet navaditi na pravila staršev, četudi se z njimi sicer čisto dobro razumeš. Nekaj časa sem zdržal, a me je kmalu gnalo naprej,« pripoveduje.

Potrudil se je, da se je čim prej spet osamosvojil. Veliko je delal in pridno varčeval, da si je spet lahko najel stanovanje. Z novo punco sta šla tokrat na Jesenice, v zelo elitno sosesko, kjer so pred leti potekali strelski obračuni, kjer so zaradi čudnih okoliščin zažgali kitajsko restavracijo in kjer je nedavno prijatelj prijatelja napadel z nožem za kebab. »Tam si dvakrat premislil, ko si zvečer peljal psa ven na sprehod. Po nekaj mesecih sva se preselila v Ljubljano. Novogradnja je bila sprva videti krasna, a ker je bila na obrobju Ljubljanskega barja in ne dobro presušena, sva imela nenehne težave z vlago. Ves čas sva imela občutek, kot da sva v močvirju.« Posebna izkušnja je bila, ko so nekaj kasneje s šestimi prijatelji skupaj najeli hišo. »Sprva sem imel o tem zelo romantične predstave. Živeli bomo kot v nanizanki Melrose Place, se imeli fino in se družili. Že kmalu pa sem ugotovil, da nisem tako toleranten, za kakršnega sem se imel. Postal sem podoben staršem – težil sem, če je kateri pustil dlake v kopalnici ali drobtine na pultu. Dobro je bilo to, da je bil nenehno kdo v hiši. Skupaj smo vztrajali pol leta. Ko sem pred kratkim razmišljal, je bil največkrat razlog moje selitve ta, da sem šel na boljše ali pa ker je bilo konec razmerja,« se smeji. Zadnja stanovanja, ki jih ima v najemu, pa so vedno takšna, da lahko v njih ostane ne glede na to, ali se z dekletom razumeta ali ne, in da so primerna za njegovega psa. 

Selitev je mala smrt

»V vsako luknjo ne maram iti. Včasih je bilo kakšno stanovanje na zunaj lepo urejeno, po kratkem času pa se je marsikaj pokvarilo ali celo odpadlo. Enkrat se mi je zgodilo, da je sredi noči nekaj zarohnelo v kopalnici. Bil sem šokiran, ko sem na tleh zagledal celotno omaro s steno vred. Zgodilo se mi je tudi to, da so imeli 'varčne' radiatorje, pa sem samo za elektriko dobil račun za več kot 200 evrov na mesec.«

Selitev dojema kot malo smrt. Med njo se izgubi veliko stvari. Zato se mu zdi dobro, da vsake toliko naredi čistko. Z vsako selitvijo greš dalje malo spremenjen. Sam je mahnjen na nostalgijo, zato je zanj vsaka selitev naporna, saj ima veliko stvari.

»Pri eni prvih selitev sem imel nov štedilnik, hladilnik in pralni stroj. S takratno punco sva iz garsonjere naredila lep in prijeten dom, ki bi ga pohvalil vsak arhitekt. Vsak del stanovanja je bil v drugi barvi, izbrala sva idealen kavč. Ko pa sva se selila, ni bilo več zabavno vse to vlačiti s seboj. Zato zdaj poskušam imeti le toliko stvari, da jih pri selitvi lahko odpeljem s svojim avtom. Ko iščem novo stanovanje, iščem takšno, ki je popolnoma opremljeno. V meni je ostalo nekaj Gorenjca,« se šali Klemen, ki je že nekaj let srečen s svojim dekletom Kajo. Vendar pa stanovanja nimata najetega skupaj, raje ima občutek, da je ona pri njem na malo daljšem obisku, čeprav veliko časa preživljata skupaj. Oba sta zelo družabna in domov pogosto vabita prijatelje, za katere rada kuhata. Klemnova obvezna oprema v kuhinji je pečica. V njej pripravlja najraje mediteransko hrano in morske jedi. Za oddajo pa je v kuhinji pripravljal slaščice. Takrat je bil njegov hladilnik še posebej dobro založen. »Velik hladilnik pa potrebujem tudi zato, ker mi mama pogosto pošilja velike pošiljke dobrih stvari,« se smeji zapriseženi vegetarijanec Klemen, ki še vedno ostaja navezan na domače Moste pri Žirovnici. Še vedno ima tam stalni naslov in kadar le utegne, se vrača tja, saj ima tam vse udobje. »Da bi si kupoval stanovanje v Ljubljani, se mi pri teh cenah nikakor ne splača,« je realen.

Sanje o Severu

Sicer pa ima kar malo težav z izbiro idealnega doma. »Imel bi težavo, če bi živel v hiši, saj ne vem, kaj bi z vsem tem prostorom. Mislim, da bi se še najbolje znašel v atrijski hiši, ki bi bila seveda minimalistično opremljena. V mestu se dobro počutim, všeč mi je gneča, tudi živčni ljudje imajo svoj čar. V Ljubljano sem se zaljubil, in upam, da je tudi Ljubljana vsaj toliko moja, kot sem jaz njen,« se smeji. O odhodu v tujino ne razmišlja, saj se mu zdi, da že slovensko ne zna ravno dobro. Če pa bi se že moral odločati, bi bila njegova sanjska dežela Islandija. »Žal pa Kaje ne morem prepričati, da bi šla z mano na sneg. Že leta 2008 sem hotel na Islandijo, kidat ponijem, da bi se odklopil. Takrat je bila tam kriza in je bilo vse zelo poceni, pa tudi cenim ljudi, ki priznavajo škrate in dobre vile. Namesto odhoda se mi je zgodilo, da sem se zaljubil in so propadli moji načrti o selitvi na sever,« pravi Klemen, ki se s Kajo težko uskladi, kar se tiče temperatur. Njej sta všeč toplota in morje, sam pa vročino prenaša zelo slabo. Ves čas mu je vroče, zato pri njem ne stanovanje ne avto ne smeta biti brez klime.

Pri opremljanju ne prisega na drage in uveljavljene blagovne znamke. Njegovo edino merilo je estetika. Pri tem je vseeno, ali so stvari z bolšjaka ali pa iz Ikee. »Dragih stvari si običajni smrtniki tako ali tako ne moremo privoščiti. Če je neka stvar videti dobro, rad plačam tudi malo več, vendar nikoli ne kupujem pregrešno dragih stvari,« pravi voditelj, ki se mu v teh dneh mudi z nastopa na nastop, tako da doma preživi bolj malo časa.