Če bi mene nekdo tolikokrat zavrnil, kot mi zavrnemo njo, bi se že zdavnaj navadila in sprijaznila s tem, da razne bluzice in podobne mečkave krpice v naši družini pač niso zaželene. A ona se ne da! Vedno znova jo pritegnejo ravno oblačila, ki potrebujejo največ pozornosti in nege. Vedno znova se njeno oko ustavi na ljubkih cunjicah, nad katerimi že na daleč vidiš neviden napis: »Občutljiva roba, previdno prati, obvezno likati, a ne zažgati!« Takšnim 'delikatesicam' sem se odrekla že davno, ko sem se odselila od staršev in je na moja mlada ramena padla tudi skrb za garderobo.

Lahko bi vedel, da ga imam prvič v rokah

Seveda je moja selitvena bala vsebovala nov likalnik, brez katerega me starši ne bi nikoli spustili na pot. Likalnik je po njihovem mnenju pač sveta stvar, lepo zlikano perilo pa ogledalo vsake dobre gospodinje. A kaj, ko sva se midva že na začetku skregala. Pa sem se trudila. Z njim sem ravnala ljubeznivo in kar se da nežno, on pa mi je dobroto vrnil tako, da mi je takoj po tistem, ko se je z mano vselil v novo hiško, dobesedno skuril srce. Čudovito svetleče srce, ki je krasilo mojo najljubšo obleko, za katero žalujem še danes. Lahko bi vedel, da ga imam prvič v rokah, da sem povsem neizkušena, nedolžna mlada gospodinja, ki se s tako vročim ognjem še ni igrala. Pa ni vedel! S svojim gorečim poljubom je moje svetleče srce spremenil v smrdljivo, steptano pogorišče, meni pa povzročil travmo, s katero sem morala živeti vsa ta leta. Resda sem ga takoj vrgla iz hiše ter mu za vedno prepovedala vstop, a usoda je poskrbela, da ga iz svojega spomina nikakor nisem mogla povsem izbrisati.

Moj mož se je sicer razumevajoče že davno odpovedal srajcam, ki zahtevajo redno likanje, a najina hčerka je precej bolj neizprosna. Če je le mogoče, me prepriča, da ji kupim nekaj, kar po obvezno potrebuje likanje. Lepo število kosov, ki jih je lahko nosila samo do prvega pranja, se je že nakopičilo v njeni omari, kjer čakajo, da jih nekdo zlika.

Ljubezen na prvi pogled

Prejšnji teden pa me je mož presenetil z darilom, ki mi je vzelo sapo. »Da ji boš lahko zlikala vse tiste njene dragocene bluze. Revica se mi že prav smili. A veš, da mi je zadnjič potožila, da je edina v razredu, katere mamica ne lika. Edina zmečkana,« mi je poočital ter me pustil samo … No, ne ravno samo. Na mizi je pustil škatlo, na kateri je pisalo Philips PerfectCare Elite Silence.

Obotavljivo sem jo odprla in osupnila. Namesto težke jeklene zverine me je pozdravil lahek, sodoben likalnik, kot ustvarjen za mojo roko. Mislila sem, da mi bo zbujal strah in grozo, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Ves lahkoten in ljubek me je začel nagovarjati, naj se kar takoj lotiva akcije in vidiva, ali sva za skupaj ali ne. Kot začarana sem ga ubogala ter povlekla na plan zmečkane hčerkine bluzice. A preden sem si ga drznila spraviti v pogon, sem na spletu vendarle prebrala nekaj zadev, ki so jih drugi napisali o njem.

Same pohvale! Da je najboljši Philipsov sistemski likalnik doslej, da ima izredno močan izpust pare, ki omogoča hitrejše likanje, pa posebno tehnologijo, da z eno samo temperaturo likamo vse tkanine, da je tih, lahek, da se po nekaj minutah sam izklopi, če ga ne uporabljamo … Najbolj pa me je navdušil zapis, da ima poseben kontrolni senzor, ki poskrbi za to, da ne prežge nobene tkanine. Prav ta podatek mi je dal pogum, da sem ga po dolgih letih končno spet prijela v roke; vroči likalnik, s katerim sem nežno zdrsela po fini tkanini, ki se je v hipu zravnala. Nisem mogla verjeti, kako sem lahko tako hitro in lahkotno zlikala kar precej zmečkano bluzo. »Tako tiho in gladko je šlo,« sem zasanjano razmišljala, ko me je za rokav potegnil mož. »Heeej, kaj si pa ti tako zamišljena?« Mislim, da sem se zaljubila na prvi pogled …