Hiša ali stanovanje je za vsakega človeka življenjski projekt, za katerega nameni večino svojega zaslužka in prihrankov, največkrat pa si je treba pomagati tudi s kreditom. Pri odličnem in z olimpijsko medaljo ozaljšanem biatloncu Jakovu Faku je bilo to še bolj zapleteno, saj je zaradi treningov in tekem večino časa odsoten. Kljub temu nastajanja svojega sanjskega doma ni hotel povsem prepustiti svoji partnerki Matei, temveč je, kolikor se je dalo, sodeloval pri gradnji. Medtem ko se je boril v Pjongčangu, pa so v izrednih razmerah, ko se je živo srebro spustilo pod minus dvajset stopinj Celzija, skupaj stopili njegovi prijatelji in poskrbeli za prvovrstno presenečenje. Marljivi delavci podjetja Lumar so v pičlih štirih dneh postavili hišo, in za Jakova pripravili nepozaben sprejem v novem domu. Te dni se dela nadaljujejo in Jakov komaj čaka, da se bosta z Mateo in njuno dveletno hčerko preselila na Gorenjsko.

»Dom mi pomeni prostor, v katerem najdeš svoje zavetišče in kjer te čakajo tvoji najbližji. Ker veliko potujem in sem večino časa zdoma, mi dom pomeni še veliko več,« pravi izvrstni športnik, ki je odraščal v vasici Mrkpolje v Gorskem kotarju, kjer je zima vsako leto radodarna s snegom. Zato ni čudno, da otroci, takoj ko shodijo, stopijo na smuči. Tudi Jakov je začel smučati že pred petim rojstnim dnem, saj vsa družina obožuje sneg. »Pri nas otroci stopijo na smuči, takoj ko so za to sposobni. Fino je odrasti v okolju, ki te podpira in se veseli vsakega zavoja na smučeh. In ko odraščaš, se v tebi začne razvijati zavest, odvisnost od hitrosti, od tega, da si čedalje boljši. Na srečo moji starši in njihovi prijatelji niso bili zadovoljni le s tem, da smo se spuščali po hribu, temveč so hoteli videti pravilno izpeljane zavoje,« se smeji. Pri šestih letih je imel komplicirani spiralni zlom desne noge. »Bil sem še v vrtcu. Po koncu vrtca smo se šli smučat. Vse popoldne sem hitel po hribu navzdol. Na koncu sem se hotel le še enkrat spustiti. Drvel sem, kot da je to zadnja vožnja v življenju. Odločil sem se za skok, a se je končal zelo boleče,« se spominja. Ko so mu sneli mavec, se je zgodil kritični trenutek, in da bi čim prej rehabilitiral nogo, je začel teči na smučeh. Bilo mu je všeč, začel je trenirati z dve leti starejšim bratom, vztrajal pa je le Jakov. Pri 14 letih je teku dodal streljanje, in postal biatlonec. Hitro so se pokazali uspehi, saj ni bil odličen samo v teku, ki zahteva velik fizični napor, temveč je imel tudi bistro glavo in umirjeno telo, kar je odločilno pri streljanju.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Ambiciozni mladenič je hitro napredoval, pri tem pa je bil ves čas pomirjen, da so ga obkrožali domači, ki so ga spodbujali na vsakem koraku. »Živeli smo v hiši, ki je bila obdana z mirom in naravo. Mislim, da lepšega otroštva ne bi mogel imeti. Naša hiša je bila zame izhodiščna točka v svet, v igro, v šolo, na trening … In na koncu koncev tudi večni cilj, na katerem sem se vedno počutil varno, kraj, kjer sem imel vse, kar sem potreboval in želel,« pripoveduje športnik, ki se še zdaj, kolikor mu obveznosti dopuščajo, rad vrača v Mrkpolje.

Športno osamosvajanje

Že precej zgodaj je zaradi spleta okoliščin, ko je začel trenirati na Pokljuki, odšel od doma. »Mislim, da klasičnega procesa osamosvajanja niti ni bilo, ker sta me šport in športni način življenja z veliko odsotnosti od doma osamosvojila zelo zgodaj v otroštvu. Osamosvajanje je bilo zame kot odhod na priprave,« se smeji Jakov, ki je pred petimi leti skupaj z dekletom Mateo najel stanovanje v Ljubljani, saj je bilo to veliko bolj praktično kot nenehna potovanja v Mrkpolje in nazaj. V prestolnici sta se hitro in dobro znašla, vendar sta pogrešala naravo in mir, ki ju je bil vajen iz mladosti. Že takrat si je zadal, da bo dom zase in za svojo družino zgradil do svojega tridesetega leta. Za to je bil pripravljen trdo delati. Najprej je razmišljal o gradnji na Hrvaškem. A ker sta z Mateo že nekaj časa živela v Sloveniji, sta na koncu ugotovila, da je dom tam, kjer je srce. V Ljubljani se nista videla, želela sta si bivanja nekje v manjši okolici in v naravi. Po spletu naključij – prijatelj mu je povedal, da je kupil parcelo, da bo gradil hišo, in da je naprodaj še ena parcela – je bilo hitro jasno, da bo njun novi dom v Radovljici. Parcelo sta dosti hitro kupila in začela pridobivati ustrezna dovoljenja, obenem pa iskati primerno hišo.

Izbrala sta Lumarjevo. »Želela sva si zgraditi pasivno hišo, ki bo tako rekoč povezana z okoljem in bo ponujala najboljše bivalne lastnosti. Z arhitektom Miho Završnikom iz Lumarja smo se dobro ujeli. Znal je prisluhniti najinim željam in predlagati tudi svoje rešitve in mnenje. Zelo pomembno nama je bilo, da bo hiša zgrajena samo iz naravnih materialov, od izolacije do celotne konstrukcije ter kritine, ter da bo varčna in prijazna do okolja. Izbrali smo zelo lep kraj, ki ponuja neskončne možnosti za vse ljubitelje narave, hribov,« razlaga Jakov.

Presenečenje, da te kap!

Medtem ko je bil on na olimpijskih igrah v Pjongčangu, na drugem koncu sveta, so se njegovi prijatelji angažirali pri gradnji. Hišo, posebej po njegovih željah, ki jih je uskladil z arhitektom, meri pa 165 kvadratnih metrov, je nameraval postaviti letos po koncu sezone, ko bo imel več časa. Vendar so se stvari razpletle drugače in Lumarjeva ekipa je dala vse od sebe, delala v zelo težkih vremenskih razmerah, da so potem, ko je bila postavljena betonska plošča, v pičlih štirih dneh postavili ogrodje hiše. Ko je prišel domov, ga je skoraj kap: »Bil sem zelo ganjen in presrečen, saj sem si to zelo dolgo želel in zato mi je vse skupaj z olimpijsko kolajno in sprejemom sovaščanov in bodočih sosedov ostalo v najlepšem spominu. Ko bo hiša dokončana, bo to še en razlog več za veselje in ponos. Zaradi priprav in tekmovanj zelo malo časa preživim doma. Odsoten sem od 120 do 150 dni na leto. Zato sem toliko raje doma in to tudi cenim,« razlaga športnik. V teh dneh so se vremenske razmere končno toliko izboljšale, da se nadaljevanje njegovega doma nadaljuje. Pri Lumarju obljubljajo, da bo hiša dokončana do poletja. Njega in Mateo pa čaka še izbira opreme in pohištva.

Pri pomembnih stvareh prisega na blagovne znamke

»Tudi to se mi zdi zelo pomembna naloga, če želiš svoj bivalni prostor prilagoditi svojim potrebam in ga urediti tako, da ti je najbolj udoben in všeč. V tem zelo uživam, vendar pa potrebuje človek veliko časa, da lahko pregleda ponudbo in razmisli, kam kaj umestiti. Na blagovne znamke prisegam vedno, ko se mi stvar zdi pomembna. Mislim, da še vedno velja, da se za kakovost tudi nekoliko več plača,« pripoveduje Jakov.
Hiša bo seveda primerno urejena za mlado družino: v spodnjem nadstropju je velik kuhinjsko-bivalni del, sanitarije, soba za športno opremo, zgoraj pa spalnica staršev in dve otroški sobi. Ena bo za Jakovo dve leti staro hčerko, upajmo, da bo tudi druga kmalu služila svojemu namenu. Športnik pravi, da bo v novem domu še raje doma. Medtem ko se med njegovo odsotnostjo s hišnimi opravili bolj spopada njegova Matea, bo potem še raje zanje poprijel tudi sam, saj mu niso tuja. Ravno tako ne bo več razmišljal o tem, kakšna bi utegnila biti njegova sanjska hiša. »Pri meni ne obstaja 'če'. Mislim, da sem izbral zelo dobro lokacijo za življenje in da je vse, kar potrebujem in trenutno želim, na tem mestu. Živim tudi življenje, kot sem si ga sam želel, in ne bi delal popolnoma nič drugega, kot počnem zdaj,« odločno zatrdi.