Kdo je krivec in kdo je izvajalec prenove? »Andrej je vedno znova želel, da gremo jest ven, na teraso. Ampak jaz ne maram jesti zunaj, če me zebe, ne maram jesti zunaj, če mi piha, zato sem vedno pripravila kosilo notri, on pa je potem nosil krožnike ven, tako da smo včasih jedli tudi zunaj, a vedno znova so bili to neki kompromisi,« razloži Saša Einsiedler.

»Nekega dne pa je prišel z idejo, da bi teraso zagradili tako, da bi to postal uporaben prostor in bi jo lahko uporabljali vse leto, ne samo nekaj mesecev. In sem se takoj navdušila nad tem.« Prej je bila nad teraso samo streha, zdaj bo dobila steklene stene.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

»Najprej sva načrtovala, da se bova obnove lotila jeseni, a ko se jaz za nekaj navdušim in odločim, je konec,« se smeje Saša. In nadaljuje: »In sva šla v akcijo že spomladi. In ko sva začela prenavljati, sva ugotovila, da bi imela še parket namesto laminata, da bi imela še novo kuhinjo, tako da ta prenova traja že več kot dva meseca, pa je še ni konec. Imamo pa srečo, da se vsi sodelujoči pri tej prenovi držijo rokov, so korektni, prijazni, vse poteka kot po maslu.«

Saša v tej hiši živi že sedemnajst let, ob nakupu je bila manjša, potem so jo z rastjo števila otrok povečevali. »Največja dodana vrednost terase bo, da jo bomo uporabljali vse leto, tu bo jedilnica, tu bo zimski vrt, ves čas bomo jedli s čudovitim razgledom na Krim in Triglav, tudi ko bo sneg. Želim si, da se mi nikoli ne bi zgodilo, da tega lepega razgleda ne bi opazila. In ko bo vroče in ko bo pihalo ali deževalo, bomo mi tukaj,« še naprej razmišlja o terasi in doda: »Če bi bila sama, se takšnega projekta ne bi lotila, ker bi bilo zame preveč, tako finančno kot energijsko.«

Obdana z vnuki

In kaj vse ji daje ta od mesta in ljudi odmaknjena hiša. »Daje mi odmik, ki ga zelo potrebujem,« takoj pove. »V mislih se že vidim, kako na tej novi terasi telovadim, meditiram, pišem knjige, sem v miru, poslušam ptičke. In še enkrat: kako sem v miru. Z leti mi je vse bolj pomembno, da lahko delujem v miru. Ko gledam svet, kako zelo veliko stvari gre narobe, mi je jasno, da so odločitve slabe tudi zato, ker niso sprejete v miru. Ko se odločamo iz strahu, dvomov, jeze, to niso dobre odločitve. Ko si v miru, pridejo najboljše odločitve. Jaz si želim odločati iz stanja miru in ljubezni. Mislim, da lažje dosežem mir, ker živim v takšnem miru. Težje je nekomu, ki živi sredi hrupa, v bloku, kjer posluša korake sose- dov. Meni pomaga stik z naravo, z zemljo, rada hodim bosa, na vrtu delam brez rokavic, da imam stik z zemljo, vse to mi pomaga do miru. Niti za sekundo mi ni bilo žal, da sem kupila to hišo, morda kdaj otroci niso bili najbolj zadovoljni, ker smo živeli tako odmaknjeno. Njihove zunajšolske dejavnosti smo kar zreducirali. A vedno so imeli mene, moj čas, lahko so se igrali v naravi. Včasih sem morala sama ‘sfrezati’ cesto, da sem lahko peljala otroke v šolo. Potem mi je plužil sosed, zdaj pa pluži Andrej,« se zasmeje Saša.

»Mlajši od dveh sinov, Martin, pravi, da nikoli ne bi šel živet v mesto. Gašper, ki je štiri leta osnovne šole preživel v Ljubljani, je bil malo nejevoljen, ko smo se preselili sem, vendar ko se je osamosvojil, je šel zelo hitro v Ljubljano. Je bolj mestni tip, rad hodi na različne prireditve, rad je v stiku z dogajanjem. Zdaj imava z Andrejem načrt in željo, da bova živela skupaj, njegovi otroci so že večji, tudi moji odraščajo in prej ali slej bova ostala sama, obdana s tisoč vnuki, ki jih bo treba čuvati. Andrej ima tri otroke, njegova hči ima že tri otroke, tako da nas bo kar veliko. Obilje. Ko bodo moji otroci odšli od doma, bom vesela, a tako in tako mi bodo potem vozili vnuke. Sem pa rada tudi sama, sem zelo samozadostna. Če vem, da se imajo otroci dobro, sem tudi jaz dobro in nimam potrebe po tem, da jih kličem vsak dan. Otroci pridejo na obisk, se družijo tudi med sabo, in to mi je super. Ko smo pripravljali hišo na prenovo, sta prišla še Manca in Gašper in so se vsi skupaj zabavali ob delu, da sem se čisto raznežila. Andreju sem rekla, da sem res srečna,« se spominja Saša. In zaključi:

»Vleče me v pisanje knjig, a ne vzamem si priložnosti, nimam še prave- ga miru, da bi se posvetila temu. Imam namreč še predavanja, coachinge, hipnoze, za pisanje pa potrebuješ čas v enem kosu. Končujem knjigo z naslovom Razšla sva se in podnaslovom Postavljam nove temelje – med pandemijo se je veliko parov razšlo, zato bo to koristen priročnik o tem, kako sestaviti sebe in ne takoj planiti v novo razmerje.«