Te dni se je Mojca Mavec potikala po Pragi. Ampak ne zato, ker bi uživala v dopustu, pač pa je spet delovno potovala, saj je imela s seboj ekipo TVS. Snema namreč nove oddaje Čez planke, v katerih nam bo predstavila štiri nove zanimive kotičke sveta.

Mojca, kako je s potovanji z leti – se vam morda danes ne ljubi več toliko potovati kot nekoč?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Cestni dirkači, naših življenj krojači: Ni vsak trk na cesti posledica nesreče

V trenutku, ko sedete za volan in se pridružite prometu, vaše življenje ni le v vaših rokah. Lahko vozite previdno, upoštevate pravila, spoštujete druge udeležence v prometu, a to ne pomeni, da ste v zverinjaku pločevine varni. Pomanjkanje empatije, občutek večvrednosti, podhranjenost moralnih vrednot, potreba po dvigovanju ega in splošna brezobzirnost v družbi se kaže tudi na cesti, kjer objestni rablji v jeklenih konjičkih jemljejo in spreminjajo življenja. Zakaj? Brez drame in filozofije: ker lahko. Ker 'ponoreli Maxi' in 'cestni vitezi' ne divjajo na etični pogon.

Se mi zdi, da je ravno obratno. Bolj ko potuješ, bolj se odpirajo nova obzorja, ki jih velja spoznati. Verjetno so potovanja najboljša šola, ki sem jo kdaj obiskovala. Naučila me je spoštovati in sprejemati drugačnost, razumeti, da na svetu nismo sami in da ni vse samo zaradi nas. Potovanja so mi dala tudi več spoštovanja do domačih stvari, do lastne kulture in jezika.

Se spomnite, koliko ste pakirali nekoč in koliko prtljage ste imeli na zadnji poti?
Tu je formula od nekdaj zelo enostavna. Na pot s čim manj prtljage, saj si na koncu vedno ti tisti, ki nosi težak kovček. Pa tudi težki problemi naj ostanejo raje doma. Če jih že doma ne znaš rešiti, bodo na poti postali le še večji. Nikoli ne kompliciram pri pakiranju. Je pa res, da vedno pazim, da je v kovčku še dovolj prostora. Nisi zares potoval, če se vrneš s prav toliko prtljage, kot si šel! (smeh)

Ali imate po vseh teh potovanjih občutek, da smo si ljudje na vseh koncih sveta podobni bolj ali manj, kot si mislimo?

Že pri sebi vidim, povsod po svetu najdeš ljudi, ki so ti podobni. Pa naj bodo črni, beli, rumeni, rdeči, povsod živi sorodna duša. In sploh, že toliko stoletij odkrivamo drug drugega, da se zagotovo to tudi pozna. V oddaji Čez planke bomo letos predstavili Flores, katoliški otok sredi največje muslimanske države sveta. Čeprav ljudje živijo veliko preprostejše življenje kot mi, velikokrat v vaseh sredi pragozda častijo iste svetnike, praznujejo podobne praznike. Zanimiv bo tudi portret Carigrada, mesta, kjer boste našli četrti z evropskim načinom življenja, kjer ljudje tudi v času ramazana pijejo pivo, in na drugi strani predele, kot je konzervativni stari del mesta z Modro mošejo, eden najbolj svetih krajev muslimanskega sveta.

Po drugi strani pa so si oddaljene države podobne bolj, kot so si bile nekoč, zaradi globalizacije, kajne?

Res je. Vse manj je krajev, ki so ohranili svojo pristnost, vse bolj oddaljeni so in vse bolj bodo ekskluzivni, če jih bomo želeli obiskati. Turizem na Grenlandiji je že nekaj let v vzponu in ljudje so pripravljeni plačati neznanske vsote, da preživijo nekaj dni v divjini. Slovenija ima še kup neokrnjenih, prelepih kotičkov – veste, kaj je to za turiste iz arabskih dežel, kjer ne poznajo gozdov in zasneženih gora? Švicarji so v svojih Alpah razvili luksuzni turizem, ki privablja obiskovalce iz Azije in z Bližnjega vzhoda …

Kaj se vam zdi največji problem današnjega časa v povezavi s tem, kar ste lahko videli na poteh?
Strah pred terorističnimi napadi. Načel je namreč tudi veselje do potovanj. Ljudi je danes vse bolj strah potovati, sploh v države, kot sta Turčija ali Egipt. Veliko ljudi me zadnje čase sprašuje, ali je sploh še varno oditi na pot. Mislim, da je najboljši recept proti strahu ta, da ne prenehamo potovati. Sicer so teroristi zmagali, napadajo naš način in veselje do življenja. Že res, da nesreča nikoli ne počiva, a če nam je usojeno, se lahko zgodi tudi pred domačim pragom. Zadnjič je voznik spet zbil pešca na prehodu pri naši TV-hiši …

Bi sami toliko potovali, tudi če ne bi snemali oddaj?

Potovanja so me oblikovala v to, kar sem. In nemirni duh staršev, dveh izjemnih ljudi, ki sta zaupala vame in me vedno spodbujala na moji poti. Je pa res, da veliko časa na leto preživim tudi doma, kjer je veliko dela in zanimivih projektov. Vse več je spet dogodkov, ki jih povezujem, z ekipo pripravljamo oddajo Dobro jutro, tako da so potovanja z leti postala vse krajša.

Kakšno je to poletje za vas – delovno ali dopustniško?
Ko se začne čas dopustov, se delo zame zares šele začne. Že res, da ni več jutranjega programa, a imamo Poletno sceno in letos štiri snemanja za serijo Čez planke. Tele vrstice tipkam sredi praške kavarne, na mobilnik, in čez dobro uro imam naslednji intervju o Korvinu in kralju Podebradu …