Stara sem bila sedem let, ko se je zgodilo. Bil je hladen zimski dan in po kosilu sem odšla pred blok, da bi se igrala z drugimi otroki. Na žalost ni bilo nikogar zunaj, kot zakleto. Pa sem nekaj časa sama skakala po snegu in pri tem nenehno opazovala nekega moškega, ki je stal kakšnih petdeset metrov stran od mene. Zdel se mi je gromozanski in zelo star. Mogoče bi ga danes videla z drugačnimi očmi. Poslušal je walkman. Kar naenkrat pa pristopi k meni in me vprašal, če bi šla z njim v klet našega bloka, da bi mi rad nekaj zanimivega pokazal. Seveda, zakaj pa ne, saj sem bila radovedna ... Še danes se zaradi tega tolčem po glavi!

 Ja, v tisti kleti se je nekako končalo moje življenje. Šel je do konca, ni bilo samo otipavanje. Te besede še nisem sposobna izgovoriti, oprostite. Ko je končal, je rekel samo, da ne smem nikomur povedati, ker mi itak ne bi nihče verjel ter da bi me imeli za "umazanko", ker sem to dovolila. Saj niti nisem vedela, kaj mi je naredil, bilo je preprosto samo hudičevo boleče in nagnusno.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Adriana po slovesu podala jasno sporočilo gledalcem

Življenje na tehtnici je zapustila Adriana, ki je v minulih tednih v zunanjem svetu prejemala obilje negativnih komentarjev. Na slednje se je sinoči odzvala in pojasnila svoje stališče.

 Ko sem prišla domov, dve nadstropji više, sta bili na obisku moja teta in sestrična. Se pravi, da sta šli mimo, ko se je to zgodilo. Če bi dala od sebe vsaj en pisk, bi me mogoče slišali. Ampak jaz sem bila od strahu in šoka kot mrlič – ničesar nisem storila. Zakaj? Morda se vse to ne bi zgodilo. Upirati se nekako nisem mogla. Z eno roko me je držal za obe roke, z drugo pa mi je zamašil usta. Danes si zelo želim, da bi se upirala, ampak se nisem mogla. Ni šlo, ker v tistem trenutku nisem bila jaz, ampak samo lutka, nad katero se nekdo izživlja. Zdelo se mi je, kot da bi stala zraven in dogodek opazovala.

 Vse skupaj sem potlačila globoko v podzavest. Spominjati in zavedati se, kaj se je sploh zgodilo, sem se začela pri štirinajstih letih, ko sem prišla v puberteto. Od takrat je moje življenje samo še ena velika luknja brez dna in svetle točke. Samo še tema. Vse skupaj me je pripeljalo do tega, da ne znam nadzorovati čustev, da sama sebe kaznujem s samopoškodovanjem – režem se.

 Danes imam enaindvajset let in še nikoli nisem z nikomer govorila o tem. Vsaj ne osebno. Enkrat sem pisala na forum, ki se nanaša na to temo. Dobila sem zelo pozitiven odgovor svetovalke, poln razumevanja in uporabnih nasvetov, ki jih ne znam vplesti v svoje življenje. Ne vem, mogoče jih nočem, ker me je preveč strah. Ker ta strah preveč nadzoruje moje življenje.

 Ljudem ne pustim, da bi mi prišli preveč blizu, kajti če pride do tega, me zgrabi panika in začnem človeka nekako odbijati. Nekako se tega zavedam, ne vem pa, kako naj to spremenim. Fanta še nisem imela in si ga, vsaj trenutno, niti ne želim imeti. Vse, kar je povezano s fanti, predvsem spolnost, se mi samo gnusi.

 Človeka, ki mi je uničil življenje, nisem nikoli več videla. Bila je enkratna zadeva, pa vseeno je tako prisotna v mojem življenju. Spremlja me na vsakem koraku, vsaka še tako banalna in vsakodnevna stvar me spominja na to, kar se mi je zgodilo. Na žalost ta dogodek kraljuje nad mojim življenjem.

 Zoey