Na vsem svetu sem povsem sam/-a!

Človek je družabno bitje. Znano je, da so se ljudje že od pradavnine združevali v plemena, skupine ali vsaj pare, saj povsem sami težko preživimo. Tako je bolj ali manj tudi danes. Pravzaprav nam lahko nič ne manjka (v smislu hrane, pijače in zavetja), pa vendar lahko sami počasi kar odmiramo od osamljenosti. Na drugi strani beremo poročila o puščavnikih, ki so v osami preživeli tudi več desetletij, v popolni tišini in povsem sami. Umrli niso, daleč od soljudi so iskali duhovno razodetje in ga mogoče našli. Nekateri pravijo, da so bili ves čas v najboljši družbi – sami s seboj.

Kdo je na drugi strani te zgodbe? Mogoče slovenski raper Trkaj, ki je zapolnil kvoto 5000 prijateljev na Facebooku, ali mogoče pop kraljica Madonna, ko na koncertu njej in samo njej vzklika recimo 30.000 oboževalcev. Obadva sta povsem med ljudmi in za ljudi, po vsej verjetnosti tudi kdaj osamljena in sama.

Američani radi skujejo kak nov izraz za pojav v družbi. Že pred leti so tako začeli uporabljati  besedo cocooning, za katero nimamo ustreznega slovenskega prevoda. Pomensko gre za zelo človeško lastnost, ki smo jo tudi podedovali iz pradavnine. Ko se začnejo dnevi krajšati, ko prihaja zima, se ljudje radi zavlečemo v svoje 'kokone' – od tod tudi angleški izraz – in počakamo, da mrzli meseci minejo. Če te torej sredi jeseni prime, da bi bil/-a več doma v toplem zavetju svoje sobe s skodelico kakava in dobro knjigo, nedvomno pleteš svoj kokon. Spomladi se bo verjetno zgodba obrnila. Zato si bomo za začetek postavili vprašanje, ali se v zimskih mesecih obnašam drugače kot poleti? Mogoče imajo pa Američani prav …

Konec leta običajno mladi in starejši naredimo kratko obnovo zadnjega 'leta življenja', vstop v novo leto pa, večinoma vendar ne vsi, želimo proslaviti bučno in veselo. V dobri družbi. Če jo seveda imamo. Prosti predpraznični dnevi, ko nimamo običajnih obveznosti in naj bi počeli najbolj prijetne stvari, lahko še dodatno poslabšajo naše počutje, če se počutimo povsem same na tem svetu. Kaj lahko glede tega naredimo? O tem v nekaj naslednjih odstavkih.

 Ekstro ali intro?

V prvi skupini so tisti, ki so družabni in vedno pripravljeni navezovati nove stike z drugimi ljudmi. Kadarkoli pridejo v novo družbo, takoj spoznajo kopico novih znancev. Psihologi pravimo, da so ekstrovertirani.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Tejino slovo: Jaz grem dalje!

Tokrat o izločitvi niso odločali tekmovalci, pač pa tehtnica. Shujševalni šov je zapustila Teja, ki je v tem tednu izgubila manj kot pol kilograma.

Na nasprotnem polu so drugi, ki so bolj obrnjeni v svoje notranje doživaljanje in že po naravi manj družabni, zanje obstaja izraz, da so introvertirani.

Tako kot je običajno v življenju, nobena skrajnost ni dobra, in na srečo tudi ne zelo pogosta, tako da se ljudje s to svojo naravnanostjo nahajamo nekje vmes med tema dvema skrajnostima. Res je tudi, da nismo 24 ur na dan in 365 dni na leto povsem enako naravnani. Naša 'družabnost' je odvisna od različnih situacij, počutja, utrujenosti in vsaj trenutnega dogajanja v našem življenju. Ključ do razumevanja, ali se nagibamo bolj na 'ekstro' ali 'intro' stran, je v poznavanju samega sebe. Tvoje izkušnje iz preteklosti, vedenje v družbi, sramežljivost in mnenje o sebi je dobro vsake toliko malo vzeti na pregled in se do tega dela sebe obnašati kot do druge osebe. Zato da pridemo do ugotovitve: aha, takšen sem torej! To precej redno počnemo v zvezi z drugimi v naši okolici, ko si na podlagi vedenja in poznavanja znanca oblikujemo mnenje o njem – tudi o tem, kako dobro se znajde v družbi. „Tim je za vsak žur. Kamorkoli pride, govori vice in je zabaven sto na uro. Z njim ni nikoli dolgčas ...“ Vse kaže, da je Tim bolj na 'ekstro' strani. „Manca se vedno drži bolj sama zase in bolj malo govori. Človek težko iz nje izvleče kako besedo ...“ Manco bomo poskusno dali v skupino tistih 'intro'. Nekaj podobnega lahko narediš sam/-a s seboj.

S tema kategorijama ne dajemo nobenih sodb, kaj je bolje in kaj slabše. Pravzaprav gre samo za dve med seboj različni skupini in nič več. Poznavanje naše skupine nam lahko le nakazuje in napoveduje, kako se bomo po vsej verjetnosti vedli ob naslednji družabni priložnosti. In da ne boste mislili, da so introvertirani ljudje ljudomrzneži in zavrte osebnosti. V resnici mogoče malo težje začnejo pogovor in ne uživajo v prešernih družabnostih, kjer so v središču pozornosti. So pa lahko odlični prijatelji, le malo bolj mirne okoliščine so jim ljubše. Za začetek se lahko s svojo kar precej prirojeno stopnjo družabnosti počasi sprijaznemo. Na hitro in na vrat na nos se ne bomo spremenili. Pa tudi vprašanje je, ali spremembo sploh potrebujemo. Aha, takšni smo pač!

 Kako sem lahko osamljen, če pa imam 300 stikov na msn-ju!?

Tale naslov je malo drugačno oblikovano vprašanje, ali so intro osamljeni, ekstro pa ne? Trditev, da če sem ves čas v družbi, to še ne pomeni, da nisem osamljen, sem napisal že na začetku, pri Madonni in Trkaju. Pravijo, da če imaš v življenju toliko dobrih prijateljev, kot je prstov na eni roki, lahko zase rečeš, da si nekaj dosegel. Kaj pa naj naredim s 300 'prijatelji'? Z nekaj iskrenosti bomo pri sebi odkrili, da vsi ljudje, ki smo jih poklikali kot svoje prijatelje, seveda to niso. Mogoče so znanci ali še to ne, od znancev znanci. Hvaljenje s številom nabranih e-naslovov še ne pomeni, da ima posameznik res veliko kvalitetnih stikov z vrstniki. Mogoče je celo zelo osamljen, saj so vsi stiki povsem plehki in brez prave vrednosti. Tako da je odgovor na vprašanje iz naslova: da, si lahko!

 Internet je izjemno privlačna zadeva. Odkriva na milijone in milijone povezav in možnosti. Med drugim tudi omogoča neposredne stike z ljudmi z vsega sveta prek različnih 'chat' oblik. Ker to ni tema tega članka, bomo danes na hitro opravili s tem. V tvoj razmislek. Ugotovili smo že, da veliko stikov še ne pomeni, da imaš veliko prijateljev. In seveda pri navezovanju stikov imej vedno v mislih, da se lahko na internetu vsakdo skrije za lažno identiteto, svojim vzdevkom, prikrije starost, spol in tudi svoje prave namene. Moj prijatelj Pižama je še en raper, ki se je zadnjič pojavil s še eno izmed svojih originalnih majic z napisom: „Ja, jaz sem tista najstnica, ki si jo spoznal na internetu.“

 Naslednjih nekaj vrstic je bolj namenjenih tistim, ki z zavistjo opazujete 'družabne frike', razredne face in velike zabavljače. V malih ali velikih skupinah se znajdejo kot ribe v vodi. Videti je, da jih imajo vsi radi in vedno so pravi motor družbe. Pa je res tako? Ne boste verjeli, da se za masko razrednega klovna pogosto skriva zelo osamljen človek, ki svojo vlogo pred drugimi igra, da prekrije svoje prave občutke. In v resnici ni tako zelo daleč od 'tihih vod'.

 Samota proti osamljenosti

Ti dve besedi zgoraj imata zelo različen pomen. Samoto običajno dojemamo kot prostovoljno odločitev, da se trenutno ali tudi daljše obdobje ne bomo družili z velikim številom drugih ljudi in bomo večinoma 'sami', kar ne pomeni, da bomo tudi osamljeni. Mogoče nam začasno družba ne ustreza, moramo kaj premisliti ali si odpočiti od množice stikov v preteklosti. Takšno vedenje je povsem normalno. Nekateri ljudje si takšen način celo izberejo kot svoj prevladujoč slog vedenja do soljudi. In se ob tem počutijo povsem dobro.

 Prav v počutju je tudi razlika med samoto in osamljenostjo. Osamljen človek se ne počuti dobro, želi si več stikov s soljudmi, vendar zaradi različnih razlogov do tega ne pride.  Včasih nas družba vrstnikov zavrača, ker smo od nje drugačni, ostajamo nerazumljeni ali celo v naši bližini ni nikogar, ki bi nam bil lahko tako blizu, da bi ga šteli za prijatelja. Če si družbe močno želimo, bomo prav gotovo začutili neprijeten pritisk osamljenosti.

 In če se bom vedno bolj zapiral/-a vase?

Ko se naš začarani krog razmišljanja o osamljenosti, lastni nevrednosti ter hkrati resnično vedno bolj pogosto zapiranje vase in izogibanje družbi začne hitro vrteti in drvimo v brezno obupa, se lahko pojavijo resne težave. To seveda ne velja za tiste, ki se imajo lahko tedne in tedne povsem dobro sami, temveč za tiste, ki jih takšne razmere navdajajo s paniko. Pod rubriko 'resne težave' bom omenil različno močne oblike depresivnih stanj. Depresija ima več obrazov. Od začetnih, blažjih oblik, ko smo nekaj tednov nenehno zamorjeni in brezvoljni, do težjih in bolj globokih stanj depresivnosti, ko nam mora zdravnik predpisati zdravila in nas napotiti na terapijo. Na takšna dolgo trajajoča stanja 'depre' moramo biti sami pri sebi in tudi drugih, pozorni. Namreč po nekaj tednih ali mesecih se lahko razvije težje duševno stanje, iz katerega se bomo tudi izkopavali dalj časa. Neki pregovor, ki ni daleč od resnice, pravi, da toliko časa kot hodimo v brezno, bomo tudi lezli iz njega. Dvigala za dvig iz nižine naše duševnosti žal ni. 

 Še eno veliko razliko med prijetno samoto in škodljivo zapiranje vase vam moram opisati. Gre za to, ali smo v svoji samoti aktivni in nekaj počnemo ali smo povsem neaktivni. Obupano poležavanje združeno z negativnimi mislimi je ena izmed hitrih poti v omenjeno brezno obupa. Tega se je dobro zavedati, in ne samo to. Takrat lahko naredimo nekaj zase. Prisilimo se, da spremenimo početje. Vsaka sprememba bo dobrodošla. Že samo prhanje in recimo priprava sendviča nas malo premakne, odhod na hiter sprehod okoli bloka ali do konca ulice je boljša možnost. Na splošno moramo v svoje dobro prekiniti brezplodno kroženje misli. In to najlaže naredimo, tako da prisilimo tudi svoje telo v premik. Vem, da včasih ni lahko. Je pa zelo koristno.

 In kaj torej narediti glede osamljenosti …

Mogoče si se sedaj, pri koncu članka, že začel/-a spraševati, kakšen človek glede svoje družabnosti si. Na podlagi te ugotovitve boš mogoče tudi laže razumel/-a svoje vedenje. Najprej torej začneva pri oceni bolj ekstro ali bolj intro, ki nama bo služila kot izhodišče. Tako kot sebe ne moreš spremeniti na silo, tudi družbe ne moreš dobiti na silo. Na splošno ne bo šlo dobro z izsiljevanjem ali trmo. Pogosto je potrebno počakati na primeren trenutek, pravega človeka in imeti tudi nekaj sproščenosti.

 Si kdaj pomislil/-a, da bi kaj res zabavnega počel/-a kar sam/-a? Nekaterim samostojniodhod v kino predstavlja živo predstavo groze in sramu, saj so prepričani, da bodo vsi buljili vanje kot sedmo čudo sveta. Iz lastne izkušnje se lahko spomniš, da ko vstopaš mimo biljeterke z vstopnico za kino, niti pod razno nimaš ne časa ne volje, da bi se ubadal še s tem, kdo je prišel sam in kdo v veliki družbi.

Isto velja za sprehode. Nihče, razen mogoče tebe same ali samega v začetku ne bo mislil, da gre po sprehajališču čudak ali čudakinja. Predstavljajmo si! Na sporedu lokalnega kina je film, ki ga želiš na vsak način videti na velikem platnu, nikjer pa ni nikogar, ki bi ga ta film zanimal. Imaš dve možnosti. Ostaneš doma in ostaneš brez predstave. Ali stisneš zobe in greš sam/-a v kino. In lahko se zgodi celo, da koga spoznaš. Veliko je odvisno od tvoje naravnanosti, če greš ven sam ali sama, da bi se imel dobro, in se ti to vidi tudi na obrazu, si veliko bolj odprt tudi za kakšno presenečenje.

Vsekakor ni nujno, da greš na vsak način ven. Preživljanje zabavnega prostega časa ni vedno odvisno od drugih. V dolgih zimskim dnevih je lahko odlična družba tudi poslušanje glasbe samo zase, branje revije (kot je Smrklja), napeta knjiga, samostojni sprehod s psom ...

O prijetnih stvareh,  ki jih rad/-a počneš samostojno v svojem prostem času, moraš največ vedeti ti! Med prazniki lahko cele dneve posvetiš nečemu, kar ti ni prišlo na misel vse leto. Končno sodbo o tem, ali si osamljen ali ne, ne bodo dajali drugi, ampak ti sam/-a in to s svojim odnosom do sebe. Lepo je biti med ljudmi in lepo je biti tudi sam.

 Začel sem s tem, da je človek družabno bitje. Je pa tudi razmišljujoče bitje, ki za svoje možgansko početje ne more ves čas imeti okoli sebe hrupa in čebljanja drugih.Kadar moramo o čem dobro razmisliti brez vpliva drugih, se samodejno povlečemo v samoto, na vrata sobe damo napis 'ne moti!' in v tišini razmislimo o tem, ali bomo še hodili s punco iz sosednjega razreda, si spomladi kupili novo kolo ali začeli trenirati balet. Na hitro in sproti sprejete odločitve niso vedno najboljše. In če boš del svoje prisilne ali prostovoljne samote porabili tudi za pozitivno razmišljanje, bo čas porabljen koristno.  Pa vsem, samim in v družbi, lepe praznike.

 Matic Munc, psiholog