Zakaj, kako, do kdaj, kje, kaj … Zabava naj bi bila zabavna, predstavljala naj bi nekaj pozitivnega in veselega … Po tragičnih decembrskih dogodkih pa je zabava mladih za nekaj časa postala sinonim za tragedijo. Kako so dogodke doživeli mladi in kako se zabavajo danes?

Živimo v dobi resničnostnih šovov, ko je marsikdo pripravljen narediti marsikaj, le da bi bil viden. Meje sprejemljivega padajo. Tabujev, vsaj v dejanjih, je vedno manj. Vedno manj je zavedanja vseh razsežnosti naših dejanj. Vedno manj nas zanima. Zaradi poplave dražljajev iz okolice, ki smo jim izpostavljeni z vseh strani, je naša občutljivost za posamezne dogodke vse manjša. Vse se zdi neobvladljivo, in zato stvari raje potiskamo proč, vse dokler nam ne eksplodirajo v obraz. Poleg tega veljajo mladi za tiste, ki so najbolj dojemljivi za različne oglaševalske akcije in marketinške trike. Konec koncev tudi ''Vstop do 22. ure za dekleta prost'' ni ničesar drugega kot reklama na prvo žogo. Ki deluje.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Manj znani znaki, ki razkrivajo motnje hranjenja

Ko govorimo o motnjah hranjenja, večina od nas najprej pomisli na obliko telesa, a strokovnjaki opozarjajo, da obstajajo še drugi subtilni znaki, ki kažejo, da ima nekdo nezdrav odnos do hrane.

S tem se strinja tudi Klemen, 18 let, z gimnazije Ljubljana – Šiška, ki pravi, da ne le mladi, temveč ljudje na splošno neselekcionirano požiramo vse reklame. ''Velik element pri vseh težavah, s katerimi se danes srečujemo tako mladi kot družba, igrajo starši. Dajo denar in mislijo, da to odtehta njihov prosti čas in ljubezen. Zato se mladi težko razvijejo v lastne individuume, ker jih resnično vzgaja šele družba, ki pa je v velikem delu sestavljena iz njim enakih. Tako gre naprej le še za čredni nagon.'' V veliki meri vidi prav to ''poživalčenost'' za razlog za dogodke v Lipi. ''Šlo je za tragedijo, ki je čakala, da se zgodi. Moj razrednik je temu rekel drhal – mladi ljudje, ki niso vzgojeni v to, da bi bili ljudje –, konec koncev moraš čutiti, če stopiš na nekaj, kar je deset centimetrov nad tlemi in mehko – človeško telo.''

Dogodki v Lipi bi morali odmevati. In nečesa bi se morali zavedati: krivi smo vsi. Pa vendar se zdi, da mladi dogodke doživljajo drugače. Vrhničanka Živa, 15 let, z Aškerčeve gimnazije, pravi, da so se o dogodkih v Lipi sicer veliko pogovarjali. ''Vendar (kakor so tudi mediji ponujali različne zgodbe) se tudi mi mladi nismo mogli zediniti o tem, kaj se je zgodilo oziroma kaj je šlo narobe in ali bi lahko pomagali, postopali drugače. Vedno smo se na koncu skoraj skregali, ker mnogi niso verjeli v to, da se v tisti množici ni dalo ničesar narediti. Prijatelji so mi razlagali, da česa takega še niso doživeli, da se tako notri kot zunaj Lipe zaradi gneče praktično ni dalo dihati, da si gledal le, ali se boš sam lahko česa oprijel in se zadržal na nogah ter prišel varno ven. V takih trenutkih … Posledice pa mislim, da bo ta dogodek pustil predvsem na naših starših, ker jih bo še toliko bolj strah za nas. Mladi, mislim, da to preprosto vidimo kot nekaj, kar se je zgodilo, glede česar se danes ne da več pomagati, seveda nam je grozno hudo in verjetno bomo sami v bodoče bolj previdni, vendar pa je to tudi to…''

Tudi Janja, 15 let, z Aškerčeve gimnazije meni, da so se o dogodkih v Lipi precej pogovarjali: ''Kar se je zgodilo, je res bilo 'ful bad'. S prijatelji smo takoj rekli, da v Lipo zagotovo ne gremo več, da bomo raje hodili v bare ali pa se dobili pri komu doma. V šoli so ta dogodek izpostavili predvsem kot grozljiv primer, kaj se lahko zgodi vsakemu od nas in kako je od nas odvisno, za kakšno vrsto zabave se bomo odločili.'' Kot razloge za tragedijo niza dejstva, da je bil vstop prost do določene ure, da je bila gneča. ''Denar mi osebno sicer sploh ni pomemben, raje vidim, da je vstopnina in da je potem vse v redu in varno.''

Klemen pravi, da sam misli, da bo moralo postati še precej huje, preden se bo kaj zares spremenilo. ''Vsi ljudje, ki so bili tam, so bili rinjeni in so rinili. Ni pomembno, ali bi bila zadnja vrsta prva, srednja zadnja, še vseeno bi prišlo do takih dogodkov.''  Sam pravi, da diskotek ne mara preveč. ''Še najbolje se počutim v Emonski kleti, kjer igrajo včasih tudi nekomercialno glasbo, hkrati so tam stoli in mize, tako da lahko večer, če se ti ne pleše, preživiš tudi sede v pogovoru s prijatelji.'' Ker trenira rokomet, je časa za zabavo manj, ob petkih zvečer so treningi. ''Izbirčen sem, kam grem, rad imam zabave, ki si jih sami organiziramo pri kom doma in nato tam na primer tudi prespimo. Ne maram mrtvo pijanih ljudi, ne maram pobruhanih avtobusov, ki peljejo do Fun Factoryja, ni mi všeč, da tam trinajstletnice dobivajo alkoholne koktejle.''

Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z mladimi, opozarjajo, da je tudi prosti čas mladih vedno bolj izpostavljen krvavim čeljustim trga, ki ga zanima le dobiček. Zato so cene pijač v diskotekah vrtoglave. Zato se ga nekateri mladi ''ulijejo'', še preden stopijo na plesišče. Janja pravi, da tega sicer ne pozna, niti tega ne počnejo njeni prijatelji. Razlaga, da se hodi ven zabavat. V klube ali diskoteke gre predvsem, ko ji to dovolijo starši, kar je ponavadi dvakrat mesečno. Seveda bi ji bilo bolj všeč, če bi ji dovolili, da bi šla pogosteje. Približno isto velja za Živo. Pravi, da se njej cene pijač v diskotekah niti ne zdijo tako grozno visoke in da, če ga že pijejo, ga pijejo notri, ne pa zunaj že pred diskoteko. Janja razlaga, zakaj hodijo žurat: ''Gre predvsem za ples, glasbo, zabavo, za odklop. Včasih je zraven tudi pijača, ko ga res želimo fajn žurat, ampak to niti ni nujno.'' Živini razlogi so podobni: ''Da se znorim, naplešem, sprostim. Mislim, da je alkohol konec koncev prisoten pri vseh v določeni meji, vendar nikoli ne pretiravamo, ker ne na zadnje vemo, da pridejo na koncu večera po nas starši.'' Živa v glavnem hodi v Fun Factory, ker je tam dobra glasba in tudi mladi so večinoma njene starosti. Obe dekleti sta bili enkrat v Lipi. Janja pravi, da se ji je zdelo preveč polno – preveč ljudi na premajhnem prostoru. Zato tudi niso šli več tja. Živa, ki je tudi bežno poznala dekleti, ki sta umrli v dogodkih pred diskoteko Lipa, je bila v Lipi približno štirinajst dni pred tragičnim dogodkom z bratom. Pravi, da takrat gneče ni bilo. ''Določena gneča je sicer vedno, da se moraš preriniti do stranišča, ampak nikoli ni bilo še nikjer tako, da se ne bi mogel premikati. Ljudje seveda so. Polno je, vendar se lahko premikaš, plešeš.'' V Fun Factoryju pravi, je več varnostnikov, da večkrat hodijo tudi naokoli. Nikoli ji ni neprijetno.

Kot glavni razlog, da se je potrebno sprostiti, obe dekleti navajata šolo. Janja pravi, da ji ples in glasba, zabava, ponudijo predvsem odklop od vseh skrbi, od šole. ''Pomiri me. In naslednji dan se nato veliko laže osredotočim na učenje, misli mi ne begajo.'' Enako razlaga Živa: ''Po tednu dni šole, po učenju doma, potrebuješ odklop, da se sprostiš. Grem tudi na pijačo s prijateljicami, ampak vsaj dvakrat na mesec pa zelo ugaja iti plesat in ga žurat.'' Podobne razloge navaja tudi Klemen: ''Predvsem šola. Kdor je 'Šiškanc', tudi ve, kaj to pomeni, da je šola naporna. Včasih se ti na šoli zgodijo take stvari, da ne moreš verjeti … hkrati pa si popolnoma nemočen. Včasih se mi zdi, da bi se tudi sam šel napit, če ne bi bil vzgojen, kot sem. Potem so tu še druge stvari in pritiski, ki jih nekateri doživljajo zaradi neuspehov ali previsokih pričakovanj okolice ali staršev na drugih področjih. Ali pa hodijo ven, ker ne vedo, kaj bi počeli sami s seboj.'' Klemen priznava, da je velika sprostitev zanj tudi rokomet. ''Zaradi tega ne potrebujem svojega varnostnega ventila čez vikend, ker se že na treningih zdivjam, hkrati pa tudi zabavam, ker imam rad ta šport. Rad tudi spim, pa na koncerte grem rad. To je zame zabava.'' Janja govori o drugih načinih sprostitve v drugačnih okvirjih: ''Televizija, komedije in humoristične nanizanke, za resničnostne šove niti nimam časa, pa potem seveda poslušanje glasbe.'' Janja pravi, da nima občutka, da kaj v svojem ''najstniškem življenju'' zelo pogreša. Klemen se tu ne strinja. Govori o možnostih, da bi bilo več izmenjav z mladimi iz tujine. ''Resnično mi manjka tudi klub, ki bi bil odprt za vse mlade. Recimo Klub mladih mestne občine Ljubljana, kjer bi se mladi lahko dobivali, zbirali. Druženje, ki bi bilo namenjeno sekundarni socializaciji mladih – tako bolj strokovno povedano,'' se zasmeji. ''Tak klub bi moral široki skupini mladih ponujati možnost za druženje, debate, tematske večere, izlete, šport … Ker bi bila pomembna vsebina, tudi ne bi moglo priti do takih zlorab z reklamami.''

Povprašam o šolskih plesih. Klemen pravi, da jih imajo. ''Samo so tudi bolj žalost. Saj nekaj jih res pride plesat, ampak večini je bistveno samo to, da se ga napijejo. Ni pravega vzdušja, niti pravega prostora za kaj takega na šoli.'' Janja in Živa šolskih plesov na svoji šoli nimata. Janja: ''Vsekakor bi šla na šolski ples, če bi ga kdo organiziral.'' Živa razlaga, da bi bilo zanjo bistveno, kdo bi šel na šolske plese, kje bi jih organizirali in katero glasbo bi vrteli. To ji je najpomembneje tudi, ko izbira, kam ga gre žurat.

There's no earthly way of knowing
What was in your heart
When it stopped going
The whole world shook
A storm was blowing through you
Waiting for God to stop this
And up to your neck in darkness
Everyone around you was corrupted
Saying somethin'
There's no dignity in death
To sell the world your last breath
They're still fighting over
Everything you left over
I saw you standing at the gates
When Marlon Brando passed away
You had that look upon your face
Advertising space
And
No one learned from your mistakes
We let our profits go to waste
All that's left in any case
Is Advertising space
Through your eyes
The world was burning
Please be gentle
I'm still learning
You seemed to say
As you kept turning up
They poisoned you with compromise
At what point did you realise
Everybody loves your lies
But you
(del besedila pesmi Advertising Space, Robbie Williams, album Intensive Care)