Teorija vsega

Jutri bomo v kinematografih širom Slovenije lahko vstopili v zasebni svet legendarnega fizika Stephena Hawkinga. Biografska drama, ki je nastala po knjižni avtobiografiji njegove prve žene Jane Hawking, je v srce segajoča zgodba o moči človeškega duha in ljubezni, s katero sta bivša zakonca krmarila skozi najtežja leta življenja z zahrbtno boleznijo gibalnih nevronov, imenovano ALS. O izjemnih predstavah glavnih igralcev ne gre izgubljati besed, saj o predanosti Eddieja in Felicity glasno pričajo filmski ustvarjalci, kritiki polni hvale, številne osvojene nagrade ter nenazadnje tudi njuni oskarjevski nominaciji.

»Naj se zdi še tako hudo, kjer je življenje, je upanje.« – Stephen Hawking

Kljub svetovni prepoznavnosti Stephena Hawkinga, katerega ime se marsikdaj izgovarja v isti sapi z Albertom Einsteinom, večina ljudi nikoli ne pomisli na njegovo zasebno življenje. Ne pomislijo, da je nekoč hodil in govoril, pravzaprav ne vedo niti, da ima otroke. Ustvarjalci biografske drame TEORIJA VSEGA pa so pogledali globlje v življenje legendarnega astrofizika in videli veliko več kot le podobo genija … Videli so očeta in moža; predvsem pa človeka, ki ga žene večni optimizem.

Prav tako je bilo do sedaj malo znano, da Stephen vse svoje veličine nikoli ne bi dosegel brez neomajne podpore svoje prve žene Jane Hawking. Sicer avtorice avtobiografije, po kateri je film tudi nastal. Jane je namreč svoje življenje brezpogojno posvetila Stephenu, njunemu zakonu in družini.

Nenavadna zgodba o Stephenu in Jane je ena najbolj presunljivih ljubezenskih zgodb našega časa.

O ZGODBI:

Ne spreglejte

Recept: Duhci na čokoladnih mafinih

Za noč čarovnic lahko pripravite klasične čokoladne mafine, ki jih popestrite z duhci iz jajčnih beljakov.

Čas je briljantnemu astrofiziku Stephenu Hawkingu že od nekdaj služil kot predmet fascinacije – kdaj je vesolje nastalo, kdaj bo napočil njegov konec in kaj vse se bo odvilo v vmesnem času.

Na osebni ravni pa je koncept časa najbolj občutil že pri rosnih 21. letih, med opravljanjem doktorata na univerzi Cambridge, ko je imel pred seboj še celo življenje, polno obljub in možnosti. Brezskrbnega in srečno zaljubljenega Stephena je namreč kot strela z jasnega udarila diagnoza bolezni gibalnih nevronov, znane kot ALS, ki mu je preteče napovedala le še dve leti življenja.

Kljub temu pa je Stephen še vedno hrepenel po življenju, četudi je vedel, da bo bolezen drastično omejila njegovo gibanje in zmožnost govora. Hrepenel je po ljubezni z žensko, ki je postala njegova žena. Hrepenel je po vsem tem in še več.

Namesto vdaje v usodo ali bežanja pred posledicami, sta se Jane in Stephen soočila z realnostjo in se skupaj podala v boj z na videz nepremagljivimi ovirami.

O NASTANKU FILMA:

Scenarista in producenta Anthonyja McCartena je profesor Hawking že dolgo navduševal. »On je svetu približal fiziko, prav vsako njegovo delo je prežeto z globokim pomenom,« pravi McCarten in nadaljuje: »Občudovanje je še večje zaradi njegovega fizičnega stanja. Komunicira lahko s hitrostjo ene besede na minuto, kar takšnemu umu nedvomno predstavlja posebno agonijo. Tukaj, v enem človeku, se združujeta neverjetna umska sposobnost in neverjetna telesna nezmožnost.«

McCartena je posebej ganilo prebiranje avtobiografije Jane Hawking, saj je v njej odkril čudovito ljubezensko zgodbo med dvema izjemno intenzivnima človekoma, ki ju je življenje soočilo z ekstremnimi izzivi. Sprva Stephenovo fizično nazadovanje, kasneje pa še prihod slave. »Ko so se napovedi o pričakovani življenjski dobi izkazale za pretirane in sta se dve leti spremenili v 10 in kasneje 20 let, je situacija od njiju terjala, da na neobičajen in pogumen način preobrazita svoj odnos – v želji, da bi njuna ljubezen preživela. Njuna ljubezenska zgodba je brez primere.«

Brez kakršnegakoli zagotovila je McCarten samoiniciativno začel predelovati avtobiografijo Jane Hawking v filmski scenarij. Spominja se, kako se je preprosto pojavil na njenem pragu in ji želel predstaviti projekt: »Večno bom hvaležen Jane, da je odprla vrata in me sprejela v svoj dom. Tisti dan sicer ni podala nobene obljube, se je pa najin dialog nadaljeval skozi čas.« Ti dogovori so trajali vrsto let, preden sta Stephen in Jane odobrila snemanje filma. Vseskozi sta pri njegovem nastajanju aktivno sodelovala, da bi se slednji kar najbolj približal resnici. Jane je denimo filmski ekipi posodila celo svoja oblačila, med drugim poročno obleko, Stephen pa jim je po ogledu filma posodil svoj prepoznavni računalniški glas. Poleg dejstva, da je film označil kot pretežno resničen, je bila ta gesta največja pohvala in priznanje filmski ekipi.

PREOBRAZBA V STEPHENA

»Igranje Stephena Hawkinga je za slehernega igralca zastrašujoče, saj gre za svetovno znano osebo, pravzaprav ikono,« priznava Anthony McCarten. »Moj scenarij je terjal igralca, ki bi lahko občinstvu prikazal Stephena skozi obdobje 25 let. Ki bi ga upodobil tako v času polne gibljivosti in funkcionalnost kot tudi v času, ko uporablja le še nekaj mišic – večinoma obraznih – ter govori le s pomočjo računalnika.«

Režiser James Marsh dodaja: »Izbranega igralca so čakale obsežne in intenzivne priprave. Pomembno je bilo, da bo zmogel biti prepričljiv v prikazu Stephenovih mladih let, ko so ga poznali redki in ko je bil le sramežljiv univerzitetni študent.« Marsh je bil v trenutku navdušen, ko se je med potencialnimi kandidati pojavilo Eddiejevo ime: »Vedel sem, da je Eddie odlična izbira. Nivo njegove predanosti tej vlogi je bil preprosto neverjeten. Tako fizično kot tudi psihično se je povsem preobrazil.«

»Ko sem prebral scenarij, sem bil presenečen, kaj vse je ta moški preživel in naredil od leta 1963 naprej. To je bila ena najbolj navdihujočih zgodb, kar sem jih kadarkoli prebral. Stephen Hawking je ikona upanja,« pravi mladi britanski igralec in nadaljuje: »Vendar pa film govori tudi o človeku, ki se skriva za to ikono. Ko ga spoznamo pri 21. letih, je atletski in kar prekipeva od življenja. Skozi življenje ga spremlja posebna iskrica v očeh, ki kljub vsemu ni nikoli ugasnila. Toliko različnih obrazov ima – je humoren, briljanten, trmast … Dobil sem občutek, da ima osebnost rokovskega zvezdnika.«

Redmayne je svoj lik preučil do zadnje pikice, spominja se, da je detajle iskal tudi v avtobiografiji: »Jane v svoji knjigi opisuje, da je imel Stephen izjemno izrazne obrvi. Zgolj na tem sem nekaj mesecev vadil pred ogledalom. Ko sem spoznal Stephena, sem opazil, kako je beseda »da« neke vrste nasmešek in kako je beseda »ne« skoraj grimasa. Čeprav te mikroizraze komaj vidimo, sem se naučil izolirati določene obrazne mišice in jih poustvariti.«

Uspeh je po Eddiejevih besedah pripisati celotni ekipi, ki ga je spodbujala in mu dajala svobodo, da je tesno sodeloval z različnimi oddelki. Pomagala sta mu denimo govorna pedagoginja Julia Wilson-Dickson in plesni učitelj Alex Reynolds, s katerim sta vadila gibe, ki so ponazarjali različne stadije bolezni. Obenem je Eddie v bolnišnici in na domu obiskal številne paciente, ki trpijo za ALS: »Tudi zaradi njih sem čutil veliko breme odgovornosti, da bom realistično prikazal njihovo stanje in vsakodnevni boj.«

»Prevzela nas je Eddiejeva sposobnost, da se poveže z občinstvom zgolj z minimalnimi zasuki telesa in preko očesnega stika. To nikakor ni lahka naloga za igralca. Ko smo ga skozi dneve občudovali, smo ga začeli dojemati kot pravega Stephena Hawkinga,« zaključuje McCarten.

PREOBRAZBA V JANE

Za upodobitev Jane Hawking so ustvarjalci iskali igralko, ki bi lahko ponazorila izjemno psihično moč portretiranke. »Vse scene z Jane so prežete s čustvi. Slutil sem, da se bo Felicity dobro ujela z Eddiejem, kar se je uresničilo in to sodelovanje me je zares veselilo,« pravi režiser James Marsh. »Bilo je veliko težavnih scen, v katerih je Eddie izpostavljen fizično, Felicity pa psihično. Morala je prikazati nasprotujoča si čustva, ki so vrela v njej in nam pokazati, kako je bilo ljubiti nekoga, ki je podvržen takšni bolezni in kako je nositi to breme, ki je pustilo posledice tako na njej kot partnerici v razmerju kot tudi na njeni karieri.«

Felicity je preučila scenarij in avtobiografijo ter se spoznala z Jane že na začetku snemanja: »Njena odločnost me je pustila brez besed. Ona nikoli ne obupa,« pravi nominiranka za oskarja in nadaljuje: »Svoje življenje je posvetila Stephenu, a obenem ohranila svojo identiteto. Pomembno ji je bilo, da je nadaljevala s svojim študijem in to ob skrbi za Stephena in družino. Kaj vse je ta ženska dosegla!«

Sicer pa je imela tudi Felicity veliko dela s preučevanjem njenega gibanja in govora, pri čemer so ji prav tako pomagali strokovnjaki: »Jane se giblje graciozno – skoraj kot balerina in to sem želela ujeti. Veliko sem delala tudi na melodiki njenega glasu in na dialektu.«

TEORIJA VSEGA prihaja na redne sporede slovenskih kinematografov v četrtek, 29.1.2015.