Pogosto mislimo, da ljudje, ki svojim jedem radi dodajajo nekaj pekočine, to počnejo zato, da bi ojačali druge okuse v jedi. To sicer nekoliko drži, a je vzrokov še veliko več. Če pogledamo v krožnike nekoliko bolj eksotičnih dežel, kot so Mehika, Indija, Tajska, lahko zelo hitro opazimo, da so tam tako rekoč vse jedi vsaj malce pekoče. Tisto, kar se nam zdi že na meji užitnega, je zanje skorajda normalno in brez pekočine preprosto ne morejo. Dejstvo je namreč, da se naše brbončice in tudi telo sčasoma navadijo pekočih »stimulacij« in več kot pekočega uživamo, manj nas peče in tudi vedno bolj čutimo pozitivne učinke tega vročega dodatka. Po uživanju pekočega se namreč počutimo bolje, saj učinkovine, ki so npr. v čiliju, v možganih sproščajo endorfine, hormone, ob katerih se naše telo umiri, zmanjša se občutek bolečine in dvigne naše razpoloženje. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Čili ali feferon? 

Kakšna je sploh razlika? V resnici je ni, gre le za način poimenovanja. Nekoč smo daljše pekoče paprike imenovali feferoni, krajše pa čiliji, a danes je že toliko vmesnih sort, da v resnici prave ločnice ni, razlika je le v sortah. le v sortah. Za ljubitelje čilija verjetno najbolj zanimiva informacija glede sorte je, kakšna je njena ostrina. Merimo jo v tako imenovani skovilovi lestvici, ki šteje od nič pa do milijon enot (SHU).

Več enot kot dosega sorta, bolj je pekoča. Sorta, ki dosega le 500 SHU, je na primer čili ‘Panca’, blago pekoče pa so še ‘Poblano’, ‘Peppadew’, tudi ‘Aji Habanero’. Že bolj na ostro nas bodo požgečkali ‘Jalapeno’, ‘Piri Piri’, ‘Serrano’, ‘ Mushroom’ in ‘Habanero’. Slednji dosega kar 350.000 SHU in se uvršča med najbolj pekoče sorte.

Kot že povedano, je učinkovina, ki je zaslužna za pekočino v čiliju, kapsaicin, poleg tega vsebuje veliko vitaminov, predvsem C in E, ter provitamin A, pa še baker, mangan in cink. V manjših količinah tudi salicilno in acetilsalicilno kislino, ki ju vsebuje tudi aspirin. Tako mnogi pravijo, da jim pomaga pri glavobolu in tudi bolečinah v sinusih. Ker kapsaicin deluje tudi protibakterijsko, je takrat, ko smo prehlajeni ali nas ujame kakšen drug s sinusi povezan virus, priporočljivo, da v prehrano vključimo tudi čili. Če ga že ne morete uživati surovega, pa z njim vsaj začinite druge jedi.

Pomaga pri izgubi teže

Kaj pa, če vam rečemo, da boste z uživanjem čilija laže izgubili kakšen kilogram? Morda bo kdo pomislil, da zato, ker bomo z jedjo ob pekočini v ustih prej odnehali, a to ni pravi razlog. Že prej smo omenili, da učinkovine v čiliju pomagajo pri razgradnji maščob v hrani. Kar nekaj dokazov pa nakazuje, da verjetno topi maščobe v našem telesu. Deluje predvsem tako, da pospeši telesne mehanizme za izgorevanje maščob, to pa lahko opazimo tudi kot ogrevanje telesa, potenje in nekoliko pospešeno dihanje. Ko uživamo pekočo hrano, je pravzaprav tako, kakor da bi zraven telovadili. Čeprav se v resnici ne gibamo, pa zares telovadi naš metabolizem.

Plodovi čilija navadno zorijo neenakomerno, zato jih ne obiramo vseh naenkrat. Pustimo, da plodovi dozorijo, nato pa jih ročno oberemo. Pri najbolj pekočih sortah je priporočljivo uporabljati rokavice. Plodove lahko uporabimo surove tako, da jih narežemo na majhne koščke in jih dodamo drugim jedem. Pri tem upoštevajmo, da so najbolj pekoča semena, zato jih, če nam je sorta malce preveč ostra, odstranimo. Za daljšo uporabo pa lahko plodove nanizamo na vrvico in jih obesimo na sončno steno tako, da se bodo lahko posušili. Posušene lahko stremo v prah ali pa jih tudi cele dodamo v izbrane jedi.