Zaradi težkih kovin v njih mnogi odsvetujejo prepogosto uporabo šmink. Zdaj so v trendu celo doma pripravljena mazila za ustnice in šminke, pri čemer pa strokovnjaki Oddelka za kozmetiko na Visoki šoli za storitve (VIST) opozarjajo pred vprašljivo kakovostjo.

Lepe smo bile rade od nekdaj. In če bi morali omeniti prvo žensko, ki je v odnosu do lepote telesa naredila revolucijo, je bila to gotovo Kleopatra. Šminko je uporabljala iz zmletih rdečih hroščev in si barvala ustnice v rdečo barvo. Če še malo pokukamo v preteklost, so šminke postale izjemno priljubljene v Angliji v 16. stoletju, ko so se ženske na dvoru kraljice Elizabete I. redno ličile z rdečo šminko. Osnova zanjo je bil čebelji vosek. Šminke so se od tedaj dalje redno uporabljale tako med bogatimi kot tudi med revnejšimi sloji, shranjevali pa so jih v posodicah. Šele v začetku prejšnjega stoletja so izdelali šminke na potisk, kot jih poznamo danes.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Zmerno s šminkami

Zanimalo nas je, ali moramo biti danes pri nakupu, uporabi šmink previdne in zakaj. Maja Kušar, diplomirana kozmetičarka – diplomantka študija kozmetike na VIST-u, pravi, da je pazljivost priporočljiva. »Rdečilo (šminka) je najbolj priljubljen kozmetični izdelek, ki se uporablja vsakodnevno, po ocenah pa ga ženske v svojem življenju nenamerno zaužijemo povprečno kar 1,8 kilograma. V rdečilih imajo pigmenti pomembno vlogo, so pa tudi glavni vir nečistoč. Najpogosteje so to težke kovine, ki imajo lahko škodljive posledice za organizem,« opozarja Kušarjeva, višja predavateljica za kozmetologijo na VIST-u, mag. Mateja Kovačič, pa dodaja: »Po pregledanih rezultatih vsebnosti težkih kovin v šminkah ugotavljamo, da se ta precej spreminja, vrednosti pa so razmeroma visoke predvsem na trgih s slabo urejenimi zahtevami in nadzorom, kot na primer v Aziji, na Bližnjem vzhodu, v Afriki. Zato priporočam previdnost pri nakupu, še zlasti prek spleta iz zunajevropskih držav. V vsakem primeru pa svetujemo zmerno uporabo šmink – to pomeni nanos, kot je nujno potrebno (2- do 3-krat dnevno), ne pa prepogosto. Raziskave so namreč pokazale, da lahko bistveno pogostejši nanos zaradi povečanja vnosa težkih kovin že poveča tveganje za zdravje, še zlasti če uporabljamo slabšo kakovost šmink.«

Na kaj moramo biti pozorni potrošniki, ko jih kupujemo?

Na embalaži oziroma ovojnini rdečil ni nikjer navedenih podatkov, ki bi nas obveščali, kako zdravju (ne)varno in kakovostno je neko rdečilo. Pravne zahteve in določbe glede kozmetičnih izdelkov so sicer dokaj stroge, vendar pa se kljub dobrim proizvodnim praksam in nadzoru prisotnosti težkih kovin ne da izogniti, saj so nečistoče v izhodnih materialih, predvsem pigmentih. »Čeprav so študije pokazale, da na trgih EU in ZDA mejne vrednosti težkih kovin (tudi svinca, ki je glavni kontaminant) v šminkah niso presežene, je nihanje vrednosti tudi pri istih blagovnih znamkah različno in je težko svetovati potrošnikom, kaj naj izberejo. Vsekakor znani proizvajalci šmink bolj nadzorujejo kakovost vstopnih surovin, ki so tiste, ki vsebujejo težke kovine. Praviloma so dražje šminke tudi boljše kakovosti,« meni Kovačičeva.

Domača šminka: da ali ne?

Lani so na VIST-u izvedli že 5. festival kozmetike in velnesa, na katerem je bilo poleg drugih zanimivih predavanj tudi predavanje o rdečilih za ustnice, ki je bilo koristno za širše množice, ne le za strokovnjake. »Res je. Na festivalu sem predstavila rezultate raziskave, ki sem jo izvedla v okviru izdelave diplomskega dela, in sicer o nečistočah v rdečilih v različnih delih sveta. Osredotočila sem se na problematiko sredstev za obarvanje, natančneje prisotnost težkih kovin v pigmentih oziroma šminkah. V primerjavi z drugimi viri izpostavljenosti težkim kovinam, kot so na primer voda in zrak, velja, da je dnevna izpostavljenost zaradi uporabe kozmetičnih izdelkov zanemarljiva. Torej se uporabnicam ni treba odpovedati rdečilu, naj pa z nanosom ne pretiravajo,« je na kratko pojasnila diplomirana kozmetičarka Maja Kušar. Kovačičeva pa je dodala, da je uporaba šmink varna, če kupujemo na trgih z urejenimi predpisi in izvajanim ustreznim nadzorom.

Danes si večina žensk vsakdana brez šminke ali vsaj ustnega negovalnega dodatka ne zna več predstavljati. Kot doda nekaj zgodovinskih zanimivosti Kušarjeva, so jih na začetku, v starodavni Mezopotamiji, izdelovali iz popolnoma naravnih materialov, kot so kamenine, žuželke, ribje luske – kar jim je pač ponudilo naravno okolje, kjer so živeli. »Vendar pa so bile mnoge od teh naravnih sestavin vir toksičnih težkih kovin, zato so na primer nekateri pripravki vsebovali velike količine svinca, kar seveda ni bilo dobro. To lahko jemljemo tudi kot primer, kako so lahko naravne snovi zdravju škodljive – pomembno se je zavedati, da ni vse, kar je naravnega izvora, neškodljivo. Z navedbo 'naravno' se velikokrat marketinško manipulira, zato vse več ljudi izdeluje domačo kozmetiko, tudi rdečila.« Pa vendar, če sami kupite pigmente, praviloma ne veste, koliko primesi težkih kovin dejansko vsebujejo, in načelno sami ne morete izvesti ustreznega nadzora kakovosti rdečila. Za njihovo izdelavo bi potrebovali tudi precej opreme. »Povsem sami bi šminke težko izdelovali doma. Kakovostna šminka vsebuje veliko sestavin (niso dovolj samo vosek, olje in pigmenti), ki morajo biti ustrezne kakovosti in kupljene pri zanesljivih dobaviteljih, ki kakovost dobro nadzirajo. Za izdelavo šmink doma bi potrebovali poleg kalupov tudi še poseben mlin za homogenizacijo paste pigmentov, ki se jo pripravi posebej in mora biti dobro homogenizirana, da se ne čutijo delci pigmentov, čeprav so že ti fino mleti. Vsekakor bi kakovostno šminko težko izdelovali doma in to tudi ne pomeni, da bi se tako izognili kontaminantom, saj so ti v vstopnih surovinah – pigmentih,« opozarja višja predavateljica za kozmetologijo na Visoki šoli za storitve, mag. Mateja Kovačič.