Za človeška bitja prav gotovo ne manjka dokazov, da je objemanje za nas celostno fina reč. Ko denimo mamica stisne svojega otročiča, sta oba deležna skrajno prijetnega odmerka hormona oksitocina, ki je ena glavnih kemikalij ljubezni in povezovanja. Ne gre samo za to, da v njem uživamo – človeška bitja objemanje potrebujemo!

Če ga v najnežnejših letih nismo deležni dovolj, je lahko to zelo škodljivo za naš psihofizični razvoj … A ko želimo te osnovne vzorce nežnosti deliti s svojimi štirinožnimi kompanjoni, pri tem vse prepogosto pozabimo na očitno dejstvo: kužki pač niso ljudje! In vse bolj jasna in glasna so opozorila pasje stroke, da je številnim kužkom objemanje lahko celo izrazito zoprno doživetje.

Kaj je zdaj to, se bo najbrž oglasil razumljivo zaskrbljeni zborček bralcev, ali niso kužki naši najboljši prijatelji, ki komaj čakajo na varen pristan našega naročja? No, kužki vsekakor so naši najboljši prijatelji. A veliko jih objema svojega lastnika preprosto ne doživlja kot varen pristan, ampak v najboljšem primeru kot nujno zlo.

Srečni ljudje in nesrečni psi

 Zakaj je tako? »Ena poglavitnih evolucijskih prednosti te čudovite živalske vrste,« piše psiholog Stanley Coren v vplivni znanstveni reviji Psychology Today, »je, da zna praviloma zelo hitro teči. Ko se psi znajdejo v stanju, ki jih ogroža, je njihov nagonski odziv, da jo jadrno ucvrejo proč. Ko so zaradi človeškega objema tako rekoč imobilizirani in s tem oropani svoje tekaške prednosti, se v številnih psih samodejno začnejo izločati stresni hormoni. In če postane njihova tesnoba dovolj močna, se lahko proti njej branijo tudi z zobmi.«

In res: ko je pred nekaj leti ameriška otroška slikanica Smooch Your Pooch (po naše Poljubčkajte svojega kužka) svojim otroškim bralcem priporočila, naj svojega živalskega prijatelja čim več objemajo, se je zveza ameriških veterinarjev ostro odzvala. Izdala je celo uradno izjavo, ki je staršem toplo priporočila, naj ne kupijo omenjene knjige, saj »lahko povzroči, da bo vaš otrok ogrizen«.

Coren si je za potrebe svojega članka ogledal naključni vzorec 250-ih na spletu najdenih fotografij v objem ujetih kužkov. Ob tem je zapisal: »Svojo analizo lahko strnem s stavkom, da je splet očitno preplavljen s srečnimi ljudmi, ki objemajo nesrečne pse.« Tudi potem ko je iz svoje žepne raziskave odstranil druge mogoče stresne dejavnike (denimo, da je kuža med objemanjem bingljal v zraku), je kar 81,6 odstotka vseh objetih psov kazalo vsaj en jasen znak stresa ali tesnobe.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skrito v raju: Igralec na odru gol kot glista

Igralec, ki v seriji Skrito v raju upodablja Urbana Pečnika, je ušpičil tako nenavadno prigodo, da ga boste odslej gledali v povsem novi luči. Ampak najprej se boste morali nehati smejati …

»Pojasniti velja,« je ob tem pribil Stanley Coren, »da so levji delež analiziranih fotografij objavili posamezniki, ki so hoteli z objavo ponazoriti posebno vez med sabo in svojim kosmatincem. Kar pomeni, da so najbrž izbrali fotografijo, na kateri je po njihovem njihov ljubljenček videti najbolj srečen. Kljub temu so kužki na skoraj 82 odstotkih teh podob videti vsaj delno nesrečni ali preplašeni. Kar je povsem v sozvočju z drugimi raziskavami, ki so pokazale, da so ljudje – še posebej otroci! – precej nespretni pri razbiranju čustvenega stanja svojih psov.«

Govorica telesa

Kakšni so torej splošni znaki, da je kuža v stresu ali tesnoben? Ko mu začne resnično »dvigati pokrovko«, seveda pokaže zobe, a pred tem nam običajno postreže z nekaj drugimi, precej bolj subtilnimi namigi. 

Zelo pogost znak je recimo, da naš živalski prijatelj obrne glavo stran od vira tesnobe ali zoprnije. Toliko bolj konkretno je treba namig upoštevati, če kuža pri tem v celoti ali vsaj delno zapre oči. Pozorni moramo biti tudi na tiste priložnosti, ko nam pokaže bele lunice ob kotičkih oči. Nič kaj dosti lepega nam običajno ne sporočajo znižana ali ob glavo sploščena ušesa. Oblizovanje ustnic, zehanje ali dvig ene tačke tudi lahko pokažejo, da bevskaču nekaj ni najbolj prav … Čeprav je pri vsem skupaj, tako kot pri človeški govorici telesa, seveda veliko odvisno tudi od konteksta.

Stanje je nasploh zelo zapleteno. Glede na to, da so človeški možgani najbolj kompleksna stvar v znanem vesolju, najbrž ne preseneča, da je tudi človekov najboljši prijatelj sam po sebi precej zapletena beštija. Nekateri psi dajo jasno vedeti, da jim objemi vse prej kot godijo, drugi izkušnjo mučeniško prestanejo brez očitnega odziva. Spet tretji morda celo živijo za objeme svojega lastnika, medtem ko so jim objemi vseh drugih dvonožnih kreatur naravnost gnusni.

»Izjemno pomembno je razumeti eno reč: samo zato, ker vašemu psu morda ne godijo vaši objemi, to še ne pomeni, da vas ne ljubi z vsem srcem.« Tako skuša ob gornjih novicah skrušene lastnike pomiriti znana pasja strokovnjakinja dr. Patricia McConnell.

»Številni to zelo težko razumejo, saj so objemi naš glavni način izražanja naklonjenosti. Raziskave kažejo, da je to pravzaprav biološko vgrajeno v nas, pa tudi v naše bližnje sorodnike, kot so šimpanzi ali bonobo opice.«

Različni evolucijski debli

McConnelovi vsekakor velja prisluhniti, saj ima desetletja izkušenj z delom s problematičnimi kužki. Nam in drugim opicam varno in ljubeče objemanje torej nadvse godi, a naši štirinožni spremljevalci so produkt povsem drugega evolucijskega debla.
Lahko bi rekli, da imamo mi pse radi na svoj opičji način, medtem ko nam oni enako ljubezen vračajo na svoj pasji način.
Dve tako različni živalski vrsti si sicer delita navdušujoče veliko stvari: ljubezen do igranja, potrebo po komuniciranju, v osnovi ljubečo naravo …

A če malce napnemo možgane: kako se kužki na splošno pozdravljajo in občujejo med sabo? Bolj nadarjeni opazovalci pasjih interakcij bodo hitro opazili, da imajo na voljo pester repertoar klasičnih in včasih manj klasičnih izmenjav, od vohljanja, mahanja z repom do submisivnega prekobaljenja na hrbet … a nikoli, prav nikoli se dva kužka ne objameta. Tudi če sta že leta tako rekoč krvna pobratima.

Še več, najboljši približek za objemanje, ki ga pasje evolucijsko deblo pozna, ne pomeni ravno veliko lepega. »Ko pes postavi eno ali obe taci na rame drugega psa,« svari dr. McConnelova: »je to praviloma izraz neke vrste statusne izjave med obema. In oba psa to razumeta kot izjavo v smeri uveljavljanja avtoritete drugega nad drugim.«

Najbližji pasji približek objemu je torej jasen znak dominance. Ali kot bi rekli Hrvati, »nametljivosti«.

Nekatere pasme so sicer za te reči bolj občutljive kot druge. Zlati prinašalci prav slovijo po svojem navdušenju nad vsemi prijaznimi oblikami človeškega dotika, druge pasme pa doživljajo objem kot hudo grožnjo. Večina njih pa bo ob tem čudnem, nadvlado sporočajočem signalu vsaj malce neprijetno zmedena. »Sem mogoče naredil kaj narobe?« se bo vprašal zbegani bevsko, »kaj, vraga, se zdaj pričakuje od mene? Najbrž da preprosto sedim pri miru in ne naredim ničesar?«

Mirno, nežno in ne po glavi

Tudi druge raziskave – najbolj slavne so raziskave dr. Michelle Wan – so pokazale, da smo ljudje nasploh precej šibki pri razbiranju pasjih čustev. In še prav posebej negativnih čustev. »Večkrat se zgodi,« zmajuje z glavo Patricia McConnell: »da so k meni v ordinacijo prišli ljudje s hudo travmatiziranimi psi in rekli: 'Ne ne, mirno ga pobožajte, njemu je to super!' Kuža pa je vidno izražal: 'Ne dotikaj se me! Ne dotikaj se me!' Številni mislijo, da je njihov pes vesel že samo zato, ker ne renči in maha z repom … A mahanje z repom ni nujno vedno znak dobrega razpoloženja!«

Temu novemu razumevanju pasjega odnosa do objemov prikimava tudi slovenska stroka. »Večina jih res ne mara objemanja,« pravi Jure Pribičevič, ustanovitelj podjetja za vzgojo psov Alfakan in sovoditelj sijajne televizijske oddaje Pozor, priden pes! »Pri objemih se pogosto počutijo utesnjene, saj nimajo možnosti umika. Utesnjenost nam praviloma jasno pokažejo, a ker je ne znamo prepoznati, se potem zgodijo vse tiste zgodbe tipa 'kar naenkrat me je ugriznil'. Vsako ogorčenje ob tem je odveč. V veliki večini primerov se to vsekakor ni zgodilo 'kar naenkrat'.«

Večina psov, dodaja Pribičevič, ima sicer rada dotik – a čim bolj miren in nežen dotik in po možnosti ne po glavi. »Večina ljudi ne ve, da nekateri psi dejansko raje ne prinesejo vržene žogice nazaj, ker se bojijo, da bodo za 'nagrado' pobožani po glavi. Splošno vodilo naj bo, da naš dotik psa ne bo ne razdražil ne vzradostil. Najboljši je dotik, ki sporoča: 'Vse je v redu, stvari so pod nadzorom, ni se ti treba vznemirjati.'«

Še en ključni koncept za zgledno diplomacijo s pasjimi prijatelji je koncept osebnega prostora. »Tako kot človek ima tudi vsak pes svoj osebni prostor in večini ni prav nič všeč, ko ga nekdo krši. Še toliko bolj jih moti, ko to storijo tuji, neznani ljudje. Kako bi se recimo počutili mi, če bi nam vsak neznanec na ulici reči razlagal tako, da bi stal dva centimetra stran od našega telesa? Težko dovolj poudarim, kako pomembno je, da ne silimo v psa, še posebej če smo ga pravkar spoznali! Če bitje ne kaže znakov, da bi rado imelo z nami stik, je treba to spoštovati, Tako damo kužku možnoste naučiti se, da ljudje niso nič tako groznega. In ko se bo to naučil, bo začel počasi v svoj osebni prostor spuščati vedno več ljudi.«

Vzajemna vzgoja

 Za konec še tale nasvet: tudi če se po pozornem opazovanju izkaže, da se vaš kuža ne navdušuje nad objemi, ga je mogoče zdresirati, da jih vseeno prenaša. To je še posebej pomembno, če imate doma majhne otroke. 

»Zelo malo – če sploh kakšen! – je psov, ki uživajo v tem, da se jim otrok vrže okoli vratu in obvisi na njem,« so zapisali v vplivni neprofitni organizaciji Doggone Safe. »Veliko psov to doživlja kot velikansko grožnjo. Kombinacija pasje ogroženosti ter bližine pasjih zob in otroškega obraza je zato izjemno nevarna.«

Kako se te dresure lotimo v praksi? »V kužkovi glavi počasi vzpostavite povezavo med objemi in nečim, kar ima rad,« svetujejo strokovnjaki, »denimo med hrano, igro z žogo ali ljubečim drgnjenjem po trebuščku. Resnično si vzemite dovolj časa, da proces zaradi svoje postopnosti za psa ne bo preveč stresen. Bodite potrpežljivi in ljubeči, predvsem pa razumite, da prijatelja prosite, da vam na ljubo sprejme nekaj, kar gre proti vsem njegovim evolucijskim instinktom. Toliko lažji in učinkovitejši je postopek, če začnete, ko je pes še mladiček.«

A takšna vzgoja pasjega mladička je seveda samo polovica zmagovalne enačbe. Druga polovica mora biti enako potrpežljiva in ljubeča dresura otrok. Treba jih je izobraziti, da so kužki pač posebna bitja s posebnimi navadami, ki so drugačne od naših. In jih naučiti svojo naklonjenost do njih izkazovati na načine, ki objeme in poljube vključujejo le na skrajno skrben in uvideven način.