Domači namreč kar naprej prežijo, kdaj se bom vrgla na novo dieto, češ da sem takrat tečna, nepravična, nestrpna, ukazovalna, nevrotična in zadirčna. In me skušajo odvrniti od nesmiselnega stradanja. Nekaj podobnega se zgodi, kadar objavim, da grem končno k frizerju. Pa saj si super, dolžina je ravno prava, barva pa je zdaj, ko je nekoliko obledela, zares lepa, me prepričujejo. Zato zavijem k frizerki naskrivaj.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Ne vem, zakaj je tako, ampak k frizerju se zmeraj odpravim, ko sem skrajno slabe volje in po možnosti tudi utrujena, kar pomeni, da pol posvečenega postopka prespim. Pa ne, da bi sekirala svojo izbrano frizerko, nasprotno, prav ljubeznivo ji povem, kaj bi rada. Dokončno slabe volje postanem, ko vidim rezultate. Če namreč rečem, naj mi skrajša lase za en centimeter, mi odstriže tri. Če hočem imeti resice, mi naredi streho. Če hočem rdeč preliv, se nazadnje izkaže za vijoličnega. In podobno. Prav zato torej hodim k frizerju slabe volje, ker sem potem zmeraj še slabše. Zakaj bi si po nepotrebnem kvarila dobro razpoloženje?

Doma se zmeraj poskrijejo, ko me zagledajo pred vrati z novo pričesko. Zamenjaj vendar frizerja, je ničkolikokrat predlagal cenjeni soprog. Saj to vendar nenehno počnem, se izgovarjam. Pa še res je.

Prejšnji teden sem spet zavila v neki popolnoma nov salon, bila sem izjemno slabe volje, ker je bilo treba popraviti obupno striženje prejšnje frizerke, za povrh sem se žrla, ker nimam nobenega podjetja v davčnih oazah – kot vsi uspešni ljudje, ki dajo kaj nase. V salonu je neka zelo oskubena gospa pometala ostrižene lase, ko sem sedla na mučilni stol, pa se je pri priči zakadila v mojo frizuro in jo začela umivati. Torej ni bila čistilka. Ko mi je obrisala glavo in sem spet lahko jasno videla, sem si najprej ogledala njeno frizuro, saj bi morale biti frizerke vendar reklama za lastno delo. Raznobarvni lasje so stali pokonci pravokotno na glavo, in to prav vsi. Kakšno frizuro bi rada, me je vprašala. Nikakor ne takšne, kot jo imate vi, mi je ušlo. Ah, veste, preizkušala sem neki novi preparat, je pojasnila. Nikoli da tega ne dela na glavah strank, ampak na sebi. Iz rezultatov je razvidno, da tega preparata nikakor ni kupila za svoj salon.

To me je sicer pomirilo, ko pa sem videla, da na tla spet padajo lasje, daljši od enega centimetra, sem se pogreznila v globoko depresijo. In začela premišljati, kaj vse bo treba urediti doma. Nadreti soproga, ker je narobe obrezal hortenizijo. Ukoriti babico, ker je porabila preveč mehčalca za perilo. Pritisniti sina ob zid z novim telefonskim računom med zobmi. Se znesti nad hčerjo, ker ni posesala dnevne sobe. Medtem je frizerka končala svoje delo in videti sem bila kar nekaj let mlajša. S širokim nasmehom sem se pojavila pred vrati, babica pa je od groze zavreščala, ko me je zagledala. A si bila pri frizerju, je končno izdavila in začela pojasnjevati, da je tisti nesrečni mehčalec padel s pralnega stroja in se je razlil, da ga torej ni porabila. Preostali pa so se s svojimi grehi razbežali kot miši. Pa čeprav sem jim hotela skuhati kavo.