"Najlepša hvala za priložnost, da smo lahko prebrali vaš roman. Prebrali smo ga z velikim zanimanjem, vendar vam moramo žal povedati, da ga ne moremo objaviti, saj ne vidimo obetov za komercialni uspeh." Tako se glasi uvod najbolj, khm, neposredne izmed zavrnitev, ki jih je J. K. Rowlingova objavila na Twitterju, da bi stradajoče mlade pisatelje navdihnila s sporočilom, naj kljub zavrnitvam ne obupajo. Po njenem velja vztrajati tudi, če dobivajo tako brutalne zavrnitve, kot jih je sama. V eni izmed njih so ji pri založbi Constable & Robinson celo svetovali, da bi "utegnilo pomagati, če bi se včlanila v kako skupino pisateljev ali v tečaj kreativnega pisanja".

Ali veste, kdo je Robert Galbraith?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Takoj je treba pojasniti, da teh zavrnitev avtorica ni dobivala pri iskanju založnika za najznamenitejšega najstniškega čarodeja vseh časov. Drži, tudi teh je bila svojčas pokasirala kar nekaj. O tej temi se je v resnici nanizalo kar nekaj literarnih legend, in tudi za te zavrnitve jo zvesti oboževalci še vedno lepo lepo prosijo, ali bi jih lahko javno delila z njimi … A na take prošnje pisateljska odličnica samo blagohotno odkima. Harryjeve zavrnitve ima namreč zakopane globoko v neki škatli na podstrešju, pravi, in bi imela s tem, da bi jih našla, preprosto preveč dela. Ne, zgoraj navedene založniške zaušnice se nanašajo na njene precej bolj nedavne poskuse, da bi po globalnem vnebovzetju Harryja Potterja preizkusila pisateljske zmožnosti brez varovalne blazine svojega zvezdništva. Moderno rečeno je gospa Rowling sklenila štartati z nule in se preizkusiti v žanru kriminalk, pišoč pod psevdonimom Robert Galbraith.

Tako je nastala precej zanimiva situacija, ko je literarna superzvezda pod izmišljenimi imenom leta 2013 ponižno iskala založnika in pri tem dobivala zavrnitev za zavrnitvijo. No, ko je kriminalka z naslovom The Cuckoo’s Calling končno našla dovolj naklonjeno založniško oko, je po izdaji sicer zabeležila še kar solidne prodajne številke … Dokler se ni neki naivni odvetnik spravil najboljši prijateljici svoje žene blekniti nekaj skrajno nepazljivega, nakar je novica o Galbraithovi pravi identiteti nekako zašla v The Sunday Times, to je v javnosti seveda sprožilo eno tako manjšo supernovo in "Robert Galbraith" se je v istem tednu s 4709. mesta na Amazonovi lestvici zavihtel na sam njen vrh.

Skulptura iz zavrnitev 

Idejna mati Harryja Potterja še danes pravi, da jo je obelodanitev prave identitete zelo vznejevoljila. Mnogi komentatorji na otoku verjamejo, da govori resnico. Na svoji domači spletni strani je zapisala: "Nikakor ni šlo za marketinški trik. Po velikem uspehu sem si preprosto zaželela spet malo leteti ‘zunaj radarja’. Če bi bile zame najpomembnejše prodajne številke, vam obljubim, da bi na knjigo že na samem začetku napisala svoje ime, in to ob najglasnejšem možnem zvoku fanfar. A v resnici sem hrepenela po tem, da se vrnem h koreninam svojega pisateljevanja, in to v povsem novem žanru – pri tem pa sem želela delati brez pritiska pričakovanj in za svoje delo dobiti stoodstotno pristne odzive. Bila je fantastična izkušnja in želim si samo, da bi lahko trajala še malce dlje."

Kakorkoli, nekoč zagonetni gospod Gabraith je do danes objavil že tri knjige, in najbrž nikogar ne preseneča, da so se vse prodajale precej sijajno. Kot rečeno, je Rowlingova fotokopije zavrnitvenih pisem prejšnji teden objavila predvsem zato, da bi navdahnila in obenem malo pocrkljala manjši ocean mladih neuveljavljenih piscev, ki so od agentov in založnikov po pošti deležni klofute za klofuto. Taka je pač narava tega posla. V debato, ki se je razplamenela okrog avtoričinih nedavnih tvitov, se je vključila tudi zelo uspešna pisateljica Joanne Harris. Med drugim je povedala, da si je njen roman Čokolada, po katerem so kasneje posneli filmsko uspešnico, najprej prigaral toliko zavrnitev, da jih je na koncu "zložila na kup in iz njih napravila skulpturo".

Mora biti res kit?

Britanski tisk pa je ob tem z obešenjaško radostjo segel tudi malce dlje v zakladnico literarne zgodovine in naribaril nekaj še kako hecnih ocvirkov. Med drugim tako zdaj vemo, da so založniki serijsko zavračali slovitega Ulyssesa irskega pisatelja Jamesa Joycea, medtem ko so pri založbi Faber and Faber veliko klasiko Živalska farma Georgea Orwella mrtvo hladno odpikali kot "neprepričljivo". Kasneje izjemno uspešno vojno satiro Kavelj 22 ameriškega pisatelja Josepha Hellerja so sprva zavrnili, češ da "ni smešna na čisto nobenem intelektualnem nivoju", prve pisateljske poskuse klasika vohunske literature Johna le Carréja pa so si med sabo podajali s komentarji tipa: "Kar vi ga objavite, če vam je kaj do tega – tale le Carré nima prihodnosti!" Najbolj, no, lovska od vseh pa je bila zavrnitev, ki jo je dobil Herman Melville, avtor večne klasike Moby Dick. "Takoj na začetku se moramo vprašati," so mu napisali veliki založniški lovci na talente, "ali mora roman res govoriti prav o kitu?"