Doba neporočenih

Neodvisna nacija

Naredite prostor, prihaja nova, mogočna demografska skupina, ki bo na novo premešala karte v družbi – pravzaprav to že počne – samske ženske. Samske seveda niso le tiste, ki se niso nikoli poročile, skupina zajema tudi ločene, ovdovele in tiste, ki živijo na koruzi. V ZDA predstavljajo že četrtino volilnega telesa, odraslih neporočenih žensk pa je (od leta 2009) že več kot poročenih. Neporočenih je 53 odstotkov ameriških žensk.

Novinarka in avtorica Rebecca Traister je napisala knjigo All The Single Ladies: Unmarried Women and the Rise of an Independent Nation (Vse samske dame – neporočene ženske in vzpon neodvisnega naroda), ki govori prav o tem. In je hitro postala uspešnica, tako pri bralcih kot pri kritikih.

Samske so tista revolucionarna sila, ki spreminja družbo, trdi Traisterjeva. Na vseh področjih in na vseh ravneh. Samo primer, izzivalcu Hillary Clinton Bernieju Sandersu kaže precej bolje, kot je kdorkoli predvideval ob napovedi njegove kandidature – in to samo zato, ker ga podpirajo samske ženske, te namreč volijo precej bolj levo kot moški ali kot njihove poročene kolegice, zato tudi demokratsko stranko porivajo bolj v levo. Na zadnjih predsedniških volitvah je še enkrat več samskih žensk volilo za Obamo kot za njegovega nasprotnika Romneyja. V (ne zelo verjetnem) primeru, da na novembrskih predsedniških volitvah Sanders zmaga, se bo za to lahko zahvalil predvsem samskim ženskam. Pa ne gre toliko za to, da se ljudje ne bi več poročali, temveč predvsem za to, da se poročajo vedno pozneje. Že od poznega 19. stoletja pa do pred nekaj desetletji je bila povprečna starost ameriške neveste 20–22 let. Zdaj je 27 let. To se seveda ne dogaja le v ZDA, starost nevest (in seveda tudi ženinov), ki se prvič poročajo, se dviguje tudi pri nas: Statistični urad RS navaja, da je bila leta 2014 povprečna starost neveste ob vstopu v prvi zakon 29,4 leta, nimamo pa svežih podatkov, koliko od 1.004.973 slovenskih državljank (stanje 1. 7. 2015) je samskih.

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Večpasovnica

Traisterjeva se je poročila pri petintridesetih, pred tem pa je preživela "štirinajst srečnih samskih let" kot odrasla ženska. Ko jo je presenetila ljubezen, pravi, se je zelo zavedala, "da bo zakon zame pomenil nekaj drugega, kot je za mojo mamo. Odrasla sem v prepričanju, da je poroka začetek odraslega življenja, to pa ni bil začetek mojega odraslega življenja." Ko je pred petimi leti, tik pred poroko, začela raziskovati material za knjigo, nadaljuje, "sem spoznala, da se zgodovina družbenega napredka v tej deželi prekriva in prepleta s spremenjenimi vzorci v zakonu in da je zgodba samskih žensk v Ameriki prav v osrčju velikega dela naše zgodovine."

Zakon je bil za večino žensk nuja, potrebovale so ga za finančno varnost, za družbeno sprejemljivo spolno življenje ali za ustvarjanje družine. Zdaj ima ženska lahko vse to tudi brez moža. "Revolucija je v večjem številu možnosti," piše Traisterjeva, kajti zdaj zgodnji heteroseksualni zakon ni več "enopasovna cesta". Za mlade ženske je zdaj prvič enako normalno biti neporočena kot biti poročena, "čeprav se jim včasih tudi ne zdi, da je tako".

Vonj po Murphy Brown

V ameriški zgodovini tokrat ni prvič, da je veliko samskih žensk, eksplozijo neporočenih so imeli že po državljanski vojni, konec 19. stoletja, ko se veliko mladih mož ni več vrnilo z bojišč, velik del preostalih pa je šel potem osvajat Divji zahod. Med neporočenimi so bile zelo uspešne pisateljice, aktivistke, učiteljice. Vse to je vplivalo na porast sekundarne izobrazbe in razmah sindikatov. A so bile zaradi samskega stanu tudi zasmehovane in poniževane. Še posebej kadar so gospodarji sveta (beli moški, se razume) začutili, da samske ogrožajo obstoječi red. Kadar so neporočene glasno nasprotovale vplivnim moškim, so se ti najprej spotaknili ob njihov zakonski status.

Časi, ko skušajo moški neporočene kaznovati zaradi njihovega statusa, še zdaleč niso mimo – v Wisconsinu so republikanci vložili predlog zakona, po katerem bi bilo samohranilstvo oblika zlorabe otrok, v Severni Karolini so skušali čim bolj otežiti in podaljšati ločevanje, tudi kadar se hoče ženska ločiti zaradi nasilja. V Illinoisu so predlagali zakon, ki bi materi preprečeval prejemanje državne pomoči, če na rojstnem listu otroka ni napisano očetovo ime.

Tako Busheva kot Obamova vlada sta zmetali na milijone dolarjev v programe za povečanje števila porok, čeprav se še niti eden od programov ni obnesel. Leta 2012 so v debati med predsedniškima kandidatoma Obamo in Romneyjem slednjega vprašali, kaj bi bilo po njegovem treba narediti, da bi obrzdali val oboroženega nasilja. Njegov odgovor je bil, da je treba zmanjšati število samohranilk. In vi ste mislili, da so že zdavnaj mimo časi, ko se je Dan Quayle – to je tisti bivši ameriški podpredsednik, ki ni znal pravilno črkovati besede "krompir" – leta 1992 spotaknil ob Murphy Brown, izmišljeno televizijsko junakinjo, ker je imela nezakonskega otroka.

Skoraj po nesreči

"Samsko življenje za žensko ni predpisana obveznost, temveč osvoboditev," zapiše Traisterjeva v uvodu. Ta knjiga ni napad na zakon, pravi, zakon bo obstal, a premislite o tem: neporočene ženske so revolucionarna sila, ne le v politiki, že s samim obstojem spreminjajo tudi naše definicije ljubezni, partnerstva in družine. Še več, samske ženske pravzaprav pomagajo reševati institucijo zakona: "Ker od moških in od zakona zahtevajo več, so samske vsaj toliko kot kdo drug pripomogle k reševanju zakona v Ameriki." Sčasoma so namreč njihove zahteve spremenile tudi moški pogled, pravi in v dokaz navaja rezultate sociološke raziskave, da 80 odstotkov žensk in 70 odstotkov moških v zakonu pričakuje enakopravnost pri služenju denarja, gospodinjskih delih, vzgoji otrok.

Pa ne gre za to, da bi ženske družbo spreminjale načrtno: "Zelo majhen delež tistih, ki spreminjajo vzorce v zakonu, žene spolitiziran ali feministični žar, večinoma gre le za to, da se je vzorec popolnoma spremenil, ne da bi mi sploh premišljevali o tem."

Kaj so ti spremenjeni vzorci dobrega naredili za pare? "Povečujejo možnost, da na drugega gledamo kot na enakopravnega. Povečajo tudi možnost, da se bo vsak spol naučil skrbeti zase pri stvareh, ki jih prej niso učili." Ali v prevodu, spremenili so se tudi moški, ker od mame ne gredo več naravnost v zakon, ker so se naučili poskrbeti zase – si kaj skuhati, oprati perilo in tisti najdrznejši morda celo zašiti kakšen gumb. In ko se končno sparčkajo, se gospodinjska opravila ne delijo več avtomatično po spolu.

Ti novi vzorci pa pomenijo tudi to, da so se podaljšale možnosti za ljubezen in zakon – ne več tja do tridesetih ali štiridesetih, temveč tudi v petdeseta in šestdeseta leta življenja.

Poroka ni cepivo proti nesreči

In pozabite na predsodek, da so vse samske ženske osamljene in neizpolnjene, da svoje samotne noči prebijejo tako, da hrepenijo po moškem. "Zelo lahko je videti ta čustva kot simptom samskosti. A tu je še nekaj, na kar redko pomislimo: svet je tudi poln poročenih žensk, ki se počutijo osamljene, neizpolnjene, ki hrepenijo po ljubezni, po seksu, ki čutijo obžalovanje zaradi zamujenih priložnosti ali pa zato, ker se življenje ni obrnilo tako, kot so pričakovale. Pa tega ne jemljemo kot simptom zakona. Saj nočem zmanjševati iskrene bolečine, ki jo včasih občutijo samski, hočem le povedati, da teh stvari ne povzroča nujno samski stan in da zakon ni cepivo proti njim. Jaz ne pravim, da nam določena pot jamči srečo – pravzaprav veliko poti prinaša najrazličnejše vrste nesreče –, pravim le, da imamo zdaj več svobode, da iščemo različne možnosti, ki bodo vsakega od nas, upajmo, popeljale do cilja, ki mu ustreza, ne pa do tistega, ki ga naša kultura zahteva od nas."