To je rak sodobne družbe, je ponavljal zdaj žal že pokojni psiholog Bogdan Žorž. In ker smo tako odvisni od takojšnjega doseganja ciljev, smo pogosto razočarani. Tudi ko ugriznemo v sosedovo jabolko oziroma pokukamo čez plot. Čez nekaj časa ne okušamo več sladu, o katerem smo morebiti prej sanjarili leta in leta. O prav o nezvestobi sva se pogovarjala s patrom Silvom Šinkovcem.
foto: Urška Krišelj Guubar
Toliko ve, tako globoko razume in sprejema, pa tako skromen ostaja. Nič ne sodi, zna poslušati, ničesar ne očita, milostljivo sprejme in išče upanje. Dlje časa se že poznava, zato sem vedela, da ob moji želji, da ob prihajajočem prazniku zaljubljencev narediva intervju o varanju, ne bo zardel. Ali mi pokazal vrat, češ kaj takega se ne spodobi spraševati župnika. Zdelo se mi je namreč, da je prav on pravi naslov za to. Varanje je aktualna tema, skorajda moderna reč. Pri spovedi, h kateri sicer hodi več žensk kot moških, je med oba spola razporejeno precej enakomerno, je ugotavljal. Pater Silvo ne obsoja ne teh ne onih, temveč vrača upanje tistim, ki so se zavedeli, da so grešili. Danes je namreč bolj kot vse drugo težava v tem, da vse manj ljudi sploh začuti občutke krivde ob dejanjih, ki prizadenejo druge. Zakaj je bolje, da ne ugriznemo v jabolko, ampak samo hrepenimo? In kaj se zgodi, če vendarle ugriznemo? Začnemo sanjati o še bolj oddaljenem sadežu, ki se nam zdi slastnejši? Toda nikoli ne bomo zadovoljni, če bomo zunaj sebe iskali potešitev za svoje notranje primanjkljaje. To bomo spoznavali z vsakih novim osvojenim jabolkom, dokler si, če nam bo sreča mila, ne bomo priznali, da se rešitev za potešitev notranje praznine skriva drugje. V nas. V povezanosti s sabo. Pater Silvo je rekel, da v prisotnosti sv. duha.
Adam in Eva
Temeljno sporočilo svetopisemske zgodbe o Adamu in Evi se skriva predvsem v odnosu človeka do Boga in strukture sveta, pravi pater Silvo, jezuit. Bog je svet ustvaril po naravnih zakonih, kako naj bo, da bo človeku dobro. Svet je mnogo kompleksnejši, kot si človek lahko predstavlja. »Od tega drevesa pa ne jejta. Ne domišljajta si, da lahko vstopita v spoznanje vsega, ker je vredno več, kot človekova pamet zmore.« Ne jejta tega sadeža se razume kot ne domišljajta si, da lahko postaneta kakor Bog.
Toda ljudje hrepenimo po tistem, česar nimamo. Po nedosegljivem, in ko to dosežemo, nas zamika spet nekaj novega. Kaj pravi pater Silvo o nepotešenem hrepenenju? »Človek je bitje hrepenenja. Je nepopoln, zato hrepeni. Toda po navadi je trenutek pričakovanja zanimivejše, močnejše doživetje kot pa zadovoljitev, sama dosega cilja.« Pa vendarle, če ne ugriznemo, torej zadovoljimo svojih potreb, v našem primeru po osvojitvi prepovedane osebe, ne izpolnimo svoje fantazije in se ta vrača ... Vse več je danes teh, ki vendarle ugriznejo.
Enkrat se živi. Varajmo!?
Zakaj je danes več varanja kot včasih ali se včasih samo o tem ni tako javno govorilo? »Več razlogov za nezvestobo je. Eden je gotovo ta, da si jo današnji človek lažje privošči. Ker je več priložnosti, ki kličejo k skušnjavam. Spolna sila je od nekdaj močna v človekovi naravi. Nekaj pa k temu prispeva tudi ideologija današnje družbe, ki je bolj naklonjena prostim spolnim odnosom kot včasih. Vendar ni dobro, da je cilj užitek sam po sebi, da odnos ni več vrednota. Trajen odnos, ki pa ni samoumeven. Zanj je treba delati, se tudi upreti skušnjavam. Zato vedno manj ljudi hrepeni po odnosih, ki trajajo, ker je v prvi vrsti trenutna zadovoljitev užitka. In dokler goni obvladujejo človeka, ni svoboden za ljubezen.« Tako se dogajajo grehi. Eni se jih zavedajo, čedalje več pa je takih, je rekel pater Silvo, ki ne občutijo krivde. Ker je ta njihov čut okvarjen. Vse več ljudi je tudi prepričanih, da lahko delijo svojo ljubezen med več partnerjev. Ženske pa pogosto sanjarimo o moških prijateljih, s katerimi bi lahko podelile tudi kaj intimnejšega. Kaj pravi pater Silvo, je sploh možno prijateljstvo med moškim in žensko? Po njegovem je to precej spolzek teren, a je možno, če sta oba duhovno močna, se vseskozi zavedata, kaj počneta, sta sposobna avtorefleksije, opazovanja svojih občutij in jih znata kontrolirati. Skratka, zmoreta na situacijo pogledati »od zgoraj« in se odločiti sama. Nista sužnja gonov, torej sta svobodna. In potem je možno. Če pa le nasedeta skušnjavi, kaj potem?
Sveta spoved
Potem, če se pojavi občutek krivde, gredo verniki lahko k spovedi. In če naletijo na patra Silva, imajo srečo. Kaj jim predlaga, kako jih pomiri, me je zanimalo. »Papež Frančišek poudarja, da sta ključnega pomena usmiljenje in odpuščanje. Brez padcev ne gre. Ljudje se zlomijo. Podležejo tudi skušnjavi, kot je nezvestoba, a vedno je možnost novega začetka. Upanje, da se da na novo, je zelo pomembno. Sicer pa je greh, kakršen koli, ne le nezvestoba, stvar zla. Proti grehu se borimo s svetostjo. Z molitvijo ohranjamo povezanost z Bogom. Blagoslavljamo prostore, kjer živimo. Poglabljamo vero. Zlo se potem umakne. Moje misli so svobodne. Duhovnik lahko k temu spodbudi. Potem so na vrsti zakonski terapevti, če je treba. Poznam primere, ko je mož »odplaval«, žena pa je zanj molila. Ne tedne, mesece, pa sta danes neločljiv, trden zakonski par.« Je zvestoba do groba smiselna za vsako ceno? »To je želja, hrepenenje zakoncev, ki stopita v zakon. Romantična želja, ki pa z resničnimi preizkušnjami, ki jih postavlja življenje, nima vedno veliko skupnega. So ljudje, ki so zvestobe do groba zmožni. So taki partnerski odnosi, pogoji, da je to mogoče, nekje drugje pa ni. Nekje se skušnjave pojavijo, drugje pa ne. Zvestoba je visoka duhovna kultura v življenju, toda v okoliščinah, ko mož pretepa ženo ali mogoče žena moža, ko so v hiši poniževanje, agresija, nerazumevanje, zvestoba do groba gotovo ni smiselna.«
Čuječnost
To je izraz, ki se zadnje čase veliko uporablja. Pater Silvo mi je povedal, da jo je pogosto uporabljal tudi Jezus. Poenostavljeno povedano gre za to, da se zavedamo svojih čustev, občutkov, misli. Da smo sposobni tako imenovane avtorefleksije, samoopazovanja. In se, skratka, zavedamo, kaj počnemo, in tega ne počnemo avtomatizirano, iz navade. Nismo sužnji lastnih gonov. Tedaj smo šele svobodni in se tudi lažje odločimo, ali bomo prešuštvovali ali ne. Kako bomo s tem živeli naprej? Se bomo ločili? Kateri prijatelji bodo ostali z nami, kateri z našim bivšim partnerjem?
K temu, da imamo neke vrste samokontrolo, pripomorejo vrednote, je povedal pater Silvo. Zato je ključno, da jih ponotranjimo. Še prej pa moramo usvojiti, kaj pomenijo, pri čemer je ključno lastno doživetje. »Za nekoga, ki ima veliko skušnjav in jih premaga, ima zvestoba drugačen pomen kot za nekoga, ki sploh nima skušnjav. Zvestobo bolj cenimo, ko smo šli skozi preizkušnjo, skozi osebno bitko. In če jo premagamo, čutimo z zakoncem ali s tistim, s katerim smo v partnerski zvezi, še večjo povezanost, pripadnost. Ker velike preizkušnje povežejo ljudi.« Zato se je po besedah patra Silva vredno upreti skušnjavi.
Marija Magdalena
Nakar sva se začela pogovarjati o Mariji Magdaleni, pravzaprav o ranjeni, prevarani, zlorabljeni ženski. Grešnici, ki ji je bilo odpuščeno. Bila je skušnjava za mnoge. Zlorabljena v mladosti je ponujala svoje telo. Nezavedno je nosila v sebi podobo, da je predmet poželenja. In moški so to hitro zavohali ter izkoristili. Tako ni doživela svoje vrednosti kot ženska, dokler ni srečala Jezusa. Šele v njegovih očeh se je prepoznala kot človek in ne kot predmet. Jezus ji je vrnil občutek lastne vrednosti. Kaj pa naj naredijo vse tiste ranjene, zlorabljene ženske, ki nimajo te sreče, sem vprašala patra Silva. »To izkušnjo lahko doživimo v odnosih z duhovno razvitimi ljudmi, ko nas je nekdo sposoben jemati kot osebo in ne le izrabiti kot predmet poželenja. Stiki z ljudmi čistega srca so zdravilni. Z ljudmi, ki so napolnjeni s svetlobo, kjer se poželenje umakne. Samo čisti ljudje lahko ustvarjajo čiste odnose.« In pater Silvo je tak človek.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
