Le kaj bi bila Ljubljana brez Rožnika? Nekaj takega kot pesnik brez navdiha.
In kaj bi bil Rožnik brez gostilne na vrhu? Čisto običajen hrib. Kaj bi šele bila gostilna na Rožniku brez svojih flancatov! Popoln dolgčas. Odlični so v vseh letnih časih in pred pustom si zaslužijo nekaj več pozornosti!
Rožnik je za Ljubljano nekaj posebnega. Prepleten je s sprehajalnimi potmi, za rekreativce je pravi raj, na njem si kdo ve koliko meščanov po službi spočije živce ali po kosilu hodi na romanje za izgubo kalorij. Nabiralci na njem najdejo gobe, kostanj in borovnice, narava je na vsakem koraku čudovita ter sproščujoča.
Na Rožnik oziroma Cankarjev vrh, kot pravi hišna številka, se ni težko povzpeti. Nagrada pa je lahko zelo prijetna: flancat, dišeč in potresen s sladkorjem, ki ga primeš v roko in lakota izgine, kot bi jo odpihnil veter. Od kdaj pravzaprav na Rožniku pečejo flancate? »Najbrž že odkar je na njem gostilna! To je več kot dvesto let,« pravi Dejan Kavčič, ki ima gostilno na Rožniku v najemu zadnjih trinajst let. Pred tem je že delal v gostinstvu, vendar se s slovensko tradicionalno hrano ni veliko ukvarjal. A se je moral prilagoditi. On gostilni in ne gostilna njemu! »Če bi poskušal z jedmi, ki jih obiskovalci niso navajeni, bi se slabo končalo.« Gostilno z dolgo zgodovino je leta 1930 na licitaciji kupil Alojz Obersne, ko je prejšnji lastnik zabredel v dolgove. Za njim jo je prevzela hči Ivica in v njej stregla vse do sedanjega najemnika. In tudi ona je, tega se številni obiskovalci še dobro spominjajo, pekla odlične flancate.
Rožnik, Ljubljana
foto: sta
Dobri so, ker so vedno sveži! Recept za flancate z Rožnika ni nekaj posebnega, prav nasprotno. »Delamo jih iz kvašenega testa, recept pa je enak, kot ga imajo številne domače gospodinje. Seveda smo ga za naše potrebe nekoliko prilagodili, a vseeno lahko zatrdim, da v njem ni nikakršnih umetnih dodatkov.«
Narejeni so tako, kot bi jih pekli doma, in tudi okus je enak. Dišijo po vaniljevem sladkorju, zapečeni so ravno toliko, da so zlato rumene barve, mehki in sveži. Na krožnik natakar postavi kar zajeten kos te dobrote in človek se je naje do sitega, seveda če ima rad te vrste pecivo.
»Naši flancati so vedno sveže ocvrti. Le redko se zgodi, da čakajo na lačne goste več kot dve uri,« pravi Kavčič. »Poleg flancatov se pri nas dobi še pehtranovo in orehovo potico.«
K njim vedno, še posebej pozimi, sodi čaj. »Tudi ta je skuhan tako kot včasih, iz zelišč in ne iz filtrskih vrečk. Imamo svoj recept, vedno je svež in okusen. Veliko ljudi spije le čaj in gre naprej po sprehajalnih poteh.«
Znani in neznani sprehajalci. Le redki gostinci bi na vprašanje, od česa je odvisna ponudba na Rožniku, odgovorili kot Dejan Kavčič: »Od vremena!« Ob sončnih dnevih je težko dohajati povpraševanje, saj se mnogi meščani k njim odpravijo na katero od tradicionalnih enolončnic ali na kosilo iz razširjene ponudbe, ki ponuja vse, od štrukljev, mesnih jedi in rib do sladic. A če je vreme slabo, ni v gostilno žive duše. Ko spet posije sonce, vrt s klopmi pod kostanjem pred gostilno dobesedno oživi.
Flancat je skoraj vedno mogoče vzeti v roke in odhiteti naprej, na sončen ali meglen dan. »Morda jih ne pečemo le v poletni vročini, ko zanje ni zanimanja in obiskovalci iščejo osvežitev. In včasih, če je vreme slabo, gostilno zapremo ob sredah, drugače pa je odprta vse dni v letu. Še za božič, tudi v nočnih urah, ko se obiskovalci polnočnice v bližnji cerkvi Marijinega obiskanja pridejo pogret v gostilno.«
Privoščite si neomejeno branje
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov.
