Tako je z mnogih območij po Sloveniji že izginilo morda na prvi pogled »obrobno« rastlinje, a za biotsko raznovrstnost sila pomembno. Kaj vse so globalni trgovinski tokovi prinesli s sabo, pa tega nismo hoteli, še manj pa narava. Kaj nas še čaka? Nevarne mravlje, nenasitni polži, ki luknjajo gume in napadajo hiše? Samo zaradi tujerodnih vrst naj bi bilo v Evropi za več kot 12 milijard evrov škode. Slovenci pa kar čakamo.

Tuje vrste so resna grožnja za okolje!

Tigrasti komar je že ena taka posledica, ki je zagotovo nismo hoteli. V Evropo smo ga zanesli z rabljenimi avtomobilskimi pnevmatikami, v katerih je zastajala voda. Na Nizozemsko pa so jih zanesli z zmajevko, rastlino, ki je kot prinašalka sreče priljubljena na Kitajskem in je v prodaji pogosto kot posamezna vejica, zapičena v epruveto z vodo. V tej vodi so se skrivale ličinke tigrastega komarja. Pri živalih je ena najpogostejših poti vnosa v državo transport – bodisi z izdelki, embalažo, drugimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ali z ljudmi. Seveda je pri živalih zelo pomembna tudi njihova mobilnost, saj se lahko iz mesta naselitve same zelo učinkovito širijo naprej. Harlekinske polonice so na primer iz rastlinjakov pobegnile v Belgiji in se v le nekaj letih razširile po vsej Evropi.

»V Sloveniji je naseljevanje tujerodnih vrst prepovedano z zakonom o ohranjanju narave. A žal tu ni nobenega nadzora. Če bi bilo za vse hišne živali obvezno čipiranje, bi zlahka našli njihove lastnike, tako pa se nič ne zgodi. Po eni strani mislim, da se je v zadnjih letih ozaveščenost na tem področju nekoliko izboljšala. Hkrati pa se je bistveno povečala dostopnost eksotičnih živali, zato se zanje odloča vse več neizkušenih ljudi. To lahko pripelje do težav pri oskrbi živali in spuščanja v naravo. Pri ozaveščanju lahko veliko pomagajo trgovine z malimi živalmi, tako da kupce ustrezno seznanijo s tem, kakšno oskrbo potrebuje neka žival,« pojasnjuje biologinja Jana Kus Veenvliet, odlična poznavalka slovenske in evropske zakonodaje s področja varstva narave, v zadnjih letih pa se posveča tujerodnim vrstam in strateškemu načrtovanju na področju varstva narave.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Gašper Rifelj in zaročenka Maja Geršak sta se spoznala v oddaji

Pevec Gašper Rifelj in plesalka Maja Geršak sta se spoznala v oddaji Zvezde plešejo, v razmerju sta se jima rodila dva otroka, zaročena pa sta že od leta 2021.

Po ocenah iz leta 2012 je v Sloveniji že približno 300 tujerodnih živalskih vrst, med njimi je od 30 do 60 invazivnih, to pomeni, da povzročajo zaznavno škodo v naravi. V tej številki niso zajeti gospodarski škodljivci – na primer številne žuželke, ki povzročajo škodo na kmetijskih pridelkih. »Čeprav je sistem spremljanja slab, vsako leto po naključju ali v okviru raziskav odkrijemo še nekaj novih vrst. Za nekaj tujerodnih živali, ki so opredeljene kot fitosanitarni škodljivci, se izvajajo ukrepi nadzora. Problem so tiste vrste, ki niso škodljivci na (kmetijskih) rastlinah, temveč povzročajo škodo domorodnim vrstam. Za te še vedno nimamo vzpostavljenega ustreznega sistema. Skrbijo nas vse vrste, za katere vemo, da se širijo proti Sloveniji in so se v sosednjih državah že izkazale za invazivne. Med raziskovalci je pretok informacij o invazivnih vrstah kar živahen. Tako pogosto niti nismo presenečeni, ko najdemo kakšno novo vrsto,« pravi sogovornica.

Botanični vrtovi – evropska žarišča 

Tudi na področju rastlin je izmenjava blaga po vsem svetu zelo intenzivna. Četudi bi imeli zelo učinkovite predpise, bi bil nadzor nad vsemi pošiljkami skoraj nemogoč – treba bi bilo na primer preverjati prst, v kateri rasejo lončnice, kakšne organizme ta vsebuje, ali je kontaminirana ... Ali morda neki semenski material, namenjen krmi ali za pridelavo olja, vsebuje škodljiva semena. »Potem ko pride enkrat rastlina v novo okolje in se nanj učinkovito prilagodi, je zelo težko uspešno ukrepati. Evropska žarišča, iz katerih se je začela širiti posamezna invazivna rastlina, so botanični vrtovi, katerih cilj je vedno bil gojiti in razkazovati čim več rastlin iz čim bolj različnih koncev sveta. Tudi ljubljanski botanični vrt ni brez krivde. Pajesen je na primer lepo drevo, ki ga je treba pokazati, ampak ima tudi okoli botaničnega vrta svoje potomce. Slovenija je glede tujerodnih invazivk posebna samo v tem smislu, da imamo bogato floro, zato imamo tudi veliko invazivk. Pri nas se lahko razrastejo tako mediteranske kot tipično srednjeevropske vrste. Velika Britanija ima več invazivnih vrst kot druge evropske države zaradi stika s svojimi kolonijami – tako rekoč so imeli lastno globalizacijo že mnogo pred drugimi evropskimi državami,« pove dr. Nejc Jogan, botanik z biotehniške fakultete in prostovoljni borec proti tujerodnim invazivnim rastlinam.

So vrtičkarji problem?

»Ljudje, ki želijo imeti pestre vrtove, gredo v vrtnarijo in nabavijo tisto, kar je v ponudbi. Problem je hortikulturna industrija, ki v neko okolje prinese rastlino, za katero bi kot strokovnjaki morali vedeti, da je potencialno invazivna. In kupcev ne obvestijo o primernem ravnanju z njo. Na hortikulturni industriji je velik del odgovornosti, oni so tisti, ki bi morali filtrirati rastline, presoditi, da nekatere za neko območje niso primerne, ali pa opremiti rastlino s primernimi obvestili,« razloži Jogan in navede primer budleje. To je zelo priljubljena okrasna rastlina, dostopna v vsaki vrtnariji, a hkrati zelo invazivna. Širjenja njenega semena ni problem zadržati, ker rastline cvetijo vse poletje, semena pa odpadajo čez zimo. Takrat ko za vrtnarja rastlina ni več privlačna, bi moral samo porezati socvetja, jih skuriti in tako se ne bi širila. »Za budlejo sploh ne vemo, da se širi, ker išče skalne razpoke, zato se ne širi po vrtu, morda pa jo bomo našli v kakem bližnjem kamnolomu.«Zakaj ne bi vzpostavili novega trenda: sadimo slovensko? »Imamo več kot 3000 divjih avtohtonih rastlinskih vrst, na stotine gojenih avtohtonih sort – samo s temi bi lahko imeli enako lepe, razkošne vrtove. Poskušajmo narediti vrt, ki bi bil podoben naravi,« predlaga Jogan. 

Odgovorni smo ljudje 

Drugi nenadzorovan način širjenja tujih rastlin pa je internetna trgovina. Tako lahko imamo v enem tednu pred sabo vrečko semen z Nove Zelandije, pa tega ne bo nihče vedel. »Ljudje povzročamo, da ti organizmi prihajajo na druge kontinente, in če tega vpliva tujerodnih rastlin in živali ne moremo preprečiti, ga vsaj omejimo. Človek mora biti do okolja odgovoren.« Nekateri pri boju s tujimi rastlinami zakričijo, da bo samo še večja pestrost. Jogan odgovarja: »V prvem trenutku da, srednjeročno pa pomeni izumiranje naših vrst. Poglejte poplavne gozdove ob nižinskih rekah (Mura, Drava, spodnja Sava), kjer je podrast v celoti sestavljena samo še iz tujerodnih vrst. Tam sploh ni več naših vrst ali pa so tik pred izumrtjem. Zaradi lahkotnosti vnosa tujerodnih vrst smo povzročili izumrtje drugih organizmov. In tega ne želimo. Če se želimo obnašati odgovorno, poskušajmo to preprečiti.« Problem so močni lobiji, ki preprečujejo učinkovite zakone. »V svetovnem merilu je to Svetovna trgovinska organizacija, ki je velik zagovornik globalizacije. Preži na kakršenkoli predpis, ki bi omejeval mednarodno trgovino. Tako je v Evropski uniji trajalo desetletja, da smo zasnovali strategijo. Zdaj je v EU sprejeta zakonodaja o boju proti invazivnim vrstam, vendar je seznam izredno kratek, neučinkovit. Zaradi formalnih zadržkov se je z njega sistematično črtalo kopico vrst, pri katerih bi bilo treba ukrepati.« 

V Sloveniji pa smo glede sprejetja mehanizmov in aktivnosti še bolj v zaostanku, skorajda paralizirani in odvisni od peščice entuziastov. Glede na velikost problema je aktivnost odločno premajhna, je prepričan Nejc Jogan. »Slovenija se s strategijo ohranjanja biotske raznovrstnosti ne ukvarja.«

Resna grožnja 

V nasprotju z rastlinami, ki jih lahko sicer z veliko napora odstranjujemo tudi na velikih površinah, je to pri živalih skoraj nemogoče, saj se razpršijo na večjem območju in nikoli več ne moremo najti vseh osebkov. »Najcenejši in najpomembnejši ukrep bi tako bil, da preprečimo prihod tujerodne vrste – tako kot na mejah preverjajo uvožene pošiljke glede prisotnosti fitosanitarnih škodljivcev, da se ti ne bi razširili. Če se vrsta vseeno znajde v naravi, pa je pomembno, da čim hitreje ukrepamo. Najprej moramo imeti ustrezen sistem monitoringa, in če ustrezno deluje, se take vrste v zelo kratkem času odstrani ali pa se zameji širjenje. V Sloveniji smo se problema tujerodnih vrst in njihovega vpliva na naravo zavedeli razmeroma pozno, resneje smo se začeli problematiki posvečati šele leta 2008,« pove Jana Kus, ki je soavtorica in urednica odlično pripravljenega priročnika o tujerodnih vrstah – edinega v slovenskem jeziku. Čeprav je že leta 2005 v akcijskem načrtu izpostavila, da moramo okrepiti zakonodajni in institucionalni sistem na področju tujerodnih vrst, se ni zgodilo nič. »Nekaj pavšalnih prepovedi iz zakona o ohranjanju narave nima nobene teže, saj se tega sistematično ne nadzira. Podzakonski akt, ki bi določal načine ukrepanja ob pojavu novih tujerodnih vrst, pa še vedno ni sprejet. Pristojnosti institucije niso jasne. To se je dobro pokazalo lansko poletje, ko so mediji poročali o orjaškem deženu. S tem so sprožili velik odziv javnosti, v resnici so ljudje začeli opazovati rastline okoli sebe. A prijave sva (prostovoljno) sprejemala midva s kolegom Nejcem Joganom in tudi preverjala lokacije na terenu. Šele avgusta je to nalogo prevzel Zavod RS za varstvo narave. Zdaj je na nas začela pritiskati Evropa, saj je lani začela veljati nova evropska uredba, ki državam članicam nalaga, da vzpostavijo nadzor na mejah, celovit sistem zgodnjega odkrivanja in ukrepanja,« pravi biologinja, ki jo skrbi, da se bo zaradi slabega sistema število tujerodnih vrst pri nas še naprej povečevalo. Tujerodne vrste so pomembna okoljska grožnja – tega se zaveda čedalje več Slovencev. Sodeč po raziskavi, izvedeni v letih 2013 in 2015, smo med državami EU v vrhu prepoznavanja nevarnosti tujerodnih vrst za naravo. »A to nam ne pomaga, če ne deluje sistem ukrepanja, vsega dela pa ne moremo opravljati na prostovoljni ravni.«

Po nekaterih ocenah naj bi imeli v Evropi 12 milijard evrov škode na leto samo zaradi invazivnih tujerodnih vrst. Jogan je prepričan, da je ta številka mnogo višja, saj so države, med njimi je tudi Slovenija, ki te škode sploh nimajo ovrednotene. V Nemčiji na primer beležijo, koliko bolniške odsotnosti povzroči alergija na pelod ambrozije in koliko škode nastane, ker je treba na območjih japonskega dresnika pogosteje kositi. Zelo težko pa je finančno ovrednotiti popolno spremembo nekega ekosistema.