Živimo v času, ki močno poudarja pomembnost naše individualnosti. Sami sebi in v svojih življenjih moramo biti na prvem mestu, zato se vsemu, ki bi to kakor koli ogrozilo, spretno izogibamo. Najbolj se to pozna v naših odnosih. Težje se zaljubimo, vežemo in popolnoma predajamo drugim. Z resnimi razmerji in ustalitvijo odlašamo do časa, ko bomo izpolnili sebe in svoje želje. Zato ni presenečenje, da so razmerja, kot je prijateljevanje z ugodnostmi, v tako bogatem razcvetu. Ponujajo vse in nas hkrati varujejo pred tistim, kar bi nas najbolj oviralo na poti samoizpolnitve – popolno predanostjo in zavezanostjo drugemu. In čeprav se na videz zdi, da preprosteje ne bi moglo biti, so najnovejše in hkrati pionirske raziskave na področju tovrstne oblike odnosov pokazale, da to sivo področje odnosov le ni tako nedolžno, kot se kaže.
Kaj je pravzaprav prijateljevanje z ugodnostmi?
V ožjem in najbolj očitnem pomenu fraze gre za prijatelja, ki sčasoma delita tudi posteljne aktivnosti. Prijateljstvo je osnovna sestavina, seks pa pomemben dodatek. A še vedno je ta odnos bolj prijateljski kot romantičen, kljub telesni intimnosti. Po raziskavi michiganske državne univerze pa je ta pomen že nekoliko zastarel. Čeprav takšen odnos še vedno spada v polje prijateljstev z ugodnostmi, je danes v tem polju še prava paleta odnosov, ki temeljijo zgolj na fizični intimnosti. Denimo nekdanji partnerji, ki dokaj redno tudi po razhodu še vedno skupaj grejejo posteljo, ali pari, ki se sicer gibljejo v istih krogih, a niso zares prijatelji, se pa privlačijo in zato intimno prijateljujejo, nimajo pa se namena romantično vezati, lahko pa gre zgolj za znance, ki se občasno znajdejo med rjuhami. Vsem tem (in še mnogim drugim) oblikam intimnega prijateljevanja, ki spadajo pod termin prijateljstvo z ugodnostim, pa je v grobem skupno to, da se vpletena partnerja družita in seksata (lahko redno ali zgolj občasno), a to njuno druženje ne predvideva romantične zveze in vseh obveznosti, ki sledijo iz nje.
Zakaj ljudje privolijo v takšna razmerja?
Razlog za vseprisotnost prijateljevanja z ugodnostmi je precej očiten, potrdile pa so ga tudi raziskave – ljudje se v taka razmerja vpletajo, ker se še nočejo vezati. Gre za neko srednjo in za mnoge idealno pot med preveč stresnimi in tveganimi avanturami za eno noč na eni strani in zavezujočimi romantičnimi razmerji na drugi strani. Ne glede na to, da ljudje (še) nočejo resnih razmerij, pa si vendarle želijo določeno mero stabilnosti, zaupanja, intimnosti in čustvene varnosti. Prijatelji z ugodnostmi so tako sprva precej varna oblika razmerja. Sprva.
Paradoks
Že omenjena raziskava, ki velja za eno pionirskih na tem področju, je kljub vsesplošnemu prepričanju o idealnosti prijateljevanj z ugodnostmi prišla do precej presenetljivega spoznanja. Čeprav naj bi šlo za povsem nestresno obliko razmerja, je stopnja stresnosti v njem precej visoka in se z daljšanjem razmerja sorazmerno povečuje. Največ stresa v teh razmerjih namreč predstavlja isti strah, ki je najbolj stresen dejavnik tudi v romantičnih razmerjih, in sicer da bo eden od partnerjev potegnil krajšo kot drugi. Da bo razvil čustva do drugega in da ta čustva ne bodo vzajemna. Da bo ljubil močneje in bo na koncu prizadet. Gre pravzaprav za zanimiv paradoks. Tisto, čemur se s takšnim razmerjem skušamo izogniti, nas prav tako preganja, le da je v tem primeru stres zaradi tega nekoliko hujši, saj strahu nikoli ne smemo ubesediti. Pravo čustveno romantično razmerje namreč v prijateljstvih z ugodnostmi postane tabu. Prijatelja o njem ne govorita niti ne razmišljata, saj bi kakršna koli besedna ali miselna dejavnost v tej smeri že lahko porušila lahkotnost in neobveznost na videz idealnega razmerja. Prijatelja, ki sta se tako do zdaj ali pa bi se tudi sicer lahko pogovarjala o čemer koli, zdaj medse postavita nekakšno pregrado in ves čas previdno ovinkarita okrog nje. A v resnici ju precej teži.
Sivo območje
Študija, ki je bila nedavno objavljena v zborniku Canadian Journal of Human Sexuality, pa je odkrila še eno precej paradoksalno plat prijateljstev z ugodnostmi. Sila, ki dva združi v takšno razmerje, ni nič šibkejša od sile, ki združi dva, ki se odločita za partnerstvo. Še vedno gre za močno privlačnost in željo biti z določeno osebo, tisto, kar na koncu odloči, je osebna odločitev, da se trenutno še ne želimo vezati. Tudi po spolni zadovoljivosti prijateljstva z ugodnostmi ne zaostajajo za romantičnimi razmerji. Spolna zadovoljivost je v prijateljstvih z ugodnostmi res nekoliko nižja kot v romantičnih razmerjih, a še vedno visoko znotraj merila zadovoljivosti in veliko višja kot v avanturah za eno noč. Pri tem vendarle ni znano, ali nižja ocena zadovoljivosti izhaja iz tabuja, ki prav tako prepoveduje enačenje zadovoljivosti s tisto v romantičnem razmerju. Strokovnjaki pojasnjujejo, da je zadovoljivost tako visoka zato, ker je ta vrsta prijateljevanja kljub drugačni oznaki še vedno razmerje – med prijateljema ne glede na vse obstaja določena mera intimnosti, zaupanja, čustvene podpore, strasti in navsezadnje tudi skupna preteklost. Čeprav ne gre za klasično obliko razmerja, gre še vedno za razmerje. To dokazuje tudi dejstvo, da mnoga tovrstna razmerja trajajo tudi po več let.
Pesek v oči?
Če pod seznam lastnosti tako romantičnih razmerij kot prijateljstev z ugodnostmi potegnemo črto, lahko opazimo, da se razlikujeta zgolj v nekaj lastnostih: ni ekskluzivne predanosti, ni obveznosti in ni formalne potrditve razmerja. Drugi dejavniki so si precej podobni: privlačnost, ki par združuje, je ista, spolna zadovoljivost skoraj enako visoka, zaupanje, intimnost in čustvena podpora so prav tako prisotni (v nekaterih prijateljstvih celo bolj kot v formalnih razmerjih), razmerja so v obeh primerih lahko dolgotrajna (prijateljstva z ugodnostmi lahko trajajo celo dlje kot romantična razmerja), tako dolga predanost nekemu razmerju pa vendarle kaže na neko stopnjo vezanosti. Ko torej o prijateljevanjih z obveznostmi govorimo kot o nerazmerjih, je upravičeno vprašanje, ali ne gre zgolj za metanje peska v oči. Po raziskavi iz omenjenega kanadskega zbornika prijateljstva z ugodnostmi poleg vsem drugim služijo tudi dvema namenoma: bodisi zapolnjujejo čas, dokler ne pride kdo boljši, ali pa služijo kot poskusna doba za morebitno nadaljnje razmerje. Partner, ki si ga torej izberemo za prijateljevanje z ugodnostmi, je v tistem časovnem obdobju najboljša možna izbira partnerja, kar seveda znova predvideva, da ne gre za 'drugorazredno blago'. In ker tovrstna prijateljevanja navadno trajajo tudi po več let, se upravičeno vprašamo, zakaj se jih v razmerje razvije zgolj 10–20 odstotkov. In zakaj po statistikah prijatelja, ki sčasoma prenehata seksati, večinoma postaneta še bolj povezana prijatelja? Kako zelo se to razlikuje od formalnega razmerja, kjer se partnerja sčasoma razideta, a ostaneta prijatelja? Gre pri vsem skupaj zgolj za to, da se dandanes bojimo vezati, a si hkrati želimo bližine, zato vzdržujemo intimni odnos, ne upamo pa si ga formalno opredeliti, ker nam ta formalnost nalaga obveznosti, obveznosti pa nas omejujejo? Gre res samo za formalnost?
Rešilna bilka
Eden od problemov, ki ga raziskave niso posebej osvetlile, je pa precej razviden iz anekdot in pričanj posameznikov in prav tako izvira iz strahu, ki spremlja prijatelje z ugodnostmi, je tudi ta, da so takšna razmerja pogosto rešilna bilka neuslišanih ljubezni. Žrtve v teh primerih so večinoma ženske. Bodisi že prej zaljubljene ali pa se njihova čustva razvijejo pozneje v razmerju. V obeh primerih pa gre za to, da vztrajajo v takšnih razmerjih zgolj in samo zato, ker se bojijo, da bi sicer partnerja – prijatelja izgubile. Bolje tako kot nič. Tudi če ne gre za zaljubljenost, gre morda zgolj za čustveno navezanost, ki pa je lahko sčasoma težko breme. Ker se o njej ne sme spregovoriti, če želimo partnerja in razmerje obdržati. Hkrati pa nas najedajo mučenja in dvomi: obstaja poleg mene še katera druga, je zdaj, v tem trenutku, z njo, je ona tista, ki dobi njegove sobote, kakšna je, ima boljše priložnosti kot jaz, katera od naju mu je ljubša, kaj vse počneta skupaj, kam jo pelje, kaj če prav v tem trenutku spoznava žensko svojih sanj … Večinoma so takšnim mentalnim vojnam izpostavljene ženske, ki imajo to (ne)srečo, da s spolnostjo krepijo občutek pripadnosti, povezanosti in čustvene navezanosti. To dejstvo pa marsikateri moški predstavnik s pridom izkoristi – ženske čustvene navezanosti se zaveda, jo namenoma ignorira, a izkorišča sebi v prid, saj ve, da bo zaradi nje težje zavrnjen.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
