Pogosto je namreč zaslediti pogovore, pa naj gre za moško ali žensko družbo, da prve nikoli ne pozabiš. Prve zaljubljenosti, prvega poljuba, prvih dotikov. Ostane v naši podzavesti kot spomin na leta čustvenega odraščanja, na obdobje iskanja samega sebe in svoje sorodne duše. Celo na obdobje eksperimentiranja. Pa prva ljubezen res vpliva na vse ostale? Ima tolikšno moč ali gre bolj za famo, ki jo vedno znova potegnemo na plan, kadar nam to ustreza? Je prva res fatalna v tem smislu?

Se vam je kdaj zgodilo, da ste na ulici srečale svojo prvo ljubezen? Fanta, ki je danes že moški, ob katerem vam je v mladih letih razbijalo srce kot ponorelo. In medtem ko je bilo tokrat srečanje povsem naključno in nedolžno, se vam je ob njegovem samo bežnem pozdravu na obraz vrnila rdečica, pospešil se je utrip in počutile ste se kot srednješolke, ki ne vedo, kam bi same s seboj. In prav nerodno vam je bilo ob misli, da vas je s tira vrglo srečanje, ki spada nekam v preteklost, saj se danes s to osebo in tako imenovano prvo ljubeznijo sploh ne ubadate več. Kaj je torej zaljubljenost, ki niti ni bila dana vsem ljudem? Razčistimo pojem, ki ga razumsko težko pojasnimo, a kljub temu zaljubljencem daje krila in pusti v psihi pomembne posledice.

Zaljubljenost vs. ljubezen

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Poročila se je še ena Avsenikova vnukinja

Dobra dva meseca po sestri Moniki Avsenik se je poročila še njena sestra, še ena Avsenikova vnukinja, Nataša Avsenik.

Dr. Zoran Milivojević, ki ga berete v nekaterih revijah in lahko srkate njegove misli, ki jih ponuja bralcu v svojih knjigah, pravi zelo na kratko nekaj, kar nas v prvi fazi šokira: zaljubljenost je negacija ljubezni. In medtem ko želijo mnogi zaljubljenost prepustiti pesnikom, umetnikom in sploh neracionalnemu svetu, Milivojević trdi, da so čustva zelo logična stvar. Zaljubljenost je po njegovi definiciji prehodno stanje, ki ne more trajati večno, in je utemeljena na projekciji in idealizaciji. Problem, ki nastane, pa je, da se zaljubljenost in ljubezen podobno občutita. Gre za isto kvaliteto, intenzivnost pa je pri zaljubljenosti veliko močnejša. Zaljubljenost je zelo intenzivno prijetno čustvo, ki nastane kot posledica projekcije predstave o pravem partnerju na drugo osebo in posledično precenjevanja druge osebe. A zaljubljenost je začasna. Mine. In mine ideal o osebi, ki smo ga ustvarili.
Potem ostane ljubezen ali pride sčasoma. Včasih gre ali pa je v bistvu nikoli ni bilo in smo samo zaljubljenost zamešale za ljubezen. A tudi ljubezen je pojem, ki se močno razlikuje glede na raso, lokacijo življenja, izkušnje. Ljubezen v primitivnem plemenu je v svoji prvinski obliki. Gre za povezanost med ljudmi, ki prinaša neke nove pozitivne lastnosti. Pripadnost, skupnost, občutek vrednosti drugega človeka. V zahodni civilizaciji se ljubezen idealizira, potem je seveda tragična, sicer ne bi bila velika. Tu je še fenomen filmske ljubezni, ki najpogosteje z resnično nima nič skupnega. Torej, kakšno zvezo ima prva ljubezen – predvidevamo, da je šlo za zaljubljenost – s poznejšimi zvezami?

Vse vpliva na naša življenja

Da partnerski odnos staršev vpliva na našo zvezo v prihodnosti, drži. Zakaj? Vsaka izkušnja v življenju vpliva na nas – v pozitivnem ali negativnem smislu, vsekakor pa daje priložnost, da se iz nje česa naučimo, da zrastemo, postanemo modrejši, kar je popotnica za nadaljnje življenje in tudi nadaljnje odnose. Tako pravi mag. Andrej Trampuž, univ. dipl. psih., partnerski imago terapevt in direktor Centra za kakovost odnosov. Ob tem mi na misel pride znanka, ki je kot dvajsetletna študentka doživela drzno, nepozabno izkušnjo s sovrstnikom in jo dojemala kot večno. Ne le kot strastno in romantično ljubezen, ampak kot nekaj, kar bo trajalo do konca in še naprej. Pa je potem spoznala, da nobena reč ni za zmeraj. Te svoje prve ljubezni ni dejansko pozabila nikdar. Njen primer potrjuje mnenje nekaterih psihologov in terapevtov, ki pravijo, da vsaka naslednja zveza temelji tudi na izkušnjah pretekle. Res je, da je z lahkoto skakala iz odnosa v odnos, ob tem pa partnerje vedno primerjala s prvo ljubeznijo. In vsakomur je nekaj manjkalo. Oziroma se je njej tako zdelo.

Zdelo se ji je, da je našla sorodno dušo. Kolikokrat se je to zgodilo že vam? Da ste začutile, kot da vam je nekdo usojen, da je del vas? Bruno Šimleša, pisec duhovnih knjig, je letos poskrbel, da so si v knjižnicah množično izposojali knjigo Ljubeznoslovje. Tam med drugim pravi, da je sorodna duša napačen pojem. Ni namreč naloga drugih, da vas naredijo celovito osebo, to je vaša naloga. Kar pomeni, da ste vi sami sebi sorodna duša. In trud te moje znanke, ki je v vseh nadaljnjih zvezah iskala 'sorodno dušo', je po tej teoriji obsojen na propad, saj nikoli ne bo našla ideala. V bistvu je namreč nezadovoljna sama s seboj. A izkušnje kažejo, da imajo prvi fantje, prvi partnerji vendarle pomembno vlogo v razvoju našega odnosa do partnerstva. In če je bil prvi dogodek res nekaj izjemnega, pa se nam kaj podobnega v življenju potem ne ponovi več, je logično, da se misli vračajo nazaj, saj je bila izkušnja lepa, prijetna, neponovljiva.

Ko potrebujete pomoč

Kaj pa, če je naša prva izkušnja s partnerjem slaba, grozna? Potem se zapremo kot školjka in zlepa ne pustimo drugim osebam blizu. Ne po srčni ne po intimni plati. Tu je problem resen in zahteva v nekaterih primerih celo strokoven pristop in pomoč. Ali pa nas je prekinitev prvega razmerja tako pretresla, da se nam je sesul svet? Na to temo je na forumih kar nekaj vprašanj. In odgovori so pogosto zelo podobni. Vsaka izguba je boleča. Tisto, kar nam je prinašalo zadovoljstvo, kar nas je osrečevalo in izpolnjevalo, je prenehalo obstajati. Tako se počuti vsakdo, ki izgubi. Izgubi ljubezen, bližnjega. Po izgubi pride žalovanje. To je proces, ki pomeni v bistvu pot k sprejemanju dejstva, da so se stvari spremenile. Pomeni pot k sprejemanju drugačne realnosti. In po žalovanju pride novo vstajenje. Izguba nas okrepi in nam da novo izkušnjo. Če bi se ljudje manj ozirali nazaj z neko bolečino, strahom, hrepenenjem, bi bilo za vse boljše. Preteklih stvari se ne da spremeniti, nanje nimamo vpliva. Lahko pa spremenimo sebe in svoj odnos do ljudi. Če pa ste obremenjeni s svojim bivšim ali prvim fantom do te mere, da tudi po nekaj letih ne morete normalno delovati, potem vsekakor poiščite pomoč.

Bivši in prijateljstvo

Ali imamo sploh lahko z nekdanjimi partnerji prijateljski odnos? Šimleša trdi, da v nekaterih primerih da. Predvsem takrat, ko v resnici govorimo o čustvenem ozdravljenju. Večina ljudi je čustveno navezanih na svoje bivše in se po prekinitvi znajdejo v pravem vrtincu različnih čustvenih stanj. Zdaj se lahko navežemo na našo uvodno misel. Ali ima prva zveza res tako močan vpliv na vse ostale? Ima, če ste še vedno čustveno odvisni od te osebe. Če vseh zapletov, zadev, vprašanj še niste razrešili oziroma razrešile in to pride na plan vsakič, ko ste v zvezi z drugo osebo. Prijateljski odnos se lahko začne, ko mine to obdobje razburkanosti. Čeprav je treba torej izpolniti mnogo pogojev in zato le redko postanemo pristni prijatelji z bivšimi, pa se kdaj le zgodi. Človek najpogosteje ne ljubi samo enkrat v življenju. Tako prepričanje ima neugodne posledice: recimo take, da potem vse življenje iščete osebo, ki ste jo v glavi idealizirali. Imejte v mislih nekaj: nihče ni res popoln moški ali popoln bedak. Vsi imajo prednosti in pomanjkljivosti, in če nameravamo imeti z nekom resno zvezo, iščimo predvsem dobre plati in dopuščajmo slabe. Pa še to: z leti se spomin tudi spremeni. In dogodki ali osebe, povezane z njimi, dobijo drugačen, popačen pomen.

Kaj najpogosteje primerjate pri aktualnih partnerjih s tistim prvim, ki ga ne morete pozabiti?

- seks z njim je bil vedno božanski

- z njim je bilo vedno zabavno
- ves čas sva tičala skupaj, bila sva neločljiva
- bil je pozoren, bil je dober poslušalec
- vedno je bil urejen

Če dobro premislite, marsikaj od tega danes ni mogoče zato, ker ste v stiski s časom, ker sta oba v stresu, ker morata skrbeti za povsem vsakodnevne reči, kot so pospravljanje, plačevanje položnic in vzgajanje otrok (če jih imata).