Izpadel sem bedak, a zase junak. Čeprav sem mesten človek in je marsikdo mislil, da nimam kaj iskati na kmetiji, le ni bilo tako,« pravi zdaj Uroš Bilban, ki je do desetega leta živel na kmetiji, čeprav kot otrok nekih izkušenj tam ni pridobil. In kako je sploh končal v šovu?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Za zvonjenje v ušesih so krive poškodbe dlačic

Človeško telo je kompleksno, čudovito in hkrati čudno. Je najbolj zapletena kemična tovarna in najbolj integrirana celota z možgani, ki se nenehno spreminja.

»Stanujem v Stegnah, čisto blizu Viba studia, in vedno sta me gnali radovednost in želja, da bi enkrat izkusil, kako je, če se znajdeš pred kamero. Svetovali so mi, naj se prijavim v agencijo, ki išče kadre za reklame, statiste in druge potrebe produkcij. To sem tudi storil in kmalu so mi ponudili izziv. Predstavili so mi sodelovanje v šovu Ljubezen po domače in odločil sem se, da izziv sprejmem. Ko sem prvič na fotografiji videl Mihaelo, sem si mislil svoje in se vprašal, le kako lahko taka gospodična, ki je vedno urejena, gara na kmetiji. Ko sva se prvič srečala in sem videl še njene nohte, sem bil prepričan, da se ne more lotiti prav nobenega dela, in sem jo na neki način celo podcenjeval. A moram priznati, da me je presenetila. To je gajstna deklina, ki dobro ve, kako se streže vsem opravilom na kmetiji. Res me je presenetila, in to v pozitivnem smislu. Všeč so mi tisti hribovski konci na prelepem Koroškem in mislim, da bi se na življenje na kmetiji lahko kmalu privadil. Sčasoma bi se navadil tudi na kmečka opravila, saj vaja dela mojstra. A ne v takih razmerah, saj je bil tam bolj kot ne teror. Lahko si samo predstavljate, kako je bilo, ko sem se jaz suhec znašel med tistimi mišičnjaki. Veste, jaz sem bolj flegmatičen človek in večkrat tudi malo ‘zabluzim’. Ko sem končal srednjo šolo, so starši rekli, da je najbolje, da se zaposlim v domačem podjetju, in tako sem postal računovodja. Zdaj, ko sta mama in oče v pokoju, peljem posel naprej. Je pa res, da kadar je dela veliko, vedno vskoči mama, ki mi pomaga.«

Uroš prizna, da se mu je po sodelovanju v šovu življenje spremenilo. Mnoge pa zanima, ali je šel res peš iz Koroške v Ljubljano, ko mu je Mihaela dala košarico. »Ah, kje pa! To je samo še ena izmed neumnosti, ki sem jih naredil ali izrekel v šovu. Bolj kot ne je bil vse hec. Kot sem že rekel, želel sem biti duhovit in zabaven, izpadlo pa je čisto drugače.« Ga pa po šovu ljudje na cesti prepoznavajo in ga včasih ogovarjajo, ga kaj vprašajo, pohvalijo ali ga samo gledajo in si po tiho kaj šepetajo v slogu, a ni to tisti s televizije. »Še naša soseda reče, glej ga, glej ga, in se samo smeji. Nič ne vpraša, nič ne komentira. Vem pa, da me je vsak teden spremljala po televiziji.« Sicer prijazen in zgovoren Uroš postane malo bolj previden, ko se začneva pogovarjati o ljubezni, o dekletu, ki ga je spoznal po končanem šovu. »Ja, imam dekle, a vam moram kar direktno povedati, da gre tu za zelo osebno stvar, o kateri ne nameravam razpravljati v medijih. Pot mi je prekrižala sorodna duša in vesel sem, da je tako. Šov bo kmalu pozabljen, midva pa bova razvijala najino skupno zgodbo,« je skrivnosten Uroš, ki se že veseli prihajajočih praznikov. »Štiri leta živim v Šentvidu in dvakrat sem bil tudi pri polnočnici. Ker je lani ni bilo, se še toliko bolj veselim letošnje in še zlasti tega, ker v mrzli božični noči ne bom šel sam, temveč v družbi nekoga, ki mi greje srce.«