Mojmirja Šiftarja so ustvarjalci šova zmotili ravno na dopustu pod borovci na Hvaru, ko so mu poslali sporočilo, ali bi prišel kot gostujoči chef v eno epizodo. Strinjal se je in po pogovoru dobil še en klic s ponudbo, ki mu je spremenila življenje. »Vprašali so me, ali bi bil sodnik v novi sezoni. Seveda! Po začetnem navdušenju sem začel razmišljati, kako bom snemanja usklajeval z restavracijo. A imam dobro ekipo, zato me ni skrbelo, da bi to vplivalo na kakovost. Trenutno sem bolj malo v restavraciji in me gosti ne vidijo, ampak kakovost je na isti ravni,« je ponosen Mojmir, ki ima za sabo že kar nekaj snemanj. »Imamo top tekmovalce, vsi so prijazni in tekmovalni. Sem zelo strog sodnik, ker sem bil tudi sam na veliko tekmovanjih, zato sem natančen. Hočem, da vsem uspe in da se po šovu ukvarjajo s kuharijo. Pri nas primanjkuje kuharjev, ki kuhajo z dušo.«

Usodna prekmurska gibanica

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Umrla je Manca Košir

Kot poroča RTV Slovenija se je poslovila dolgoletna novinarka in publicistka Manca Košir.

Mojmir prizna, da ga na krožnikih tekmovalcev in tudi sicer najbolj motijo nesmisli – ko je na krožniku nekaj, kar nima pomena. »Na primer dekoracija, svež koprc, ki je lepo videti, ampak k tatarskemu bifteku ne paše. To pokvari celo jed. Navduši pa me, ko vidim, da je duša v sami jedi. Ko mi nekdo predstavi jed, ki jo je kuhal z ljubeznijo. Če kuhaš slabe volje, hrana ne bo dobra. Prej sem pripravljen spregledati tehnično napako, kot če je nekaj na silo narejeno,« je jasen 31-letnik, ki se je s preostalima sodnikoma, Karimom Merdjadijem in Lukom Jezerškom, odlično ujel, čeprav je še vedno zelen, kot se pošali. »Sicer oba poznam že od prej, smo že kdaj nazdravili, ni se nam bilo treba spoznavati. Sprašujem ju za nasvete, saj imata 10 let izkušenj in brez sramu vprašam tudi najbolj banalne stvari. Raje to, kot da narobe naredim. Zagotovo pa je lažje meni kot njima v prvi sezoni,« je iskren.

Mojmir je bil že od malih nog ustvarjalen in raziskovalnega duha, zanimalo ga je prav vse. Njegova družina ima kuharijo v krvi, saj je njegova babica imela gostilno, mama pa je vsak dan skuhala kaj novega. »Do 10. leta sem bil zelo izbirčen, jedel sem samo piščanca. Na neki točki pa se je vse spremenilo. Spomnim se, da je bil vsakič, ko je mami delala prekmursko gibanico, to celodnevni praznik. Iz posod sem polizal nadev,« se zasmeji simpatični kuharski mojster, ki se zelo dobro spomni tudi obiskov tržnice. »Tam me je zanimalo vse možno, poskusil sem tudi brokoli in pri 13 letih začel kuhati za družino. Mama je obrok pojedla, očeta pa nisem mogel takoj navdušiti. Ko sem ga vprašal, kako je, je vedno rekel, zanimivo, odgovarjal je diplomatsko. Če bi rekel, da je zanič, vprašanje, ali bi šel za kuharja,« se zamisli.

Tun z vasabijem in ostrige

Pri komaj 15 letih je dobil prakso v eni najboljših slovenskih restavracij JB in ob šolanju tam delal dve leti. »Tri mesece sem pomival posodo, potem pa mi je Janez Bratovž dal priložnost. Dal mi je zagon in širino, v njegovi kuhinji sem videl tuna z vasabijem in ostrige, česar drugje morda ne bi mogel. Vse to mi je nesebično pokazal,« pohvali velikega chefa in doda, da se s kuharskimi šovi, ki jih imamo pri nas že nekaj let, veča zanimanje za ta poklic. »Ljudje cenijo in vidijo, kaj pomeni delati v gostinstvu. To ni samo romantika ali ustvarjanje, je trdo delo. Ta poklic moraš imeti res rad, da te napolni, ker te fizično in psihično izčrpa,« prizna Mojmir, ki mu zelo veliko pomeni, da ima ob težkih trenutkih podporo žene Anje, s katero sta skupaj osem let, poročena pa tri. Spoznala sta se v Kranjski Gori, lepa plavolaska pa je njegova največja podpornica. »Obožujeva potovanja. Letos sva bila v Tuniziji, pred šestimi leti v Šrilanki, pa v Barceloni in na Irskem, kjer sva prevozila 1.500 kilometrov. Letos novembra sva nameravala obiskati Škotsko, ampak zdaj sem tukaj,« se zasmeji chef, ki bo po koncu snemanja svojo drago odpeljal na daljše potovanje v Kanado in Chicago, ker živi njegova sestra.

44 odtenkov čaja

Mojmir veliko pozornosti pritegne tudi s svojim videzom, saj se na njegovem telesu bohoti kar sedem tatujev. Med drugim ima vtetovirane napise Born to create, Chef for life in No regrets. »Pri 18 letih sem si dal narediti prvo tetovažo. Veliko mi pomenijo, imel bi jih še 15, ampak naslednjo si bom dal, ko postanem oče,« veselo pove Mojmir, ki ima na rami tudi tatu čaja. Ljubezen do čaja se je začela razvijati na višji strokovni šoli, kjer so imeli vaje harmonija okusov.

»Učili smo se kombinacije okusov in jaz sem bil v skupini, ki je delala s čaji. Ko smo to preizkušali, me je tako navdušilo, da sem spisal diplomo na to temo. Pri 19 letih sem spoznal Tomaža iz družbe Erilo, ki ponuja čaje, in vprašal me je, ali bi napisal kuharsko knjigo. Strinjal sem se in poslal mi je 160 različnih čajev. Vse sem moral skuhati in pokusiti. Na čaje sem začel gledati kot na zelišča, nato pa sem zbral 44 najljubših in tako je nastala knjiga 44 odtenkov čaja,« sklene simpatični chef.