Pomenijo ji resno prelomnico, a hkrati snema toliko, kot ni še nikoli. Bila je fantastična sodobna mama v filmih Pod njenim oknom in Šiška Deluxe. Igra v predstavah Priznam in Najstarejša obrt (ki ni lončarstvo). Marijana je nasmejana, energična, prijetna ... Čeprav ji je bil optimizem položen v zibelko, ga goji še posebej. Tako skrbno ali pa še bolj kot svojo zelenjavo.

Junija ste praznovali 70 let. Ste to obletnico doživeli kot prelomno?

Pravzaprav je sploh še nisem praznovala, nekako se nam še ni uspelo dobiti, ni bilo časa, ampak jo bom, upam, sicer jo bom premaknila na 71. leto. (smeh) Povabila bi svojo družino, igral bi mi Fake orchestra, kjer poje moja hči in igra moj zet … A če vam povem čisto iskreno, si nikoli nisem mislila, da bom toliko stara. Res. In prepričana sem, da so sedemdeseta pa res prelomnica. Takrat človek začne odhajati.

In kako se bojujete s tem?

Trudim se imeti čim bolj fino v vseh teh dneh in, upam, tudi letih, ki mi še ostanejo.

Zdite se mi ženska z neverjetno pozitivno energijo. Imam prav?

V sebi imam res življenjski optimizem, ki sem ga podedovala. In ga tudi gojim, ker sem prepričana, da je tako lažje živeti. S pozitivnim odnosom do življenja, do situacij, do ljudi. To mi je bilo položeno v zibelko. Ne maram depresij.

Kako pa se ta pozitivizem še goji?

Recepta ni. Ampak tudi takrat, ko ti ni najboljše, obrneš na veselejšo plat.

O nadaljevanki Takle mamo: »Te nadaljevanke – to je garanje, priganja te čas, ogromno je besedila, je zelo naporno. Z Andrejem Nahtigalom (s katerim igrata zakonski par, op. a.) pa sva sodelovala že prej, razumeva se, med nama je neka kemija. Sem mu rekla, da se bojim, da si bova tudi zasebno začela iti na živce, če se bova preveč vživela.« (smeh)

Upokojeni ste že nekaj let, a še vedno pridno delate. Vidimo vas v predstavah v gledališču, igrate v filmih.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Imam zelo redek poklic, v katerem potrebujejo stare ljudi. Mlada igralka ne more igrati stare mame. In dokler je povpraševanje in dokler sem v formi, bom delala. Rada delam. Je pa vedno teže. Z leti čutim vse večjo odgovornost do gledalcev in do sebe in vedno teže si zapomnim besedilo. Če imam na primer isto predstavo dvakrat v enem dnevu, ponovim besedilo pred vsako. Zaradi boljšega občutka.

Zakaj zdaj čutite večjo odgovornost?

Ne vem. Ko si mlad, se lažje zmotiš, lažje narediš kaj narobe. V mladosti gredo te stvari lahkotneje mimo. Ko si pa star, si očitaš prav vsako napako.

Pred kratkim sem vas videla v predstavi Priznam. Pet igralk v boksarskem ringu oživlja spomine na Jugoslavijo.

To je posebna predstava, avtorsko delo, v njej so vpleteni prav naši spomini nanjo. Jaz predstavljam povojno generacijo, ki je dala skozi delovne brigade. Kot otrok sem živela v Beogradu in tam sem bila dvakrat v delovnih brigadah, gradili smo avtocesto Beograd–Niš in kamnite zidove v Zlatiboru. Bilo je perfektno! (smeh) Tega ne more več biti, ker so drugi časi, ampak takrat smo res živeli bratstvo in enotnost. V svoji prvi osebni izkaznici, pri šestnajstih, sem napisala, da sem Jugoslovanka. Za nas takrat ni bilo meja, takšno razpoloženje je bilo takrat.

Kako igralci ustvarjajo vloge

»Ko sem lani snemala kratki film Iztoka Intiharja Diamantna poroka o dementni ženski, sem morala raziskati, kako se dementni ljudje obnašajo. Zgodba filma je takšna, da se ta ženska obnaša normalno vse do konca filma, ko vidiš, da je nekaj narobe. Išče namreč moža, ki je že leta mrtev. Ker mi je demenca popolnoma tuja, sem šla v dom za ostarele v Cerknici in prosila, naj mi pokažejo oddelek za demenco, oddelek brez kljuk. Najprej so mi pokazali dve zelo očitno dementni ženski, a to me ni zanimalo. Potem sem videla lepo žensko z dolgimi lasmi, ki se je z mano čisto normalno pogovarjala. Spoprijateljili sva se in sčasoma sem opazila, da riše vedno eno in isto vrtnico, kot bi jo skopirala z indigom. Brala je vedno eno in isto stran Agathe Christie. In točno to sem potrebovala. Malo sem se slabo počutila, da mogoče manipuliram s človekom, a še danes jo grem iskat, še danes sva prijateljici, peljem jo na kavico. Govorila mi je stvari iz preteklosti, ki so bile resnične, edino za drugega moža še vedno misli, da je živ, pa ni. In ven gre edinole z mano. Tako sem vam malo na dolgo razložila, kako moramo igralci spoznati stvari, ki nam niso blizu. Tudi zame je bila to izredno zanimiva izkušnja. Upam pa, da bo film gledljiv. (smeh) Samo jaz nastopam v njem.«

Vaša mama je bila Ančka Levarjeva, znana igralka, ki je tudi igrala po vsej Jugoslaviji, bila je članica Jugoslovanskega dramskega gledališča, v njem so bili igralci vseh narodnosti.

Res je in tudi igralstvo mi je bilo položeno v zibelko, tako kot pozitivna energija. Lani smo praznovali stoto obletnico maminega rojstva in smo na njeni rojstni hiši v Grahovem, kjer zdaj živim, odkrili spominsko ploščo.

Grahovo je ob Cerkniškem jezeru, živite torej na deželi. Kakšno je življenje tam?

Kombinacije so dobre – živim malo tukaj v Ljubljani in malo tam. Včeraj sem na primer obirala stročji fižol, ki ga imam letos ogromno. Imam krog ljudi, s katerimi se rada družim, tam mi je dobro.

Živite sami?

Ja.

Je to vaša izbira?

Nisem čisto sama, ampak živim sama. Življenje se obrača po svoje. Imam dve krasni hčeri in dva vnuka, ki me vsi radi obiskujejo. Moji hčeri sta tudi odraščali v Grahovem in se radi vračata.

Pred kratkim je umrl Mito Trefalt. Vem, da ste z njim posneli dosti oddaj, nastopali ste z njim v skečih. Kakšen človek je bil?

Z njim sem res veliko delala. Pri njem se čas ni metal stran. Ko smo imeli generalko za novoletno oddajo, sem na vročo vajo prišla z listkom – ker sem prišla naravnost iz Drame. Stopil je k meni in mi rekel: »Brez listka, Marijana.« Začela sem se nekaj izgovarjati, a je ponovil: »Ne, Marijana, brez listka.« In imel je prav. To sem si zapomnila za vse življenje. Dobro sva se razumela. Bil je stoodstoten, nikoli ni izgubljal minute časa. Tako se dela: ko se dela, se dela, ko se žura, se žura.

Saj res, kako pa je z žuri pri igralcih? Vedno sem si predstavljala, da igralci po premierah, pa tudi po »navadnih« predstavah še malo posedite in se pogovarjate pozno v noč.

Časi so se precej spremenili, v času Mihe Baloha je bilo precej divje. (smeh) Zdajšnje generacije so dosti bolj disciplinirane. Ko ob desetih končaš predstavo, ne moreš iti spat, moraš odživeti adrenalin, ki se je nabral v tebi med uprizoritvijo. Zato smo res posedeli v klubu, se pogovarjali, čas pa je tekel. Ne gre drugače. Posebno če si imel zahtevno predstavo, se mora izpeti.

Očitno je to tudi nujen del in čar igralskega poklica.

Je pa ta igralski poklic tudi dvorezen. Igralci počnemo nekaj, kar je zelo nevarno: manipuliramo s svojimi čustvi in ta te lahko potegnejo vase. Treba je imeti distanco. Na primer: imaš ljubezensko sceno, ki jo kar naprej ponavljaš, in mora nastati kemija, privlačnost, da ti gledalec verjame, kako imaš rad soigralca na odru. In tukaj stvari lahko uidejo nadzoru. Veste, kaj vam želim povedati?

Seveda, ogromno ameriških igralcev se zaljubi na snemanjih, najprej se poljubljajo pred kamero, kmalu pa tudi proč od nje. To so res nevarne stvari.

(smeh) Vedno ko začnemo snemati kakšen film, jim rada rečem: »Ko začnemo snemati film, se vsi med sabo vikamo, končajo pa se snemanja z meddružinskimi tragedijami.« (smeh) In res je tako. Ko si starejši, veš, do kod lahko greš, mlajšim se to dogaja ves čas. 

Ko se ozirate na prehojeno pot, ali vam je za kakšno stvar žal? Bi počeli še kaj drugega, bi kaj naredili drugače?

To pot sem si izbrala, morda bi morala iti skozi življenje bolj razumsko, ne tako čustveno, ampak takšna sem. In ni mi žal. Tudi zdaj, na stara leta, imam zelo pestro življenje. Ves čas snemam filme, več kot prej. Pred leti z Metodom Pevcem Pod njenim oknom, zdaj s Cvitkovičem Šiško Deluxe, to so izjemne izkušnje. Oba režiserja sta senzibilna, skupaj sta spravila pravo zasedbo. In to je bistveno za dober film. Ko sem vprašala Jana, kje je izbral tako dobro ekipo, mi je rekel, da v gostilni. In midva sva se res srečala v »kafiču«. Naslednji dan me je poklical in mi ponudil vlogo mame. Ko sva se z mojim filmskim sinom Miletom (Markom Miladinovićem, op. p.) srečala na letališču – jaz sem prišla iz New Yorka, on pa iz Črne gore, me je predstavil svojemu očetu: »Oče, naj ti predstavim svojo mamo!« (smeh)

Prišli ste iz New Yorka. Potujete?

V življenju sem imela štiri sanjske destinacije: pluti z ladjo po Nilu, videti Barcelono zaradi Gaudija, videti Pariz zaradi Rodina – videti njegov Poljub – in New York zaradi Manhattna – kaj pomeni stati sredi Manhattna, ta občutek, da si tam! Če bi bila mlajša, bi morda hotela tam živeti. Dobro, pa London zaradi Londona. In vse sem videla. Rada pa hodim tudi v Dubrovnik, to je zame še vedno najlepše mesto na svetu. Ko sem bila mlada, študentka igre, smo hodili na Dubrovniške poletne igre.

Igrate v predstavi Najstarejša obrt.

To seveda ni lončarstvo. (smeh) Tudi zidarstvo ne. To je super predstava – pet ostarelih žensk, ki se ukvarjajo s to obrtjo. Še vedno. Grenko-sladko-kisla zgodba. Dobro narejena predstava, igramo jo že tretjo ali četrto sezono.

Z vami v predstavi igra tudi Helena Blagne.

Najprej nisem vedela, kaj bo počela v predstavi, a smo se zelo ujele. To je tako perfektna punca, res zelo fajn!

Kot upokojenka morate imeti tudi kaj časa zase, kako ga izkoristite?

Danes bom dežurna stara mama – za to me kar izkoristijo, nočem, da me kličejo babica, babica je pravljično bitje, stara mama pa ima avtoriteto – no, jaz je seveda nimam. (smeh) Sicer pa si vsak dan najdem kaj, kar me veseli. Ne potrebujem velikih stvari, zadoščajo mi vsakdanje, drobne ...