»Največja napaka je, da zamudiš na intervju, če je mama že doma!« je malo za šalo, malo zares potarnal Branko Đurić Đuro, ki ima – tudi zaradi predstave Đurologija, s katero bo končno razveselil še ljubljansko občinstvo – veliko obveznosti. Toda ko mi je njegova mama odprla vrata atrijske hiše, kjer se takoj počutiš kot doma, se seveda nisem jezila, ampak sem raje izkoristila priložnost in gospo Đurić, ki je poletje preživela ob slovenski obali, začetek šolskega leta v Ljubljani, počasi pa se bo vrnila v Sarajevo, povprašala o tem, kakšen je bil Đuro kot otrok. Za vsako mamo je njen otrok nekaj posebnega, ampak glede na to, da je Đuro do drugega razreda prebral že sto romanov, je očitno njegovi mami treba verjeti, ko pravi, da je bil že takrat izjemen.

Vaša mama pravi, da ste bili v vrtcu glavni na recitacijah …

Ne spomnim se, da bi se razlikoval od drugih otrok, saj smo vsi želeli biti glavni in nastopati. Morda sem veljal za šaljivca, vendar sem bil v šoli priden. Ali vam je povedala tudi to?

Prehitro ste prišli domov … Imeli ste torej same petice?

Do gimnazije sem bil res odličnjak, ko pa sem začel z rock’n’rollom, so se ocene malo poslabšale. A še vedno sem redno končal prvo gimnazijo in odšel na akademijo, kjer sem vse izpite opravil tekoče.

Vaš oče je hitro umrl, zato ste najprej živeli z mamo, potem pa še z očimom, na katerega ste se zelo navezali. Pa ste vseeno pogrešali biološkega očeta?

Težka izguba očeta, ki je imel, ko je umrl, komaj 21 let, je visela nad nami. Živeli smo skupaj z babico in dedkom, ki nikoli nista nehala žalovati za njim. Tudi mojo mamo je to zaznamovalo za vse življenje. Ko sem v najstniških letih dobil očima, se je vse skupaj obrnilo malo na bolje. Moj očim je bil slikar in hipi ter velik frajer. Veliko me je naučil, čeprav življenja ni jemal preveč resno.

Zelo zgodaj ste postali prepoznavni. Bili ste vodja rockovske skupine Bombaj štampa, potem je prišla še serija Top lista nadrealista. Ali ste vedeli, da so bili vaši mlajši prijatelji »frajerji« le zato, ker so poznali vas?

Ne vem. V Sarajevu si frajer neodvisno od tega, ali koga poznaš. V moji soseski si skoraj moral biti frajer, saj je tu bila neke vrste »šola« za frajerje. Moral si se naučiti prenašati udarce in prenašati dobro in slabo …

Menda je obstajal kar seznam stvari, ki si jih moral narediti, da si bil lahko frajer?

Bile so stvari, ki so nekaj štele. Tako si moral koga malo pretepsti, se prijeti za tramvaj in se peljati zadaj. Ko smo snemali Nadrealiste, smo celo na snemanja hodili tako …

Kaj ni to nevarno?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

V Sarajevu si bil vedno v nevarnosti …

In koliko ste jih pretepli?

Ne spomnim se, a nisem izstopal iz povprečja. In približno tolikokrat sem bil tudi tepen, zato je bilo na koncu izenačeno … Pomembna je bila tudi izbira oblačil, čeprav nismo imeli polnih omar, kot jih imajo mladi danes. Majice la coste, ki so jih imeli bogatejši, so bile povsem »mimo«. Moral si imeti leviske, majico z natisnjeno številko, ki ti jo je po možnosti poslal kdo iz Amerike, med obutvijo pa so bili obvezni športni copati adidas ali all star. Štel je tudi »plitki Šanghaj«, kot smo imenovali ponaredke allstark. Žal so mi vse fotografije zgorele med vojno, tako da vam ne morem pokazati. Moja babica je bila šivilja in mi je sešila, kar sem želel.

Ampak levisk vam že ni mogla! In teh hlač se v Jugoslaviji ni dalo kupiti …

Kavbojke smo kupovali v Trstu in takrat je bil izlet tja tak podvig, kot bi šel danes v Los Angeles. Ko je šel nekdo v Trst, je dobil od prijateljev in sorodnikov seznam, čez mejo pa smo hodili oblečeni v troje kavbojke in se kuhali v jaknah in puloverjih, da ne bi oblek zaplenili cariniki. Obvezen nakup so bile tudi žvečilke brooklyn, ki jih pri nas ni bilo. Ko si v Sarajevu iz žepa potegnil te žvečilke, si nihče ni upal vzeti cele, ampak le polovico ali četrtino, saj je bil to pravi zaklad.

Ko danes gledamo Nadrealiste, se nam zdi neverjetno, koliko domišljije in humorja ste premogli. Kako je mogoče, da se je v tako majhnem mestu zbralo toliko genialcev?

Glasba je bila prva stvar, ki nas je povezovala, saj smo vsi imeli svoje skupine. Nadrealisti so bili iz Druge gimnazije, le jaz sem bil v Prvi. V okviru šole sem imel svoj prvi teater, potem pa smo dobili prostor v klubu Esperante. Tam smo igrali predstave, ki so jih prišli gledat fantje iz Druge gimnazije. Ko so jih povabili z radia, kjer so imeli svojo oddajo, na televizijo, so se spomnili name in me povabili zraven. Dneve in dneve smo bili pred kamerami in posneli smo ogromno oddaj …

Ni trajalo dolgo, pa ste že igrali v kultnem filmu Dom za obešanje … Ali ste se že takrat srečali z nevoščljivostjo, kot se je vaša hči Zala v gimnaziji?

Tako Zala kot jaz se na to ne ozirava preveč. Zase lahko rečem, da nisem tekmovalen, ker bi bil sicer raje športnik. Moj posel ni tekmovanje, ampak umetnost. Ljudje si namreč narobe predstavljajo, da so merilo za dobre filme nagrade in kritike strokovnih žirij, česar sploh ne bi komentiral. Delam za užitek in zabavo.

Vendar med snemanji s soigralci nenehno tekmujete in tam menda ne popuščate. Niti Bradu Pittu!

To pa drži. Z Bradom sva celo stavila in sem ga obral za deset dolarjev.

Ko ste omenili, da (se) radi zabavate, ste me spomnili na navdušujoč dobrodelni koncert Bombaj Štampe v sarajevski Skenderiji. Na zabavi pozneje ste vsem v lokalu naročili, da 'zamrznemo', da bi tako zmedli prijatelja Lošo, ki je prišel pozneje. A Loša je takoj vedel, da si take domislice ni mogel izmisliti nihče drug kot samo vi … Je kdaj zabavanje drugih tudi breme?

Rad se šalim s svojimi prijatelji, obremenitev pa so tisti, ki mislijo, da me poznajo, in pričakujejo, da bom stresal šale. Ne zdi se mi kulturno stresati šal pred neznanimi ljudmi.

Ali imate vseeno na zalogi nabor šal za vse priložnosti?

Ne, to bi bilo enako, kot da bi boksar povsod pretepal ljudi.

Ko ste prišli v Slovenijo, ste za Jonasovo revijo Ž v rubriki Čvaka z Lošo pisali šale. Pa vama to ni bilo mučno, ko sta vendarle pravkar prišla naravnost iz vojne v Sarajevu?

To so bili nekakšne nadrealne šale, ki smo jih podpisovali pod fotografije. Bilo je zabavno, Jonas pa naju je tudi dobro plačal, saj je vedel, da potrebujeva denar. Ni bilo naporno, saj se Bosanci radi šalimo na svoj račun. Tudi med najhujšim dogajanjem med vojno smo se šalili; najtežje stvari znamo obrniti na šalo.

Ljudje si večkrat ogledajo vašo predstavo Đurologija in jim je še vedno smešna, iz prve roke poznam ljudi, ki so navdušeni po petih, celo desetih ogledih. Kako vam to uspe?

Štejejo le trije dejavniki: scenarij, režija in igralec, vsi trije pa so enako pomembni. Slabo napisane predstave ne more rešiti še tako dober igralec, slab pa lahko uniči še tako dobro besedilo.

Ali ste v zadnjem času kaj snemali v tujini?

Posneli smo film z Armandom Assantejem v Romuniji, že dalj časa pa čakam, da začnemo snemati ameriški film. Pripravljam tudi svoj film v angleškem jeziku z ameriškimi koproducenti. Za hrvaško televizijo RTL pripravljam nadaljevanko, tako da imam kar nekaj želez v ognju in ogromno dela.

Ali ne bi bilo za vašo kariero lažje, če bi se preselili v tujino?

Verjetno bi bilo res, vendar je pri meni na seznamu prioritet kariera nekje na osmem, mogoče desetem mestu. Kdo bi bil tako nor, da bi šel iz te lepe dežele v Ameriko ali kam drugam na zahod, kjer se moraš eno uro voziti v službo! V Sloveniji si v eni uri na morju ali v Zagrebu, v dveh urah in pol pa v Benetkah. Tujci me sprašujejo, ali sem se preselil v Italijo, ker tam toliko snemam. Potem pa jim pojasnim, da do letališča v Trstu potrebujem slabo uro, od tam letim v Rim na kosilo, večerjam pa lahko spet v Ljubljani.

Je torej družina še vedno na prvem mestu?

Družina je še vedno na prvem mestu. V naša življenja vedno prihajajo novi ljudje, vendar je moj odnos vedno enak – rad imam prijatelje, poskrbim, da delam z ljudmi, s katerimi se dobro počutim, in ob delu uživam.

Se je pa zato vaši ženi, Tanji Ribič, spremenil seznam – po vaši zaslugi je namreč vzljubila morje in postala celo »kapitanka ladje«!

Meni je Tanja približala naravo, gozd in živali, jaz pa njej morje.

Po toliko letih skupnega življenja vaju druži vedno več stvari in sta še bolj povezana. Kako vama to uspeva?

Naju druži ljubezen. Vsak dela, kar ima rad, in z osebo, ki jo ima rad. To je zmaga.

Na ladji je omejen prostor. Ali zato tudi pri vas kdaj nastanejo trenja?

Ves čas smo dobro razpoloženi, trenja pa niso odvisna od prostora. Na barki si izoliran od okolja in stresnih vplivov, tudi zato je tam tako lepo.

Prav te dni je izšla Zalina pesniška zbirka. Kako ocenjujete njene pesmi?

Ne vem, kaj naj rečem, da ne bo izpadlo, da hvalim svojo hčer. Če ne bi vedel, da je te pesmi napisala Zala, bi se pri nekaterih vseeno razjokal. Dobil sem solzne oči. Ja, sem precej čustven človek … Zali ne bi želel dajati tako velikega komplimenta, vendar moram reči, da me njena poezija po senzibilnosti in duhovitosti spominja na poezijo Mile Kačič. Tanja je pela njene pesmi … Ne vem, ali je to naključje.

Ali verjamete v usodo in se ji prepuščate? Vam je bila do zdaj naklonjena?

Verjetno vsak zase misli, da bi lahko bile njegove karte še bolje premešane, vendar človek ne sme biti nezadovoljen, ker verjetno vsak dobi, kar si zasluži.

Med slabimi kartami je verjetno treba omeniti tumor na nadledvični žlezi, ki so vam ga odstranili leta 1990, ko ste imeli 28 let. Kakšno prognozo so vam takrat dali zdravniki?

Zdravniška prognoza je bila zelo slaba … Pred operacijo me je zdravnik tolažil, da bom gotovo dočakal štirideset let. In takrat se mi je že to zdelo pravi čudež. Tako v mojem poklicu kot v življenju so bili vedno vzponi in padci. Ko se na te spremembe navadiš, se počutiš čudno, ko je dalj časa vse v redu …

Dejansko ste bili na robu smrti. Ali se je takrat kaj spremenil vaš pogled na svet?

To je preveč kompleksno vprašanje, saj je ogromno dejavnikov, ki vplivajo na razmišljanje … Po operaciji sem bil zmeden, saj sem še nekaj časa po njej prejemal hormone in se nisem mogel ničesar veseliti. Šele pozneje, ko se vsega spominjaš, se zavedaš, kako je bilo. Ko se je začela še vojna, sem bil v najhujšem življenjskem obdobju … Potem pa sem spoznal Tanjo, tako da me je ljubezen vrnila v življenje.