Primorski novinarki brez dlake na jeziku Eugeniji Carl je pred kratkim zazvonil mobitel, da v morju pred hotelom Piran sem in tja premetava ogromno želvo. Slabotno se je odzivala, posvetila jo je z baterijo, tu in tam je malo pomigala. Bila je (še) živa. »Ura je bila res pozna, vendar težko nič ne ukrenem, zato sem poklicala vodjo akvarija v Piranu Manjo Rogela in se ji uvodoma opravičila za pozen klic. Najprej sem dobila lekcijo, da ima akvarij svoj urnik, nato da je to zaseben telefon, potem pa, da če je že želva mrtva, je tako in tako mrtva, če pa je živa, bo počakala do jutra,« pripoveduje Eugenija, ki ni odnehala, temveč je naprej iskala pomoč za žival. Uspelo ji jo je najti, a ji nekaj ni dalo miru. »Bolj kot novinarka sem v tem primeru delovala kot odgovorna, čuteča državljanka. V tej zgodbi se je potrdil še en absurd: država je podelila koncesijo za zdravljenje morskih želv veterinarju iz Mute na Koroškem. Za nadgradnjo in uravnoteženost bizarnosti predlagam, da ministrstvo koncesijo za veterinarski nadzor nad prekmursko belo čapljo podeli veterinarju iz Ankarana,« se huduje.