Kolikor je tokratni sogovornik kreativen in zabaven, zna biti tudi naporen. Sploh ko mu, čisto nehote, stopiš na žulj in dregneš, kjer ga očitno najbolj boli. Podpisani sem bil na neki točki zaradi sogovornikove očitne negativne nastrojenosti odločen, da ta intervju zabrišem stran in se posvetim drugim ustvarjalcem. Zelo mi je zameril besedo reciklaža – pa ni bila mišljena negativno. Normalno je, da avtor predeluje svoje največje hite in jih prilagaja novim situacijam. In nekaj kredibilnih sogovornikov, ki sem jih vprašal za mnenje, se strinja, da zna Đuro večkrat uspešno uporabiti svojo značilno šalo ali gag – da pa je na omembo tega občutljiv. Ker je sam vztrajal pri tem, da delava intervju dopisno, in preden sem videl Đurologijo, predvsem pa ker pogovor ni povprečen in je sogovornik le dal vanj precej sebe, smo se na koncu odločili ta intervju objaviti. Predstava, ki je deležna dobrih odzivov po vsem Balkanu, bo na ogled 8. oktobra v Cankarjevem domu.

Wikipedija pravi, da ste igralec, komik, režiser in glasbenik. V tem zaporedju?
Komik je odveč. Igralec zadostuje. Če si poklicni igralec, si lahko komik, tragik ali pa karkoli drugega, odvisno od vloge. Za zaporedje mi je vseeno, saj se pri meni to itak prepleta.

Kam v mozaiku Top lista, Avdicija, Teater Paradižnik, Naša mala klinika ... sodi Đurologija? Je to reciklaža preverjenih šal ali je slog drugačen? Recikliranje hitov vama je skupno z Bregovićem, ki je recimo vzel vaš komad, naredil iz njega Hajdemo u planine in ga predelal še za Iggyja Popa za Arizona dreams.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Našteli ste zelo ozek izsek iz »mozaika mojih del«. Đurologija, za razliko od vsega, kar ste našteli, sodi v gledališče. To je predstava, za katero sem napisal tekst in jo izvajam sam, tako da nima nobenih skupnih točk s TV-oddajami. Vaše pripombe o reciklaži sploh ne bom komentiral, ker je (če nič drugega) nevljudna. Slog je zagotovo prepoznaven in tudi če bi hotel, se temu ne morem izogniti. Je pa kompliment primerjava z Goranom Bregovićem.

Nekdo iz vašega kroga mi je prišepnil, da se na Lentu na Đurologijo občinstvo ni odzivalo tako kot na jugu. Ali ta skupni kulturni in jezikovni prostor razpada ali vašega humorja mladi ne razumejo enako, ker jim manjkajo jugo reference? Po drugi strani je NMK dokaz, da neke podobnosti obstajajo.
Nisem opazil, da bi se občinstvo na Lentu kaj manj zabavalo kot drugje. Predstava je v srbohrvaščini in mogoče ste slišali reakcije tistih, ki jim ta jezik ni toliko domač. Glede kulturnega prostora Balkana mislim, da po eni strani res razpada, ampak se bojim, da ga po drugi strani združuje ljubezen do cenene zabave, ki jo ponuja obupni turbofolk. Kako lahko pomislite, da mladim tukaj manjka jugo referenc, če vsi (čedalje bolj) poslušajo Ceco, Severino, Halida Bešlića ...? Uspeh Naše male klinike v celi regiji pa kaže, da dober humor ne pozna mej. In to ne le balkanskih. Za scenarije Klinike se je zanimalo precej evropskih TV-hiš.

»Film je drag šport in si nočem dati takšnega bremena, da zapravim milijon evrov državnega denarja, pa da potem ne bi bil uspešen.« 

Pravite, da je Đurologija anti stand up. Zakaj? Forma je dokaj jasna: človek pred areno deli svoja razmišljanja.
Nikoli v življenju nisem gledal nobenega stand up šova. Ta žanr mi je tuj in zato nisem hotel užaliti ali kakorkoli drugače provocirati ljudi, ki se s tem resno ukvarjajo. Zato sem Đurologijo hotel nekako ločiti od stand upa. Jaz sem igralec, ki samo igra stand up komika. Opazil sem tudi, da so med stand up komiki le redki profesionalni igralci.

Po drugi strani pa se niste recimo podali v Križanke, ampak v Cankarjev dom in se na neki način s tem postavljate ob bok Eddieju Izzardu in Jimmyju Carru.

Ne primerjam sebe z drugimi, pa tudi se ne želim nikomur postavljati ob bok (ali ob karkoli). Cankarjev dom mi je boljša rešitev, ker raje igram v zaprtem prostoru. Imam občutek, da se smeh odbija od stropa nazaj v občinstvo in da je vse skupaj bolj koncentrirano in napeto.

Kako doživljate razcvet stand upa? To je ta hip najbolj živ del naše popkulture, a za razliko od Jonasa, Kobala, Rifleta nisem zaznal, da bi koketirali z njim, pa mogoče najbolj sodite tja.
Zelo pogumno od vas, da mi določite, kam sodim. V stand up zagotovo ne. Premalo spremljam to sceno. Če sem iskren, sploh ne maram stand upa. Pogledal sem tu pa tam kakšen košček nastopa, ki ga delijo na spletu, a me nikoli ni pritegnilo, da bi šel to gledat cel večer. Raje gledam predstave v gledališču, to mi je veliko bližje. Dva igralca, dialog, situacija ... To me veliko bolj pritegne, kot igralca in kot gledalca. Verjetno pa sem tudi bolj televizijski in filmski človek in so zato tudi formati in zvrst komedije, s katero se ukvarjam, drugačni.

'Rat-Pack': obstaja ideja, da bi po zgledu Franka Sinatre, Deana Martina in kolegov na oder postavili vas, Magnifica, Sašo Lošića in Jurija Zrneca. Kot slišim, ste vi šibki člen. Ker imate preveč dela ali vas to sploh ne zanima?
Z Lošo in Manjo smo prijatelji že dolga leta in smo se že večkrat pogovarjali, kako bi bilo dobro, da naredimo nekaj skupaj. Ta ideja s projektom po zgledu legendarnega Rat-Packa je bila nekaj, kar bi res delal z užitkom, a imamo žal trenutno vsi preveč dela s svojimi solističnimi projekti, da bi se lahko primerno posvetili še skupnemu.

Vas lahko kot gosta pričakujemo vsaj kot pevca in kitarista na kakem koncertu Magnifica po izidu plošče Charlatan de Balkan?
Nekajkrat sva že nastopila skupaj in z veseljem bom spet, če me bo povabil. Magnifico je zame, poleg Buldožerja in Jureta Robežnika, najboljši avtor slovenske zabavne glasbe. Obožujem ga. On je frajer z jasnim stališčem.

Podobno kot on delate hite, reciklirate in od vaše zadnje filmske režije je tudi minilo že osem let (Traktor, ljubezen in rokenrol). Kaj je to: balkanska ležernost, prezasedenost z drugimi projekti ali se morajo zvezde pravilno poklopiti?
No, pa sva z Brego dobila novega člana v tej vaši skupini »reciklatorjev«. Tudi to primerjavo vzamem za kompliment. Film je drag šport in si nočem dati takšnega bremena, da zapravim milijon evrov državnega denarja, pa da potem ne bi bil uspešen. Ne vem, kako drugi slovenski režiserji nimajo tega strahu, da bodo kaj zamočili na tuje stroške. To pa vseeno ne pomeni, da ne pripravljam česa novega. Trenutno se o izvedbi svojega naslednjega filma pogovarjam s tujimi producenti.

Kot igralec trenutno snemate srhljivko The Wanderers in akcijsko komedijo Biser Bojane.

Ja, spet sem začel uživati v svojem primarnem poklicu. Sploh ko delam s takšnimi vrhunskimi kolegi, kot sta Armand Assante ali pa Milan Karadžić.

Je težje biti Đuro, oče Filipa, Zale in Ele, ali sin oziroma hči velikega Đura in Tanje Ribič?
Ne vem, če je težko biti moj sin ali hči, to boste morali vprašati njiju, a vsekakor jima je v breme, da jih vedno povezujejo z mano. Stereotipno razmišljanje, da so jima starši vse »zrihtali«, ju zagotovo bremeni, ampak lahko mi verjamete, Filip in Zala sta zelo samostojna. Marsikateri njun projekt sem videl šele, ko sta ga že sama izpeljala. Zalino skladbo sem, recimo, prvič slišal, ko je bil videospot že objavljen na YouTubu. Užitek je biti oče tako pridnih in tudi srčnih otrok.

»Zelo pogumno od vas, da mi določite, kam sodim. V stand up zagotovo ne.« 

Najboljša zgodba, ki ste jo ustvarili kot novinar? Preden ste bili sprejeti na sarajevsko akademijo, ste dve leti študirali novinarstvo.
Nimam nobenih novinarskih izkušenj, razen tistih vaj, ki smo jih imeli na fakulteti za žurnalistiko – tako se je takrat reklo odseku novinarstva na fakulteti za politične vede. Tam smo se učili, recimo, da moraš kot novinar svoje predsodke in svoj ego pustiti ob strani.

Najboljša ideja, ki ste jo dobili na barki, in najlepši sončni zahod, ki ste ga doživeli na njej?
Na barki imam vedno s seboj kitaro in veliko igram. Skoraj vse pesmi z zadnjega albuma Bombaj štampe so nastale iz idej, ki sem jih dobil brenkajoč na barki. Najlepši sončni zahodi pa so – vsi, ki radi plujejo po Jadranu, to vedo – ponavadi na jugozahodnih straneh otokov. Zahodna stran Unij, Silbe, Komiža na Visu ... Ampak vzhodi so še lepši, samo kaj, ko se mora človek potem ponoči premakniti na drugo stran otoka … (smeh)