Kmalu bo minilo eno leto, odkar se je končala serija Usodno vino, in Klemen Janežič, ki je bil v času predvajanja kot glavni lik Martin Rozman v središču pozornosti, zdaj živi malo bolj odmaknjeno od oči javnosti – to pa ne pomeni, da bolj umirjeno. Doletela ga je velika čast, da bo v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu jeseni igral Hamleta, ob tem pa je letos še ambasador Tedna ljubiteljske kulture.

Klemen je nov izziv z veseljem sprejel, saj pravi, da je kulturi na splošno v medijih še zmeraj namenjenega premalo prostora. Poleg tega kot profesionalni igralec veliko dolguje ljubiteljski kulturi, saj je ravno tam začel svojo umetniško pot: kot član Kulturnega društva Stična je pel v pevskem zboru Zborallica, igral v gledališki skupini Drzni in lepi ter plesal v Folklorni skupini Stična, danes pa v domačem kraju še vedno sem ter tja priskoči na pomoč, če je treba odvoditi kakšno prireditev. »Ljubiteljska kultura za seboj potegne neki žar in kulturni domovi, kjer se večinoma dogaja, so na neki način svetilniki kulture po Sloveniji,« pravi.

Folklora povezuje

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mama in hči v Grčiji: Darilo za najin pogum je raj v katerem živiva

Si predstavljate, da v tednu dni spakirate svoje življenje v škatle in se preselite v Grčijo? Slednje sta z enim samim zamahom poguma storili Sabina in Ramani, mama in hči, ki sta prisluhnili notranjemu klicu, stisnili zobe in si podarili priložnost za lepšo prihodnost. Zadnji dve leti in pol ne le da živita sanjsko življenje v grškem obmorskem mestecu, 12 letno dekle celo blesti kot najbolj obetavna gimnazijka. Morda bo njuna zgodba v navdih vsem, ki imajo velike sanje, a ne upajo razpreti kril …

Teden ljubiteljske kulture je bil letos v znamenju folklorne dejavnosti, ki je sploh velikokrat žrtev predsodkov – ljudje, ki niso ravno poučeni o zadevi, si pod folkloro predstavljajo dolgočasen ples v narodnih nošah, ki ne more biti del moderne tradicije. Vendar Klemen takšnemu pogledu močno nasprotuje. »Folkloro sem plesal dve leti. Vem, da ima neverjetno moč povezovanja – če je koreografija dobro narejena, če se pleše s strastjo, ga ni človeka, ki bi ob folklornem nastopu ostal ravnodušen. Te predpostavke, da je gledališče zaprašeno, da je folklora brezzvezna, zborovsko petje staromodno in tako dalje, prihajajo od ljudi, ki si nikoli niso ogledali ene same predstave, bili na folklornem večeru in tako dalje. Človek, ki je bil, pa ve, kakšna je moč tega.«

Prepoznavnost pomaga

Ker je sam igral v Usodnem vinu, ima do neke mere srečo – ljudje, ki so ga spremljali v seriji, zdaj sledijo tudi njegovim drugim, manj komercialnim projektom, s katerimi se sicer ne bi srečali. »Dve dekleti, zvesti gledalki Usodnega vina, sta na primer prejšnji teden prišli iz Velenja na mojo predstavo v Novo mesto. Nekaj ljudi zelo zanima, kaj počnem po Usodnem vinu, in zato hodijo na moje predstave. Lepo je, ko te ljudje potem vidijo v različnih vlogah. Na primer dekleta, ki so prišla na Torzo, mojo magistrsko predstavo iz umetnosti giba, in verjetno pričakujejo Martina Rozmana, dobijo pa popačenega, pobritega, naoljenega človeka ... (smeh) Na koncu, ko smo se pogovarjali, so mi rekle: Nismo vedele, da to obstaja! In jaz sem odvrnil: Saj ne moreš vedeti, če ne greš pogledat.« 

Lepi spomini

Tudi pozornosti v javnosti je po koncu serije še vedno deležen – ljudje ga sem ter tja ustavijo na cesti, a je tega občutno manj. »Ta hip me recimo sprašujejo, zakaj imam kar naenkrat dolge lase, da sem bil lepši s kratkimi, pa sem ter tja kdo povpraša, kdaj bo naprej Usodno vino ... Jah, ne bo ga. (smeh)« Snemanj zaradi napornega urnika sicer ne pogreša, vendar pravi, da je bila serija zelo lepa izkušnja. »Spoznal sem ogromno igralcev, članov tehnične ekipe, tudi naša druženja po snemanjih imam v res lepem spominu. Vseeno pa je po eni strani dobro, da se je to obdobje zaključilo, kajti ta hip imam v gledališču res dobre projekte, zahtevne vloge, ki bi jih težko kombiniral s serijo.« Ena od njih je že omenjena vloga Hamleta v gledališču v Trstu, na katero se ta hip pospešeno pripravlja. 

Priprave na Hamleta

»Naš direktor Igor Samobor mi je gostovanje v Trstu prijazno odobril, kajti konec koncev gre le za vlogo Hamleta.« Res je – za vlogo, ki si jo marsikateri igralec želi vse življenje, Klemnu pa je uspelo, da bo danskega princa igral tako mlad. Ali ob tem čuti kakšen pritisk? »Za zdaj ne, zelo sem zadovoljen, na vajah čutim popolno zaupanje ekipe in nihče ne izvaja nobenega pritiska nad mano. Dobil sem res lepo priložnost in upam, da jo bom izkoristil v celoti – da bom dokazal sam sebi, da lahko. In če si s sabo zadovoljen, tudi lažje sprejmeš vse kritike, ki pridejo. Vedno bodo namreč ljudje, ki bodo rekli – meni se je to zdelo 'totalno bedno'. Sicer pa vsi mislimo, da poznamo Hamleta, a v bistvu se je treba vanj močno poglobiti. Besedilo je le vrh ledene gore, zdaj pa je treba odkriti spodnji del. Od igralca to zahteva, da se spusti v neke skrite kotičke in poskuša čim bolje razumeti lik.«