Priznanja je bila seveda zelo vesela, predvsem pa ji je bilo lepo biti v družbi ostalih letošnjih nagrajencev. "Letos so dobili nagrade ljudje, ki jih spoštujem in se jim čudim, ki me znajo začarati, ki delajo gledališče res živo. Hkrati je ta nagrada zame en lep zaključek akademije in lepa dobrodošlica v svet izven nje. Pa, da smo ˝Visočani˝ res dobra ekipa in da so me moji mentorji v letih akademije nečesa naučili. Skratka, zelo sem je vesela," nam je dejala Tamara. Proslavila je ni z ničemer posebnim, ampak zgolj s klasično zabavo v internem baru mariborske drame. Nagrado ima trenutno na polici, misli pa, da bo pravo mesto zanjo našla njena babi. 

Poleg Visoške kronike Tamara v Drami igra še v Ponoreli lokomotivi in v predstavi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, morda pa bo še v kateri, saj se trenutno dogovarja za en projekt. V našem osrednjem gledališču se Tamara zelo dobro počuti. "Igralci so me zelo lepo sprejeli, tudi tisti, s katerimi zaenkrat še nisem sodelovala, bi pa enkrat z vsemi. Do nekaterih imam še vedno strahospoštovanje, včasih upam koga v kadilnici komaj pozdraviti pa so mi že vsi stokrat rekli, da sem neumna, da smo kolegi. Ampak to je nekje v meni, ne vem, mislim, da je kar pogost pojav, kot otrok (pa tudi kasneje, še na Akademiji) gledaš in občuduješ te mojstre in kar naenkrat z njimi delaš predstavo ali pa piješ kavo – nima veze, na začetku imaš tako pri predstavi kot pri kavi tremo," nam je zaupala igralka.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Tako je življenje oblikovalo Natašo Tič Ralijan

Življenje ji je prineslo kar nekaj pomembnih lekcij. Katero si je najbolj zapomnila?

Najprej je Tamara sicer hotela postati arheologinja, a je bila igralska žilica premočna. "Ne vem, od kje sploh to igralstvo. Se pa spomnim, da sem šla kot otrok na snemanje neke serije in tam sem si rekla: ˝Vau, a to je poklic, igralka, jaz bom tudi to." No, je vse drugo kot to, kar sem si takrat predstavljala," razkriva Avguštinova, ki jo v tej sezoni čaka še nadaljevanje s študijem Besov F. M. Dostojevskega – po Zločinu in kazni v Tunelu Lutkovnega gledališča tokrat v malce razširjeni zasedbi, enkrat spomladi pa magistrska produkcija. Bi pa še kaj. Sanjske vloge nima, si pa želi nekoč narediti eno res dobro, močno, brez teksta. Predvsem pa bi rada delala dobro gledališče.