»Bilo je hudo, zagotovo pa bi mi bilo še huje, če ne bi imela ob sebi Trenta, ki me brezpogojno podpira,« pravi udeleženka šova Vražje dame ter oblikovalka unikatnih večernih in plesnih oblek. Obiskali smo ju na njunem ranču poleg Maribora, kjer z veliko ljubezni prenavljata očetovo kmetijo v ekološki center dobrega počutja in vsestranske ustvarjalnosti. Njuno kmetijo na vrhu zaobljenih štajerskih hribov je prekrila plast puhastega snega, zato je videti kot v pravljici, iz nekih drugih časov. Iz dimnika starinskega štedilnika v kuhinji, ki segreva vso hišo, se živahno kadi, okoli domačije pa v mehkem snegu puščata svoje sledi ljubek črn in tigrasto-bel muc, ki brezskrbno predeta ter se v želji po božanju takoj podrgneta ob nogo. Gordana in Trent nas pričakata s širokim nasmehom. Hitro povabita v toplo hišo, kjer naju s fotografom na mizi pričaka pehar dišečih sladkih suhih hrušk, čisto takšnih, kakršne so delale naše babice. Nato Gordana zavije v starodavno vinsko klet, kjer so sodi rubinasto rdeče dišeče jurke, ki sta jo med drugim letos pridelala z možem. Z bokalom vina se vrne v kuhinjo in prepusti spominom.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Globoka hvaležnost za pomfrit in dragocene plesne obleke

»Najprej je začel plesati moj šest let starejši brat Gorazd, nato pa sem se navdušila še sama. Začela sem na tečaju v osnovni šoli v Kungoti, nato pa je prav zaradi brata nastala plesna šola Pingi in z veseljem sem jo obiskovala. Toda ples je prestižen šport, ki si ga ne more privoščiti vsak. Za naju z bratom je bilo težko, ker sva bila otroka mame samohranilke. Starša sta se namreč ločila, ko sem imela tri leta, in mama je dobesedno čarala, da nas je preživela s svojo plačo. Velikokrat nismo vedeli, kaj dati v lonec, hladilnik je bil prazen, salamo smo jedli samo, ko je dobila plačo, sicer pa vso zimo samo pomfrit, ki ga imam rada še danes. Kljub tem skromnim razmeram sem imela za tekmovanja obleke, vredne dva tisoč takratnih mark,« se spominja Gordana, ki je mami neskončno hvaležna, da je vse dala za njiju z bratom. Sebi ni mogla privoščiti čisto nič. »Skromno odraščanje me je oblikovalo v osebo, kakršna sem zdaj. Ne glede na to, kaj se mi bo še zgodilo, kako uspešna še bom, nikoli ne bom pozabila, kdo sem in od kod prihajam. Skromnost kljub uspehom je na vrhu mojih vrednot,« pravi plesalka. S takim veseljem je hodila plesat, da je pri enajstih letih plesala kar sama, ker je primanjkovalo plesalcev in si ga je bilo treba priboriti. Celo na tekmovanje je šla sama, saj je hotela pokazati žirij kaj vse zna. »Če samo pomislim, s kakšnim žarom, zavzetostjo in strastjo sem se lotevala plesa! Nikoli mi ni bilo težko trenirati niti ene ure, imeti do minute natančno določen urnik, hoditi še na fitnes in točno vedeti, katerih tekem se bom samo udeležila, na katere pa grem zmagat, četudi je to pomenilo, da bom zaradi obveznosti zamudila več kot pol pouka na srednji ekonomski šoli,« pripoveduje plesalka, ki je šla že zelo zgodaj v tujino. Najprej se je odzvala povabilu avstralske skupine Burn the Floor. Leta 2014 pa sta se s Trentom pridružila BBC-jevemu šovu Strictly Come Dancing (ali po naše Zvezde plešejo), v njem je sodelovala z največjimi zvezdniki, enako pozneje pri avstralski produkciji Burn the Floor. Po vseh letih odrekanja in slabih razmerah za ples v Sloveniji se ji je zdelo skoraj nepredstavljivo, da ji bodo za plesanje celo plačali.

Ljubezen na plesnem parketu

»Trinajst let sem bila v šovu, z njim smo prepotovali ves svet. Dal mi je celo ljubezen. Trenta sem spoznala pri 22, leta 2002, ko je imel on komaj 17 let. Sprva se mi je zdel preveč otročji, čeprav je bil v nekaterih pogledih v razmišljanju starejši kot denimo moški pri 60 letih – verjamem, da je stara duša – sama pa sem bila resna in odgovorna. Sprva sva bila samo prijatelja, saj sva oba imela partnerja. Kar šest let se je na turnejah trudil, da bi me osvojil, preden se nama je vse poklopilo. Najina ljubezen se je začela v Perthu v Avstraliji, pet ur proč z letalom, kjer živi Trent. Poklicala sem ga, pogovarjala sva se, naslednji dan pa je priletel k meni. Pet dni sva bila skupaj, nato sem šla na turnejo, on pa na Švedsko. Tri mesece sva bila v stiku samo po telefonu, preden je prišel plesat na Dunaj, jaz pa sem bila v Mariboru. Prišel je za božič in ostal. Od začetka sva bila najboljša prijatelja, vse sva si zaupala, drug o drugem vedela vse. In tako je še danes,« pravi Gordana in dodaja, da zlahka funkcionirata po vsem svetu. Preden se je začel covid, sta bila kreativna direktorja, koreografa in dizajnerja šova, ki bi ga plesali na West Endu v Londonu, nato pa bi bili tri tedne na turneji po Angliji. Morala bi biti še koreografa v Strictly Come Dancing, za šov Burn the Floor v Dubaju pa Gordana ustvarja po naročilu jopiče iz jeansa in športne copate, naslednje leto bosta zakonca koreografirala novo produkcijo BBC The Power of Dance, nato pa bosta julija še plesala v šovu Burn the Floor na West Endu. »To je res čisto posebno življenje. Ko nastopaš v šovu, je zate poskrbljeno – od namestitev do letalskih vozovnic. Ti samo prideš in oddelaš svoje. Ko sva bila producenta teh šovov, pa sva bila midva tista, ki sva morala skrbeti, da je vse delovalo brezhibno. To je bilo res naporno,« prizna Gordana, ki ima za sabo čustveno zelo naporno leto.

Nič te ne more pripraviti na izgube

»Januarja je umrla najina posvojena psička Buddy, ki je bila najboljša psička na svetu. Vem, da se marsikomu zdi to nenavadno, toda ljubitelji živali vedo, o čem govorim, ko pravim, da je bila za naju kot otrok. Nanjo sva bila zelo navezana in sem zelo žalovala za njo. Potem pa sem zanosila. S Trentom sva se veselila starševstva, pri štirih mesecih in pol nosečnosti pa sva se morala soočiti še z izgubo otroka. Čeprav je bilo zelo hudo, o tem nisem hotela molčati, saj vem, da se to zgodi veliko ženskam pa so tiho, ker jih je sram ali ne želijo govoriti o tem. Jaz pa sem želela podpreti vse te ženske ter jim dati moč in pogum, da si zacelijo rane,« pravi Gordana, ki sta ji bila v veliko uteho velikanska Trentova ljubezen in delo. Ker zaradi korone ni mogla po svetu zaradi plesa, je, ko je okrevala, sprejela ponudbo za sodelovanje v šovu.

Sanje o ekološkem ranču

»V šov sem šla zgolj zato, da se imam fino. Iz vsake situacije v življenju se lahko naučiš česa novega, sama sem se obnašanja pred kamero, kar mi je bilo v izziv. Zdaj, ob koncu, lahko sebi in ženskam, ki morda kdaj dvomijo o sebi, rečem, da zmorejo več, kot si mislijo in dovolijo, da razprejo krila in sledijo svojim sanjam. V šovu sem postala močna, počistila sem marsikatere stvari, soočiti sem se morala tudi z močno energijo šestih žensk. Vseeno pa sem si želela, da bi bila prikazana takšna, kot sem v resnici, človeška, z vsemi lepimi lastnostmi, pa tudi kakšno šibko,« pripoveduje Gordana, ki je v šovu lahko pokazala svoje talente. Med drugim že od malega šiva. To se je razvilo iz potrebe po šivanju oblek za ples, marsikatero si je naredila sama, sčasoma pa preraslo v ljubezen in celo posel. Nedavno je predstavila svojo novo kolekcijo Mystiquw by GGW, ki jo lahko najdete v butiku Allegria v Mariboru, katerega lastnica Kim Božič jo je povabila k sodelovanju. Tako je v dveh tednih čisto sama naredila 24 kosov oblačil, po katerih sprašujejo že iz Dubaja in drugod. Z veseljem pa ustvarja tudi unikatne jopiče iz džinsa in športne copate. Vesela je, da lahko živi od svojega dela. »V Sloveniji je težko živeti od plesa, treba se je boriti, saj je tu veliko plesnih šol. Midva večinoma delava v tujini. Tam je dojemanje plesa čisto drugačno: spoštujejo ga kot umetnost in so pripravljeni zanj celo plačati. Pri nas pa te cukajo, ali lahko, ne glede na to, da si svetovni prvak, nastopiš kar zastonj. Ne vedo, da je to tvoja služba, za katero si se moral truditi več kot trideset let,« razlaga Gordana, hvaležna, da sta z zaslužkom od plesa lahko odkupila očetovo kmetijo, ki jo zdaj počasi preurejata v nekakšno ekološko oazo, v kateri bi se srečevali ljubitelji plesa, meditacije, umetnosti in pripravljali tečaje in delavnice ter stregli ekološko hrano. »Ko je oče omenil, da jo bo prodal, sva se s Trentom samo spogledala. Vedela sva, da si to želiva in da bova nekako izpeljala. Živiva od drugega dela, vendar uživava tudi v fizičnem na posestvu, ki se nikoli ne konča. Malo sva že začela spreminjati – na gospodarskem objektu sva zamenjala streho, naredila uto, posadila nove jablane poleg preostalih 250, naredila sem sadjarski izpit in za traktor, kar je bil tudi pogoj, če sem želela biti mladi prevzemnik kmetije. Oba z veseljem poprimeva za delo in uživava v pridelkih. Korona nama je šla na roko, saj sva lahko delala na vrtu in njivi, obrezovala, sadila, obirala, pripravljala vino, kuhala celo viski in vlagala ozimnico. Nekaj let bova zagotovo še živela med delom in potovanji po svetu, nato pa se vidim tu, na tem ranču,« se muza Gordana, en dan v trenirki in škornjih, drug dan pa v razkošni večerni obleki in visokih petah ter obdana z največjimi zvezdniki. Nedvomno si zasluži vzdevek Vražja dama.