Mladost, ki se je spominjam, je povezana z Brodom pod Šmarno goro. Tam sem tudi začel hoditi v vrtec in pozneje osnovno šolo. Večina prijateljev iz tistega časa še vedno živi tam. Bilo je fino, ker je bilo v okolici veliko narave in kot mulci smo hodili ne le na Šmarno goro, ampak tudi ob reko Savo in se podili po okoliških koruznih poljih. Spominjam se, da smo imeli za hišo spomenik kmečkih uporov, eno tako piramido,« v nekaj stavkih strne najzgodnejše spomine Rok Ferengja, danes priznani glasbenik in pevec skupine Rok’n’band. Že kot otrok je imel dober posluh in bil vedno član šolskega pevskega zbora: »Bilo je lepo, ker smo nastopali na proslavah in takrat potem običajno nismo imeli pouka. Imeli pa smo tudi dobre učitelje, ki so nas znali motivirati. Spominjam se enega učitelja, ki nas je učil tudi japonske pesmice in tudi bolj moderne. To nas je pritegnilo. Znal se je vživeti tudi v mladino, da nas ne zanimajo le klasične pesmice.« Ob spominih na otroške dni pa je Rok ugotovil, da je bil pravzaprav precej aktiven otrok, tudi na športnem področju: »Kot mulec sem nekaj let veslal v Kajak klubu Rašica. Moj starejši brat je bil sicer bolj uspešen, ampak kot mlajši brat sem mu sledil. Veslali smo čez savske brzice, nekaj sem tudi tekmoval, vendar me ta šport ni pritegnil. Pozneje sem tekmoval tudi v teku na smučeh, so mi rekli, da sem bil precej dober. Za hišo smo si kar sami naredili tekaške proge. Je pa to najtežji in garaški šport. Res potrebuješ veliko kondicije, kar je pa tudi dobro. Treniral sem tri sezone, ampak zdaj pa že dolgo nisem tekel na smučeh.« Pozimi so se otroci vedno dobro zabavali: »Imeli smo dovolj prostora. Vedno smo našli kakšen hrib in se tam spuščali s smučkami. Ampak brez pomoči žičnice, gor smo vedno štamfali in se potem spuščali.« Ob zimskih športih pa se je Rok ukvarjal tudi z jahanjem: »Pri sosedih so imeli konje in me je pritegnilo. Na Brodu sem naredil tudi jahalni izpit, mislim da kategorije A. Obvladal sem kas, ovir pa nisem preskakoval. Všeč mi je bilo, ker smo lahko vzeli konje in ker je bilo okoli dovolj narave, smo šli z njimi lahko tudi na teren.« Ob spominjanju na šolske dni se zdi Roku še posebej zanimivo, kako so v šolo vedno hodili peš, kar danes ni običajno: »Do šole sem imel približno petnajst minut hoje, odvisno, kako hitro smo hodili oziroma se vlekli. Čeprav je bila Tacenska cesta, po kateri smo hodili, kar prometna, pa toliko prometa, kot ga je danes, ni bilo.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Pristna družinska sreča Roberta Korošca in Nine Rakovec

Robert Korošec in Nina Rakovec rada obujata spomine na svoje začetke in o tem pripovedujeta tudi svojima otrokoma.

Rok danes ugotavlja, da je bil kot otrok zelo živahen in najverjetneje zato tudi dostikrat tepen: »Seveda se zdaj spomniš samo lepih stvari, še vedno pa se spomnim, da sem bil dostikrat čisto brez zveze tepen. S prijatelji z Broda sem večinoma izgubil stik, ker sem se odselil. A odkar obstaja Facebook, smo se spet našli. Se mi je pa vedno lepo spominjati, ker smo se zdravo zabavali. Nismo imeli računalnikov in telefonov, le tistega na kabel. Včasih se mi zdi, kot da smo živeli v filmu To so gadje. Smo bili tudi malo lumpi. Ravno zadnjič smo se pogovarjali, kakšne neumnosti smo počeli. Klicali smo recimo Fik Fak Mahaldo in potem zvezo prekinili, ko se je oglasila.«

O družini

Rok se je rodil drugi po vrsti, ima še starejšega brata in mlajšo sestro, pozneje pa je dobil še dve polsestri: »Dobro smo se razumeli, čeprav smo bili nagajivi drug do drugega. Nismo se kregali, bili smo pa živahni.« Rokovi starši so se ločili, ko je imel trinajst let: »Ločitev je vplivala tudi name. Malo zabredeš, sam sem že zaplaval v malo bolj nezdravo družbo. Začel sem se ukvarjati z glasbo in to me je rešilo. Muzika mi je bila vedno všeč, vedno sem malo prepeval. Ko sem imel petnajst let, smo se s kolegi našli v glasbi in potem me je potegnilo notri in me ni izpustilo do danes. Še danes mi je glasba v užitek. Ko sem bil najstnik, me je privlačila predvsem kitara. Začel sam se sam učiti, našel kakšne note, kot mulec pa sem se vpisal na neki tečaj kitare, pa ga niti nisem končal, ker ni bilo časa. Zelo me je zanimalo tudi petje. To je bilo konec osemdesetih in odšel sem na 10-urni tečaj k Nadi Žgur, ker me je zanimala tehnika dihanja. Vsaka izkušnja, ko danes gledam za nazaj, je dobrodošla. Vedno kaj pozitivnega najdem v vsaki izkušnji, vedno najdem kakšno drugo potrditev.« Za odraščajočega fanta ločitev staršev ni bila enostavna: »Po ločitvi staršev, ko sem imel šestnajst let, sem šel od doma, veliko časa sem preživel pri takratni punci. Kar težko je bilo. Obiskoval sem srednjo ekonomsko šolo, bilo je pestro, tako zelo, da sem po tem delal večerno šolo. Šolo sem zaključil, ampak komaj. Ampak tudi nikoli nisem opravljal tega poklica, saj sem na koncu ugotovil, da me sploh ni zanimal. Edino, kar je bilo super, da sem imel večinoma sošolke. Le štirje fantje smo bili v razredu.« Rok se je pozneje posvetil le glasbi, njegovo šolanje pa je bilo samo življenje: »Morali smo kar hitro odrasti in postati samostojni. Ko sta se starša ločila, bi moral iti z mamo, pa nisem hotel zapustiti domačega okolja. Bil sem tudi malo uporniški. Očetova nova partnerka pa tudi ni želela stanovati na Brodu, češ da jo je vse spominjalo na mojo mamo. Potem smo bili otroci kar nekaj časa sami doma. Spominjam se, da smo izpraznili celo zamrzovalno skrinjo. Brat, ki je bil štiri leta starejši, pa je skrbel za nas. Prodajal je knjige. Kupil si je motor in s tem si je povečal rajon, kjer je lahko prodajal in več zaslužil. Kakšen mesec ni bilo nobenega od staršev doma in sam sem si prinesel v dnevno sobo kar svoj jogi in tam spal, ker je bil tam televizor. Če danes pomislim, smo se še kar dobro znašli, da smo tukaj, kjer smo.« Rokova prva služba je bilo likanje nogavic v nekem podjetju v Ljubljani: »Nogavice sem moral natikati na vroč model, kjer so se poravnale. Imel sem normo, a mi je nikoli ni uspelo doseči. Sem si pa takrat s svojim prvim zaslužkom kupil prvi mikrofon.«

Glasbeno nadarjen

V zgodnjih otroških letih si je Rok želel postati astronavt: »Potem ko pa sem videl prve filme, kot je Rambo, sem si želel postati vojak. To je bilo pri dvanajstih letih. Vendar na koncu ugotoviš, da je bolje biti general, da ti pošiljaš druge okrog. Še vedno pa sem raje operativec, da nekaj delam, rad sem zunaj v naravi, ne maram pisarniškega dela in še danes ne vem, zakaj sem šel na srednjo ekonomsko šolo.«

Po kom v družini je Rok prejel glasbeno žilico, niso nikoli razglabljali. Rok sam pa je ugotovil, da najverjetneje po dedku po očetovi strani: »Moj oče je delal v banki, kot diplomirani inženir gradbeništva, saj so imeli oni čez tudi gradbene investicije. Mama pa je delala v gradbenem podjetju SCT in pozneje v Emoni kot tajnica.

Dedek po očetovi strani je umrl, še preden sem se jaz rodil. Bil pa je pevec v Mariboru, saj sem našel iz leta 1930 neko zahvalo v enem časopisu. Doma pa smo vedno poslušali glasbo. Vedno smo imeli veliko lp-jev in kaset. Vem, da sem imel kasete Hazardov in Marijana Smodeta. Imeli smo tudi plošče Ala Martina, Elvisa Presleyja, Andyja Williamsa. Že kot mulcu mi je bil všeč Glen Miller in še danes mi je. Doma smo veliko poslušali to glasbo in to mi je ostalo. Verjetno je vpliv take glasbe, malo drugačne, anglosaksonske, ameriške produkcije. Ko sem prvič videl filme Briljantina, pa mi je ta zvrst, rockabilly, postala všeč. Super avtomobili, ženske kiklice. In potem padeš v en vzporeden svet s tako muziko. Okoli leta 1982 sva se spoznala s pevcem Hazardov, Dominikom Trobentarjem, ki mi je pomagal pri prvih treh komadih. Vsak torek smo igrali v nekdanji diskoteki Babilon in on je bil dostikrat tam. Bili smo mu zanimivi. Najbolj sem bil presenečen, ko smo ostali brez basista in je kar on prišel z nami igrat in nam pomagal. Bil je zelo srčen človek, žal je danes že pokojni.« Prvi band je Rok s prijatelji sestavil leta 1992, imenoval se je Goast of the fifties, Rok’n’band pa so ustanovili leta 1995 in vse do danes ostaja eden izmed najbolj avtentičnih in uspešnih slovenskih bendov